Smetožerka 1 - V BOJ!

Smetožerka je ekološka akcija Gimnazije Krško, v kateri napovedujemo boj proti divjem odlagališčem kosovnih odpadkov v bližnji in širši okolici. Poleg mnogo registriranih divjih odlagališč je tudi dosti neregistriranih oziroma nastajajo sproti.

V sklopu projektnega tedna eKKosistem izvajamo akcijo na lokaciji Vrbine. Lokacije deponij in količina odpadkov pa je znana že nekaj časa, tako da so celo vidne s posnetkov Google Earth, za vzdrževanje s količino odpadkov pa skrbijo večinoma 'lokalni junaki', ki v vodovarstveno območje za grmovjem odlagajo tisto, kar se jim ne zdi vredno peljati na deponijo.

Naključni posnetek ob obisku Vrbine:

Stališče narave je bilo od nekdaj preprosto: nazaj je sprejela vse, kar je bilo porojeno v procesu rojevanja, rasti, v procesu umiranja. Presežki njenih produktov so se zlivali z zelenim, ostankov dejansko sploh ni bilo. Če dobro pomislimo, predindustrijsko zgodovino civilizacij določajo le kupi obdelanih materialov naravnega izvora, ki kot taki sodijo tja in delujejo popolnoma neinvazivno. Kaj pa danes? A se zavedamo, da Slovenci v povprečju pridelamo 900 tisoč ton komunalnih odpadkov oz. 450 kg na prebivalca? Podatek, ki današnjega slovenskega potrošnika označuje kot ekološkega terorista prve vrste. Kratek razmislek o gospodarski rasti, ki je prav zaradi tako želene nenehnosti eksponentna, daje slutiti, da se podobno dogaja tudi z odpadki. Po podatkih Statističnega urada je količina odpadkov od leta 2002 do leta 2008 narasla za 55%. Skladiščenje in predelava je zato še toliko bolj pomembna. Če pomislimo, da je predelava komunalnih odpadkov v zadnjih letih navkljub izrecni želji dosegla le slabo tretjino, lahko priznamo, da nas čaka še dolga pot do ekološkega ideala – človeka, ki bi s svojim delovanjem deloval okolju prijazno in bi ne puščal za sabo vso nesnago, ki je tako ali drugače ne potrebuje več.

Ozaveščanje starejših se zdi neproduktivno, vedno bolj prihaja v ospredje misel, da najprej izoblikujemo navade, potem pa navade izoblikujejo nas. Ko sodobni potrošnik obiskuje verige supermarketov spremstvu svojih mladoletnih otrok, prenaša misel o nujnosti novega na naslednje generacije. Vsi smo to doživljali in to nehote tudi udejanjamo. Mogoče res ni nič narobe s tem, a ko se zavemo, da se voda, ki je sicer pitna v pipi ali v najslabšem primeru v bližnjem izviru in se je do nje potrebno le pripeljati, raje prodaja v plastenkah, da se kruh, simbol slovanstva in hišnega pragu prodaja zavit v celofan, da so vsi poceni novodobni gospodinjski pripomočki cenen replikat iz strupenih polimerov naftne industrije s kratkim rokom trajanja, se zavemo, da smo vpeti v verigo absurdov in da dejansko kupujemo smeti. Ideal o novem izginja že na blagajni. Zgodovina nas uči, da neomejena rast civilizacije ni možna, da se s tem, ko se krepi navzven, v notranjosti seseda vase in posledično uničuje. A je res nujno materialno bohotenje v vseh dimenzijah prostora ali se zdi pomembneje ohranjati obstoječe? Prav fascinanten je poklic smetarja, ki mu po ustnem izročilu od malih nog pripisujemo manjvrednostni kompleks. A je prav on resnični mesija potrošniške družbe. Preprosto pospravi.

Ko smo se na Gimnaziji Krško pred meseci odločili za ekološko akcijo Smetožerka, smo se zavedli, da nam tiste junijske srede res ne bo potrebno iti daleč, da napolnimo dva kontejnerja in dva tovornjaka kosovnih odpadkov. Aktiven državljan je opravil svojo nalogo premočrtno, lahko pa le pohvalimo Kostak Krško in Občino Krško ter se jim zahvalimo, da je bilo vse izvedeno v skladu z željami. Neprecenljivi so bili občutki teh štirih ur, ko smo razmišljali o pomenu sodobne družbe. Vsak zase. V tišini. Skupen cilj za skupno dobro. Na vodovarstvenem območju. Kar stežka se človek prepriča, da pobere zavrženo plastenko ob poti ali vrečko, zataknjeno ob veje na rečni brežini. Vse skupaj povezujemo z boleznimi in okužbami telesa, nekakšen samoohranitveni nagon nam pravi, da je bolje pustiti vse tam kot pa se spopasti s problemom, ki se nas ne tiče. A občutek, da puščaš naravo ranjeno zaradi lastne ignorance ne izgine, če se le pojavi. Tudi pes, ki nedolžno ovohava azbestne plošče na odlagališču gradbenega materiala bi, če bi lahko in vedel, takoj pomagal. Kar šest lokacij divjih odlagališč kosovnih odpadkov je nastalo v zadnjem času na območju Vrbine na desnem bregu Save, tako da niso bili niti v registru, sedmo pa je bilo tako veliko, da smo posnetke pred odhodom na teren gledali s satelita, a je bilo hkrati tudi tako skrito očem mimoidočih, da je preživelo kar dober čas.

Komentarji dijakov: ”Kaj takega tukaj? Kako lahko mečejo te stvari za grmovje” Neprijetnost položaja, ko nekdo čisti za drugim, je dobivalo drugačne razsežnosti. Ortodoksno prepričanje, da tistega, česar se ne vidi s ceste, ni, je izginjalo. ”Prav tukaj je in samo mi smo tam, da naredimo temu konec.” Mladi ne potrebujejo veliko, da sledijo zgledu. Potrebujejo paradigmo, s čimer bodo obogatili naslednje rodove, po možnosti pa opomnili svoje prednike na njihove napake. Naj spoznajo okolje takšno, da bodo imeli občutek, da se lahko sami umestijo vanj. Mogoče potem ne bodo bežali stran od betoniranega sveta v virtualnost namišljenih resnic in prijateljstev. Bo Slovenija takrat spet postala Moja dežela?

ekipa eKKosistem Gimnazije Krško

OČISTIMOKRSKO.si

Spletna stran Gimnazije Krško (G2A) za akcijo World CleanUp day 2018 v Krškem:

© 2019 MM