Previous Next

Tura 18 - Triglav

Natisni

Jutro v Vratih. Svetloba se počasi prebija skozi kapljice v vlažnem jesenskem jutru, avtomobili osvetljujejo parking pred Aljaževim domom, odkod  se v rahlem rosenju podamo do spomenika vponke - obeležja padlim partizanom gornikom. Prestopimo  strugo potoka in  pričnemo naš vzpon po markirani Tominškovi poti na triglavske pode. 

Sprva vijugamo in se  strmo vzpenjamo po gozdu po zelo nadelanih stopnicah, ki jih zapira višje zapira skalna pregrada, po kateri se v lažjem plezanju vzpenjamo skozi ruševje s pogledi na zamegljeno severno steno Triglava. Razglede nam zastirajo meglice, ki jih nosi veter v dolino. Skala je dokaj mokra, jeklenice spolzke. Rosenje naposled preneha, občasno zapihlja topel veter, ki nas v sicer dokaj turobnem jutru spomni, da je napoved dobra in da razjasnitev prihaja. K osrednjem delu pridemo hitro, po varovalih, ki so brezhibno speljana po lepih naravnih prehodih. Pogled nam občasno beži k vrhu, ki se kopa v megli. Sledi vzpon ob jeklenicah, ki že od daleč določajo drzno speljano pot pod stenami Begunjskega vrha.V pričakovanju lepih razgledov se po dveh urah na travnatih prečkah zavemo, kako visoko smo že. Studenec nad križiščem poti, ki se odcepi za Prag, služi kot okrepčilo.  Začuda tokrat ne čutim žeje, tudi hrane v nahrbtniku se ne dotaknem. Opazujem skupino, ki pred sabo vidijo le en cilj - vrh. A do tja vodi pot, ki se bo prav na koncu že zaradi večurne hoje navkreber še toliko bolj zahtevna. Triglavski podi so svet zase, drugačen od strmin spodaj. Kraški svet, kjer se korak odpočije in strmina unese.  Na zdaj že izpovedano željo po koči in počitku, ki dobre pol ure stran, odgovorimo skupaj s pospešenim tempom. Nad nami se prikaže ostenje, kjer po lažjem plezalnem vložku  zaslišimo vetrnice, nakar se prikaže še bajta. Čas za čaj.

Za odhod na vrh ne čakamo dolgo. Sočasno se odpravimo na vrh skupaj se z nekaj skupinami, ki jih prehitimo na melišču pred vzponom. Za razliko od prejšnjega dne je na vrhu le nekaj deset pohodnikov, kar lahko turo po mnenju mimoidočega domačega vodnika, ki je prihajal z gore, označimo kot 'luksuz'. Začuda v meglicah, skozi katere sploh zares ne pogleda sonce, v skalah ni bilo ljudi, kar  je za vikend na Triglavu v tem obdobju prava redkost. Močno razvrednoteno goro, ki se ji že mnogo let v poletnem času  izogibam kolikor se le lahko, doživljam z neko prikrito žalostjo, ki je ne pokažem navzven. Evolucija pristopov na vrh, ki je pred 240. leti štela kot svojevrsten dosežen gorništva, je poskrbela, da je vrh z leta v leto bolj in bolj okovan v železje, skala pa nadelana človeku po meri in to z neznanimi silnicami, ki ustvarjajo stope in preoblikujejo sveti kraj slovenstva v igralnico  na prostem, kjer  lahko vsak najde stik s svojo namišljeno superiornostjo in poišče objektivni cilj, ki na danem prostoru in v istem trenutku skupaj sovpada z vsemi sobivajočimi. Nekje na poti na Mali Triglav se spomnim svojih  zimskih vzponov, ko so pod snežno odejo ležale skoraj vse jeklenice in so na prečki bili le klini. Nekaj težko primerljivega. Mnogo različnih spominov je tukaj. Le kako bi se počutili vsi mi danes, če bi nam gora postregla z istimi nazobčanimi roglji na grebenu kot je tistim štirim pred več kot 240 leti? Smo Slovenci medtem iznakazili prav to podobo, ki jo vedno znova častimo? Srečen in zadovoljen zaradi fantov, ki so se izkazali tako fizično kot tudi z veliko mero preudarnosti v trenutkih, ko je na grebenu močno zapihal vzgornik, kmalu dosežemo vrh.

Miniatura stolpa je zagotovo specifika časa in ena redkih priložnosti, ko lahko vrh vidimo brez simbola, ki vsa ta leta označuje, če že ne gore same, pa vsaj idejo antropocentrične omnipotentnosti. Težko verjamem, da ima sodobni turizem kaj skupnega z duhovnostjo, ki naj bi jo začutil fajmošter iz Dovjega. Opravimo krst in se po nekajminutnem čakanju na sonce naposled odločimo za sestop. Trenutek je pravi, začutim, ko me že počasi začne zebsti. Spust  po vlažnih skalah je dosti zahtevnejši. Neposredno nad domom se prikaže srebrni obris masiva Rjavine in Rži, nad vrati pa Škrlatica, ki je danes izvzeta v igri skrivanja v meglicah. Modrina neba simbolično zaključi vzpon, pred kočo na Kredarici  pa imamo opravka s ponotranjanjem doživetega. Kopanje v soncu na terasi s pogledom na jug so zame vrhunec ture, ajdovi žganci me z mislimi vrnejo v čas, ko v kočah ni bilo menijev. Čaka nas še sestop čez Prag. Na podih srečamo še nekaj stalnih prebivalcev, ki tudi sami počasi čutijo, da se poletje dokončno poslavlja. Od tu dolino Vrat pa doseženo že po dveh urah sestopanja. Po petih urah hoje na vrh in  skoraj treh ur v dolino lahko turo označim le s presežki, kjer so fantje dosegli svoj cilj in podoživeli pot hoje na Triglav. Upam, da je prav slednje tisto, kar jih bo v prihodnje gnalo v gore, ko vrh ne bo več tako zelo pomemben kot zgodba sama.

Galerija slik


Sled