• Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    Na Dleskovški planoti...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    Na Rinke...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    Na Kočno po Kremžarjevi...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    Na Veliki Draški vrh...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    Pod vrhom Viševnika...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    V Suhem ruševju na poti na Palec in Vrtačo...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    Na Begunjski vrtači...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    Nad Ivačičevo jamo pod Kredarico...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    S Skute...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    S Hanzove na Prisojnik...

Tura 07 - Rinke, Skuta in Štruca

7. tura krožka je bila izvedena na področju Kamniško-Savinjskih Alp. 

Le vikend po obisku Turske gore z Okrešlja smo poiskali prehod k njenim sosedam, Rinkam. Igra megle in vetra prejšnjega tedna ja bila pozabljena, vsaj videti ni bilo, da bi nam lahko ta dan postregel s čim podobnim.

Seveda še vedno ne morem pozabiti vožnje do Kamniške Bistrice, za katero lahko kot sodelujoči povem le to, da je z zadnjega sedeža videti bistveno drugače kot za volanom. Luka je svojo vlogo voznika vzel karseda resno.

Malo nad spodnjo postajo tovorne žičnice, ki pelje k Cojzovi koči, je zadnje parkirno mesto, kjer se lahko hribovski navdušenec končno postavi na lastne noge. Za to je moral prevoziti znak prepovedi prehoda z vozilom malo nad Domom v Kamniški Bistrici. Tega tradicionalno ignorira številčna populacija  preveč ambicioznih planincev,  saj jim (nam) pač ni do dodatne ure ravninskega ogrevanja po zatrepu Kamniške Bistrice. Razvajenost starejših in neučakanost mladih?

Žmavčarji, prehod po nekdaj pastirskih poteh, je med ljubitelji neoznačenih poti zelo priljubljen in poleti dobro obiskan, saj nudi neposredni prehod k Velikim podom ter naprej Skuti in Rinkam. Če prištejemo še Bivak pod Skuto na višini okoli 2000 m, je ta kraj kot ulit za večdnevno potepanjev gorskem svetu. Pot je drugače razen nekaj jeklenic v gozdu v spodnjem delu, ki morda sploh ne sodijo tam, tehnično dokaj nezahtevna. Osebno pa se mi zdi dosti bolj zanimiva kot tista k Cojzovi koči. Prvič sem ta kraj obiskal že več kot pred dvajsetimi leti. Spomnim se tudi trenutkov, kjer sem na poti nazaj šele drugi dan prehode po skalnih labirintih označeval s toaletnim papirjem, saj je bila vidljivost v megli podov praktično ničelna. 

Neposredno pred odhodom odpravimo še zadnje  pomisleke glede opreme, saj se zavedamo, da je pomlad, ki se ji v dolini že nekaj časa že lahko predajamo, nad 2000 m še dokaj daleč. "Vzemi, kar imaš."

Kot ponavadi Uroš "zakoplje", tako da ga komaj spremljamo. S tempom, ki razpolavlja čase dostopa, v dobri uri dosežemo melišča, ki jih v zgornjem delu še vedno vztrajno prekrivajo  snežišča. Sprva še upamo, da bo šlo brez derez, a je sneg trd in zbit. Višje bi bil zdrs neprijeten in zato ne tvegamo. Do višine bivaka je teren dokaj strm, zato pridobivamo na višini zelo hitro. Bivak obidemo levo in pot nas usmeri pod Rinke.

Modrovanje skupine se prekine na mestu za malico, neposredno nad Turskim žlebom. Dereze dol in po rahlem, ne preveč izpostavljenem plezanju dosežemo prvega izmed vrhov - Štajersko Rinko. Megla postaja vse gostejša, kar mi (ne vem zakaj) olajša odločitev - gremo naprej. Do najvišje izmed Rink, Kranjske Rinke, nam preostane slabe pol ure, Križ (Koroško Rinko) pa izpustimo. Na koncu ture mi je seveda žal tega ovinka, a se je na Kranjski Rinki toliko zjasnilo, da se je prehod na Skuto videl v vsej svoji luči - strma in izpostavljena zavarovana plezalna pot dobi v zimskih mesecih in zgodaj spomladi popolnoma novo obliko, ki jo v dobrih razmerah velja izkoristiti.

Gremo? Sprva nisem imel občutka, da si fantje želijo tja, saj je bil cilj ture dosežen, a smo se dogovorili, da gremo pod steno vsaj pogledat, kako izgleda od blizu.  Nekaj časa sem govoril o pomenu poti in ne o cilju, na koncu pa sem spoznal, da sta na odločitev bistveno vplivala predvsem alpinista, ki sta se vračala po vpadnici vzpona. Mimo njiju sta  prileteli kar dve skali, ki sta se odkrušili na južnem ostenju Skute, kar je iz bližnje, a varne razdalje delovalo kar preveč filmsko. Nekaj besed o dobrih razmerah je bilo dovolj, da poskusimo. Nihče od fantov ni rekel ničesar, nazaj pa tudi nihče ni hotel. Objektivno najnevarnejše mesto,kjer sta prileteli sve odkrušeni skali, smo tako varno obhodili po delu snežišča, ki je bil za kamenje nedosegljiv. Tistih nekaj sto metrov navzgor pa je bil zame test vztrajnosti, saj sem pošteno grizel kolena, pa tudi pretirane skrbi - z enim očesom sem neprestano gledal, kaj se dogaja za mano. Do prvih varoval smo prišli šele na grebenu, klini so bili v celoti pod snegom. Prehod na vrh je bil po zagotovilih mimoidočih pred nekaj minut kopen. Nam se je zdel vse prej kot to, a razmere so bile čudovite. Na izpostavljenem mestu Uroš ne želi uporabljati cepina. Notranje ponorim, na zunaj malce manj. Na koncu se mlada veja usloči, starec je pomirjen. Z vrhom je težav konec, hkrati pa to pomeni resnično veselje vseh prisotnih. Je že res, da so prav tiste stvari, za katere se najbolj trudiš, v lastnih očeh, največ vredne. 

Pred spustom v dolino okupiramo še Štruco, ki se  nam po tistem, ko vidi, kaj se je zgodilo s Skuto, takoj preda. Pred Dolgim hrbtom preskočimo poleti krušljiv skalnat prag, ki je ta da še vedno dokaj pokrit s snegom. V dolino stopimo mimo Kogla skozi Gamsov skret. 

Fizično najtežjo in tehnično zelo zahtevno turo leta fantje zmorejo brez kakršnih koli težav.

V Kamniški Bistrici si na izviru privoščim (pre)hladno kopel (ca.5°C), ki me tisti dan fizično hitro odvrne od ljubezni do čistoče. Na srečo imamo Mateja II., ki poskrbi, da vsaj nismo lačni. Ne spomnim se pa več, kaj sem jedel:)

 

 

 

{oziogallery 217}

© 2019 MM