14.12. 2013. Med Komno in Pokljuko sem izbral slednjo. Nekaj zaradi dolžine pristopa, nekaj pa zaradi enodnevne ture, ki nam ni dopuščala tako želenega celovitega vpogleda v osrčje Bohinjskih gora. A Pokljuka nam je zadoščala. Popolnoma. 

V resnici si ni nihče obetal tako čudovitega dne. Ko sem prvič zjutraj na Rudnem polju pogledal druščino, sem takoj uvidel apetit po avanturi. Visoke smreke, odete v zimsko zmrzal dolge decembrske noči, so se slačile počasi in dokaj sramežljivo. Marsikdo tega ni niti opazil. A to so čutili prsti, ki so že po nekaj minutah postopanja okoli avtomobila zahtevali rokavice. Tempo je kmalu pognal kri povsod po telesu. Nad planino Konjščica je bilo vsem že pošteno vroče. Silvo, ki je kot gost ture znan kot nepremagljiv v hitrosti hoje navkreber, nam kasneje prizna, da se je zbal, da ne bo zmogel.:) Na Jezercih vidimo skupinico, ki se počasi pomika k Velikem Draškem vrhu. Tam zagotovo ne bomo zavili. Le kje najti tisto šepetanje tišine, ki se nam je obetalo v dolini? Tosc, ki se s svojo zajetno obliko odlikuje kot planotasta gora s čudovitim razgledom na Očaka, je naša prva izbira. Vprašanje dveh mimoidočih, če gremo v vzhodno grapo, mi da misliti... 'Kar po normalni', si rečem, hkrati pa mi grapa ves čas jemlje pozornost. Opazujem jo in se delam nekako tako kot da je ne vidim. Enkrat tudi tam... Prečenje dokaj izpostavljenih snežišč v sicer idealnih pogojih zahteva kar nekaj ravnotežja, pa tudi nekaj pomoči cepina. To ve Matej V. Začuda je prisojno pobočje gore golo, sneg v grapi pa vendarle napoveduje tudi nekaj veselja na snegu zgoraj pod vrhom. Čudovita panorama govori o tem, da je narava najlepša pisarna. Tam zgoraj  potrebujemo kar nekaj časa , da pogledamo proti Velikemu Draškemu vrhu. Mala šola ustavljanja s cepinom v mnajših vrtačah, dričanje po riti, spodaj pa tudi nekaj drytoolinga v skalah na sestopu, nam popestri sicer navidez dolgočasno hojo z nam že znane gore. S Studorskega prevala napovem osvojitev Velikega Draškega vrha v dobre pol ure. Kmalu mi je jasno, da sem precenil situacijo. V že tako dehidriranem telesu se pojavi težnja po estetskem užitku. Spustim mladce s povodca in se posvetim svojemu zapostavljenemu prijatelju Nikonu. Opazim plezalce v steneh Ablance. Narediti ovinek na sestopu in se podati še tja, bi delovalo že pogoltno. Matej ml. mi daje vedeti, da moram pohiteti. Vršna piramida gore ima začuda enakomeren naklon in konstantno težavnost. Na vrhu se nam pridružijo verjetno najbolje rejene gorenjske živali - planinske kavke. Suhih češenj, ki jih Uroš prvič okuša in hvali s polnimi usti, si pribori tudi črna perjad. Silvo na veliko občudovanje prisotnih odsmuča z vrha, nam pa ostane 'ritna tehnika' sestopa. Na Jezercih prevlada težnja po vrnitvi k izhodišču, iskanje snega za okrepčilo pa dokaz, moramo biti drugič 'jači i spremniji.' A nas Silvo zgoraj pod Srenjskim prevalom povabi še na Viševnik. Kar nekaj presenečenja je bilo v očeh mladine, a rekla nista nobene, ko se odzovem klicu. Viševnik s severa bi moral biti tehnično kar zahteven, a se zaradi idealnih razmer izkaže kot okusna sladica popolnega obroka. Čudovite barve sončnega zahoda ujamemo v objektiv na sestopu na Rudno polje, še pred vstopom v svet ravnega pa na Zatrniku pojeva s Silvom nadvse okusno večerjo. Na veliko začudenje natakarice fanta ne jesta. 'Se še učita,' si privoščim zbadljivko, vesel, da je dan presegel pričakovanja. Še mnogo takšnih...

Film: