• Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    Na Dleskovški planoti...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    Na Rinke...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    Na Kočno po Kremžarjevi...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    Na Veliki Draški vrh...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    Pod vrhom Viševnika...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    V Suhem ruševju na poti na Palec in Vrtačo...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    Na Begunjski vrtači...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    Nad Ivačičevo jamo pod Kredarico...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    S Skute...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    S Hanzove na Prisojnik...

Tura 06 - Turski žleb in Turska gora

V 6. turi krožka smo obiskali Logarsko dolino, Okrešelj in se po Turskem žlebu povzpeli na Tursko goro. 

Na kratko: vetrovno!

Jutro ni kazalo prijaznega obraza. Tega zasedba mladcev  na zadnjem sedežu avtomobila niti ne opazi, a  se še pravočasno zavejo, da bo potrebno prestaviti navzgor, kajti parking pod Rinko pomeni  dokončen konec zibanja amortizerjev po zgornjesavinjski dolini. Seveda je  potrebno za odhod počakati najpočasnejšega Mateja V., ki  v svoji sistematiki zlaganja opreme v nahrbtnik že počasi pretirava. Ker se je nam tokrat pridružil še Celjan Luka, za katerega razen Uroša nihče ne ve, kako se bo obnesel, se  mladina že takoj odloči pokazati mišice. Sklenem, da bom drugič vso gorniško opremo po starem alpinističnem načelu najprej razdelil mednje, pa potem sam raje stopical na začetku.

Nekaj snežnih zaplat že spodaj nad slapom govori, da bo to resna snežna tura v pomladanskem času. Pred dvema dnevoma je zapadlo okoli 20 cm novega pršiča in oskrbnik zato po telefonu svetuje Savinjsko sedlo. Na Okrešlju, kjer opazimo na kurišču pred kočo ostanke planinsko-alpinističnega veseljačenja prejšnje noči, povprašam še enkrat o snežnih razmerah. Jasno je, da bomo poskusili skozi Turski žleb, če le ni česa nenavadnega na poti. Po kratkem postanku se Alenka odloči za popravljanje testov, ki jih nosi s sabo. Ko bi le njeni delodajalci vedeli, kako zelo se trudi... Tudi turi se bo odpovedala. :)

Luka, Uroš in Matej se skupaj z Aronom poslovimo od hedonistov v topli koči in kmalu ugotovimo, da brez dodatne opreme danes ne bo šlo... Ko gazim v cevcu do kolen, mi je kmalu jasno, zakaj fantje disciplirano stopicajo zadaj. Na srečo se z višino sneg trdi, tako da je v v spodnjem delu Turskega žleba že kar primerno za uporabo derez. Pes počasi vleče nohte izpod kožuha in vidimo, da bo zanj to še posebno doživetje. Za hrbtom se občasno pokaže zahodni obraz Mrzle gore, ki jo Sonce obsije le toliko, da skozi grape zgrmijo v podnožje sten plazovi pršiča, kar spremlja grmljenje. Tukaj na osojni strani tega ni za pričakovati, se pa nebo počasi zapira, tako da je na izhodu že čisto črno. Kakšni plohi verjetno ne bomo mogli uiti, vzpon na Tursko goro pa se zaradi vremena pod velik vprašaj. Kakih dvesto metrov pred izstopom nas tako pričaka močan veter, ki je prav tu nekaj povsem običajnega. Podlaga je spihana in trda. Odločim se preveriti teren in poskrbeti za varovanje, če bi bilo to potrebno, zato splezam naprej. Teren je neobičajo strm, snega je res veliko. Fantom dam zeleno luč in kmalu smo zopet skupaj.

 Kot sem predvideval,je prehod na Tursko goro prekrit dvoplastno, s snegom spodaj in meglo zgoraj. Na trenutke se mi dozdeva, da plavam v mleku, da je pred nami le ena sama bela praznina, saj se svet utaplja v megli, ki  vali vlago z Velikih podov čez vršace nad Okrešljem. Vidim bore malo, a čakam, da bo veter začel zopet pihati močneje. Nekaj minut... Na trenutke se vidljivost izboljša in pot k vrhu se odpre. Začutimo prvinskost avanture, pes pa ne reče še nič. Začuda se na najvišji točki nikomur nikamor ne mudi. 

Turski žleb in Turska gora

Na poti navzdol srečamo 'tote alpiniste' izpred koče. Ker bodo tudi sami krenili nazaj na Okrešelj, velikopotezen prehod skozi Žmavčarje v Kamninško Bistrico opustim. Navigacije nimam s sabo, kar je še dodatni razlog. Spust v žleb v zgornjem delu zahteva varovanje, to občuti tudi pes, ki nikakor noče iti. Čeprav ga pustim, daj se izlaja, je jasno, da ga bo potrebno iti iskat. Fantje počakajo na varnem mestu kakih sto metrov nižje in sam se še enkrat povzpem k Aronu. Malce popizdim, a se zavem, da to ne bo pomagalo. Navežem ga nase in ga počasi prenašam nižje. Meter po meter. Kremplje podaljša do maksimuma, vsak od naju ima svoje dereze. Malce razmišljam o korelaciji strahu in razuma...Le kaj razmišlja pes?

V spodnjem delu žleba se razvežemo in sonce prebije sivino neba. Mrzla gora se pokaže v svoji celotni lepoti, iz koče že voham hrano.

Spust k avtu od koče opravim kar bos, saj imam zaradi odjuge čevlje polne vode. Čestitke fantom in psu. Njihovo utrujenost dokumentiram v avtu... Čudovit dan.

From Turski žleb in Turska gora

{oziogallery 218}

© 2019 MM