V nedeljo sva se s profesorjem odpravila na zimsko turo proti Veliki begunjščici. Pot je bila sprva dokaj zasnežena in lahka, do koče sva prišla brez težav. Nadaljevala sva po gozdni poti, kjer je bila količina snega že precej večja in sva za lažje vzpenjanje uporabljala krplje. Hoja z njimi je bila zelo zanimiva in sproščujoča, saj je bilo na predelih med drevesi veliko snega. Ta del poti je bil verjetno fizično najbolj utrudljiv, saj sva kar nekaj časa gazila po globokem snegu. 300 m višinske razdalje pod vrhom sva malo pomalicala in se odpravila proti vrhu. Zaradi strmine krpelj nisva več uporabljala, torej sva se vzpenjala malce počasneje. Gazi do vrha ni bilo, saj sva bila prva(in verjetno edina), ki sva hodila po tisti poti. Razgled na prvem manjšem vrhu je bil izredno lep in umirjen. Nadaljevanje je bilo malo bolj adrenalinsko in zanimivo, saj sva se po grebenu vzpenjala na vrh(Velika begunjščica). Vreme na vrhu je bilo presenetljivo lepo in mirno z občasnimi sunki vetra. Vzpenjanje do vrha je bilo zelo zanimivo in dokaj lahko, saj je je bil prihajajoč sestop z vrha dokaj težaven. Kljub udirajočem snegu in ledu sva se brez težav spustila do gozdne meje. Menim, da sva imela veliko srečo, da je bil sneg mehak, saj v nasprotnem primeru nebi mogla sestopiti po zaželjeni strani in bi se mogla vrniti po isti poti. To je bil seveda najtežji del poti, vendar vseeno zelo zanimiv in adrenalinsko obarvan. Tura kot cela je bila zelo zanimiva in fizično dokaj zahtevna. Počutil sem se odlično in bi takšno turo z veseljem ponovil.