Normalno  nima preveč opraviti z definicijo samo, temveč je to predvsem stvar splošnega  konsenza: tisto, kar večina misli, da je prav, postane prav, čeprav s pravilnostjo morda nima nič opraviti. 

Porazporeditev matematične spremenljivke je normalna, če je določena z verjetnostno funkcijo:

Vrednosti funkcije so simetrične glede na srednjo vrednost, okoli katere opazimo največje vrednosti funkcije oziroma poenostavljeno: večino vrednosti se porazporedi okoli povprečja  z neko stopnjo razpršenosti (deviance \(\sigma\)):

Težko je torej reči, kdaj si normalen, je pa res, da si lahko del normalne porazdelitve tudi, če si ekstremno nenormalen. Tisto, kar je za nekoga normalno, za druge lahko pač ni... 

Drugače pa obstajajo tudi druge matematične definicije:

Vektor \(\vec{a}\) je normalen vektor ravnine, če je nanjo pravokoten. 

Premica je normala na krivuljo v dani točki,  če je pravokotna na tangento v tej točki (tangenta nekako  prikazuje lastnosti gibanja krivulje same v lokalnem smislu).

 

Ti dve definiciji pa imata v svojem bistvu pomen normalnosti, ki določa odstopanje od tistega, na kar si normalen. Sklepam lahko, da si v takih primeru nekako bolj normalen, če si malce poseben - pravokoten, nekako orto.