• Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    Na Dleskovški planoti...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    Na Rinke...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    Na Kočno po Kremžarjevi...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    Na Veliki Draški vrh...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    Pod vrhom Viševnika...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    V Suhem ruševju na poti na Palec in Vrtačo...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    Na Begunjski vrtači...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    Nad Ivačičevo jamo pod Kredarico...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    S Skute...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    S Hanzove na Prisojnik...

Tura 10 - Vrtača, Palec, Zelenjak, Begunjščica in Begunjska vrtača

V soboto, 7.3.2015, je bil dan kot nalašč za visokogorske avanture. Na Ljubelju sva se z Urošem malo po deveti uri zažrla v klanec in v dobre pol ure dosegla kočo na Zelenici. Sprva je že kazalo, da sva le ena od turistov v vrsti, ki so se prišli nastavljat soncu in uživat v ambientu. Kaj kmalu nad kočo pa so se vrste razredčile.

Suho ruševje, krnica pod Vrtačo in Palcem, ki jo s severa dodatno omejuje še nekoliko nižji Zelenjak, služi ponavadi kot izhodišče za zmerno zahtevne vzpone na okoliške vrhove, je pa tudi zgornja postaja turnih smučarjev, ki na dokaj nezahtevnem terenu lahko tako odsmučajo dobrih 800 višinskih metrov k izhodišču. Za začetek sva izbrala Palec (2026 m), ki je v letnih razmerah ocenjen kot zelo zahtevno brezpotje s plezalnim delom 1. težavnostne stopnje. Pozimi pa je vse odvisno od razmer. Dobro zalit vhod in prehod na vršno kupolo postreže s prvovrstnimi občutki svobode visoko nad krnico, ko pa je sneg spihan in ga navedez za začetek marca kar primanjkuje, pa vzpon zahteva še nekaj nenadejane dodatne telovadbe čez kakšen skalni skok. Jokanja derez ob kobacanju navzgor je bilo tako na trenutke že kar preveč, zato sva kasneje za spust izbrala drugo varianto, sestop malce južneje po razmehčanem snežišču, ki se je malo pred poldnevom dokončno omehčal pred močjo pomladnega sonca. Z vrha Palca sva na hitro ošinila Zelenjak (2024 m), ki so ga tisti dan obiskovalci kar nekako zapostavljali, in Vrtačo (2181 m), ki s svojo višino uživa nesporni primat veličine.  Plezalcema, ki sta ravno odnehala pred vrhom Zelenjaka, prisluhnem, in se odločim, da namesto standardnega pristopa po zahodnem grebenu izbereva snežišče, ki ponuja najbolj direkten, hkrati pa tudi najbolj spektakularen dostop na vrh, ki ga doseževa v četrt ure. Opaziva, da se je na Palec odpravila množica, tako da ima vrh kar naenkrat množičen obisk. Do vznožja Vrtače ni daleč. Y grapa je bila ta dan zelo obiskana. V spodnjem delu grape so površino zgladili turni smučarji, v zgornjem delu pa se bile nadelane stopinje, tako da je bila težavnost z izjemo skalnega skoka na sredini skromna. Izhod iz grape je postregel s popoldanskim soncem in čudovitim razgledom na zgornjesavsko dolino. Veter se je počasi umirjal, ura pa je bila zame, predvsem pa za Uroša nadvse primerna... za kosilo. Do Zelenice sva v pospešenem ritmu sanjala obloženo mizo, ki sva jo v dejanskosti doživela kakšno uro kasneje. Presežniki kuharju, nama pa je ostalo ta dan še zadnje dejanje - vzpon na Veliki vrh Begunjščice po Centralni grapi. Tistih šeststo višinskih metrov se je po kulinaričnih užitkih zame kar nekoliko vleklo, me pa je Uroš spredaj gnal, tako da  je kakršnokoli obotavljanje odpadlo. Vrh, ki nam je zjutraj pomenil osrednji cilj, je bil ob tako intenzivnih doživetjih  dneva le kamenček v mozaiku, ki je navduševal in nam hkrati označeval premaganih dobrih 2000 m  višinske razlike ta dan. Klicu grebena se nisva mogla upreti, Begunjska vrtača je bila tako zadnja postaja navkreber. Sonce se je počasi pomikalo na obzorje in mazalo gladino jezera na Bledu s srebrno bleščico. Planinsko pot na Prevalo sva nadomestila s spustom po zasneženi grapi, ki naju je pripeljalo nekaj metrov nad tako iskano Bornovo pot na Ljubelj. Nenadejana orinetacija po gozdovih je v meni prebujala občutke stezosledca s premočenimi gojzerji. Ko sva končno dosegla slikovito pot, ki so jo v 19. stoletju na željo in ukaz tedanjega barona Borna dobesedno vklesali v pečine gora nad Ljubeljem, sem začutil, da se počasi tura bliža koncu.  Tistih 200 m tunela, ki nas prepriča, da je tam, kjer je volja, tudi pot, je bila zadnja zanimivost, ki sva si jo želela ogledati. A slišal sem še nekaj - prebujeno pomlad, ki se je oglašala iz doline, medtem pa je visokogorska sapa govorila drugače.

 

 

© 2019 MM