• Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    Na Dleskovški planoti...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    Na Rinke...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    Na Kočno po Kremžarjevi...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    Na Veliki Draški vrh...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    Pod vrhom Viševnika...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    V Suhem ruševju na poti na Palec in Vrtačo...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    Na Begunjski vrtači...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    Nad Ivačičevo jamo pod Kredarico...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    S Skute...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    S Hanzove na Prisojnik...

Tura 12 - Prisank po Hanzovi poti

Komaj nekaj dni po celodnevni in deloma tudi nočni avanturi na Jezerskem smo se odpravili v Julijce. Idej je bilo kar nekaj, na koncu pa je obveljala tista prva - po Hanzovi poti na Prisank. Ali pa Prisojnik? Očitno so mnenja Trentarjev in Kranjskogorcev oddaljena za raztežaj svetlobnega leta, saj se niti o imenu gore ne znajo poenotiti. Tudi Mihelič, Klinar, Tuma in drugi si niso enotni v imenu in to mogočno goro poimenujejo vsak zase, tako da je danes glede na obstoječe poimenovanje najlepše, če se vzpnemo po severni steni Prisanka in se vrnemo po južni steni Prisojnika.

Severna stran ponuja veliko ne le planincem, temveč tudi alpinistom, saj je stena Prisanka ena najvišjih pri nas. Hanzova pot, se se razteza po celotni steni, s svojimi dobrimi 1300m višinske razlike velja za najdaljšo zavarovano pot pri nas.Smer je leta 1926 nadelal znameniti vodnik iz Trente Ivan Vertelj - Hanza, ki je skupaj s Kopiščarjem in Tono izpod Skale poiskal znamenite naravne prehode direktno na vrh Prisanka, najznamenitejši del smeri, Hanzovo steno, pa je imenoval kar po sebi. Po vojni je bilo železja na Vršiču kolikor si hotel in kaj hitro je Trentar v kranjskogorskem dresu skrajšal pristop na vrh Prisanka za celo uro, še bolj pomembno pa, da se je izognil financarjem na meji, ki je bila tedaj na Vršiču. Tudi Kopiščarjeva pot skozi Prednje okno je nastajala iz podobnih, ekonomskih vzgibov. Kontrabant je bil živ in donosen.Ko sem po njej prvič preplezal na vrh, sem se moral spopasti s slapom takoj ob vstopu, spominjam se strmega snežišča v Hudičevem žlebu in stiskanja med steno in krajno zevjo pod Hudičevim stebrom. Takrat je bila sredina julija. Zdaj, dvajset let in slab mesec kasneje pa je zgodba dosti drugačna. Zgodaj zjutraj jo mahnemo od Koče na Gozdu po melišču vijugoma proti vstopu v steno. Dodobra ogreti kaj hitro okusimo, da bo šlo zares že od začetka. Kakšnega poplesavanja stena ne dopušča in medtem, ko novopečeni vodnik Uroš takoj pozabi na svoje novo poslanstvo in se začne oddaljevati enakomerno pospešeno ter tako pusti skupino zunaj vidnega polja, ostali trije delujemo bolj sinhrono. Ženski del odprave si zaželi popolno varnost, za kar poskrbim tako, da nanjo privežem vse primerne plezalne rekvizite, kar se izkaže za dobro potezo, saj zadovoljstvo traja vse do vrha. Matej pa medtem previdno sledi dogodkom ter sramežljivo fotografira. Uroša kar nekaj časa ni na spregled. Plezanje čez nekaj skokov in mimo močno shujšanega slapu je tisto, kar zaznamuje vzpon do Hanzove stene. Nekateri so bili navdušeni pred plezanjem, drugi med plezanjem, tretji pa po preplezanem delu. Znamenitega kipca Marije ne vidim, se pa hitro spustimo v kopen Hudičev žleb, in od tam pod Turn, kjer zadostimo svojim potrebam in se med macesni in travami tudi ustavimo. Police grušča nas vodijo desno do razpotja. Pot se usmeri navzgor in potem počasi levo. Tudi Uroš se odloči, da nas počaka, hoditi sam, kot sam pravi, ni dovolj zanimivo. Mogoče je pa dobro, da je vodnik, pomislim. Vsaj ne bo hodil sam. Na trenutke se je potrebno malce razgibati tudi v ramenskem obroču in na kar nekaj mestih se je potrebno ozreti naokoli. Izpostavljeni odseki so zgledno varovani. Občasno se sliši hrup avtomobilskega turizma na Vršiču. Tukaj ni Avčinove tišine, ki šepeta, je pa ta kraj nekako 'eigerjevski' kot ga imenuje Mihelič - nekako skrivnostno temačen, z čudovitimi pogledi v dolino in visokimi stenami zgoraj. A tudi ti občutki minejo, nekje na višini 2100 m se svet zravna, kmalu pridemo pod steno, ob kateri se privlečemo do sedla pod vrhom Hudičevega stebra, na vrhu katerega si privoščimo opoldanski zajtrk. Vrh je oddaljen streljaj daleč navzgor, zadnji del pa se prične z dvajsetmersko vertikalo, kateri sledijo od daleč navidez izpostavljene police.A se izkažejo za panoramski sprehod, kateremu sledi po mojem mnenju najlepši del smeri - plezanje po skalah, kjer varoval praktično ni, kar daje poti poseben čar. A vzpenjamo se hitro. Do vrha nas loči le še nadelana lestev, zavarovana prečka in ekaj deset metrov. Navdušenja nad vrhom ni mogoče skriti, nas pa številčna zasedba na vrhu opomni, da je Prisojnik veliko bolj zaposlen kot Prisank. Na vrhu modrujemo, kam naprej. Za začrtano pot po Jubilejni poti na Škrbino in za spust po Kriški steni manjka konsenz, ki ga je snedlo prav zadovoljstvo nad vzponom in tistih nekaj nimbokumulusov, ki so se prikladli z juga. Odločimo se za sestop na jug in se tako pridružimo množici planincev. Ko se tako približujem Vršiču, začutim posvečenost mesta, ki danes pomeni predvsem mit tranzita. Prav posebno stoičnost narave je občutiti, ko pod okriljem varuha Prisanka in danes tako ponižanih sicer mogočnih Mojstrovk svet okoli Vršiča stoično prenaša vsiljivost človeka. Prav ta ga je v zadnjem stoletju poskušal preoblikovati, zato da bi uničeval, osvajal in nadziral. Ideologije so se spreminjale, a narava je ohranila sebe in pri tem tudi brisala za drugimi. Vsako leto se temnih dogodkov tudi spominjamo in pri tem ni jasno, ali častimo neumnosti ali jih obžalujemo. Tudi slovenski alpinizem je bil tukaj kar nekajkrat zavit v črnino - novomeščan Vanja Furlan v Kovinarski smeri Mojstrovke ter Stane Belak z Jasno Bratanič v plazu pod Šitno glavo. Na 17. ovinku, kjer je Šrauf leta 1995 pustil avtu, pa opazim, da so se odločili mimoidoči narediti čim več možicev, v spomin ali kar tako? Sam Prisojnik je bil statistično kar nekajkrat označen za najbolj črno goro leta, predvsem zaradi množice neukih turistov, ki se hribov lotevajo tudi v natikačih direktno iz avtomobila, če je potrebno. Tik pred zaključkom ture pa doživimo še letno zaprtje Vršiča, ko se krave odločijo, da imajo dovolj trave in se bodo tudi one malo sprehajale po asfaltu. Turo sklenemo s kopanjem v ledeni Pišnici, lakoto pa potešimo na znanem naslovu. Tokrat s čudovito obaro in sirovimi palačinkami s sladoledom. Vsekakor je bil to vrhunec naših skupnih druženj v gorah, združili smo zgodbo in pot. Ostali pa bodo spomini.


© 2019 MM