26/10
Piše Anja:
Zbrali smo se 15 do 4 pred SŠ Krško. Na pot smo se odpravili s kombijem in osebnim avtomobilom. Naš prvi cilj je bilo letališče Marca Pola v Benetkah, kjer smo odložili profesorja Matica. Na poti smo zelo uživali ob dobri glasbi in seveda družbi. Čas je zelo hitro minil in kar naenkrat smo bili že na letališču Bergamo v Milanu. Ko je letalo vzletelo, sem si želela, da bi zaspala vsaj za 4 ure. A žal nisem mogla. Po eni uri sem se že zbudila. Bila sem zelo vesela, saj je en sedež za mano, na levo sedel Simon, aleluja. Krajšal mi je čas oziroma, verjetno bolj jaz njem.Bilo mi je tako dolgčas med letom, da sem se odločila, da popestrim let s kakšno pesmijo. Ena gospa mi je celo rekla, da imam zelo lep glas in seveda sem morala zapeti še kaj. Simon je bil zelo presrečen. Mislim, da gospod, ki je sedel za Simonom je še pred pristankom znal na pamet La Miami (pesem), pa čeprav je bil Italijan. No, po 4 urah in 40 minutah smo rečno pristali. S kovčki smo se odpravili po naš avto. Prva skupina se je že odpravila do našega apartmaja ali hotela, kakor želite. Druga skupina je pa počakala, da se je s severa otoka pripeljal profesor Matic. Ko smo se prva skupina pripeljali do našega hotela, smo se s profesorjem odpravili na recepcijo po ključe za naše apartmaje. Naš hotel je imel poleg recepcije en bazen, drugi bazen je pa bil na strehi. Apartmaji so bili res super. Imeli smo tudi to srečo, da je bil čisto blizu Lidl in smo si lahko kuhali kar sami. No, potem, ko so do hotela prispeli tudi ostali, smo se nastanili v svojih sobah in sledil je sestanek, kaj vse bomo jutri počeli. KOMAJ ČAKAM!!
27/10
PišeDea:
Drugi dan oz. pravi začetek ali kako se temu že reče: Dopoldan: Ekipa se je prejšnji večer razdelila na dva dela. Na kratko: nekateri so odšli na vulkan, ostali pa smo se lotili samostojnega raziskovanja. 1. Občutek, kot da sploh ne bi spali, saj budilka že divja kot nora. Ura je 1.50, v desetih minutah namečejo nase vse, kar imajo, saj je pričakovati izreden mraz. Po približno uri vožnje do vznožja vulkana so pripravljeni. Začetek ni težak in kmalu se povzpnejo do 3200 m, kjer si privoščijo kratek počitek v koči. Mraz se že čuti, temperatura je namreč padla pod temperaturo ledišča. Iz torb vzamejo vsa oblačila, ki jih še imajo, in nadaljujejo z mislijo na cilj. Zaradi hitrega padanja temperature in nezadostnega spanca telesa postajajo čedalje bolj utrujena, mraz pa dobesedno reže v kožo. Ob kratkih postankih jim vulkan s svojimi parnimi grelci prijazno nudi vsaj delno gretje, čeprav je prejeta toplota količinsko primerljiva s kapljo v morje. Po štirih urah hoje osvojijo začetno željo, vrh vulkana El Teide-3718 m. Tam si ogledajo spektakularen sončni vzhod in občudujejo neomejen razgled. Mraz povzroči, da prsti na rokah zaradi ovekovečenja trenutka s fotoaparatom postajajo čedalje manj gibljivi. Vendar je cilj, dosežen s »problemi«, vedno dragocenejši od enostavne poti, pa še spomini ostanejo. Narava ima vseeno vedno glavno besedo in zato se kmalu odločijo za spust. Pri tem so telesa izredno vesela vzpenjajočega se sonca, ki jih s svojimi sončnimi žarki počasi segreva. Po prihodu nazaj k prevoznem sredstvu je občutek utrujenosti zaradi izpolnjenega cilja še daleč. Prikrade pa se po vrnitvi v hotel, ko se navdušenje počasi umirja, nekateri člani pa so vidno izčrpani. Spregovorimo še nekaj besed, sledi tuširanje in zaslužen popoldanski spanec. 2. Ura je 8.00 in budilke zazvonijo. Tisti, ki nismo odšli na vulkan, se počasi zberemo in skujemo načrt, kaj in kako. Seveda, najprej zajtrk in srečo imamo, da je Lidl oddaljen le kratek sprehod ter nam tako nudi »oporo« vse dni. Po okrepčilu se v nas vzbudi želja po odkrivanju otoka in njegovih plaž. Morje slišimo iz hotela in vidimo iz strešnega bazena, potrebno je samo še najti pot med čudovitimi uličicami, ki občasno vzbudijo občutek labirinta. Krajša hoja in že vidimo črn pesek, v katerega se sinhrono zlivajo valovi. Zanima nas temperatura vode in kmalu ugotovimo, da smo zaradi radovednosti pozabili vzeti kopalke. Odločimo se popraviti svojo napako, nato pa nekateri ostanejo na kopanju v strešnem bazenu, ki ponuja čudovit razgled na morje in klife Los Gigantes. Ostali pa se odpravimo na plažo pod omenjenimi klifi, ki se mogočno dvigajo. Voda nas zaradi prijetne temperature zvabi in v nekaterih vzbudi otroško navdušenje, tako da v pesku nastane kar nekaj zanimivih umetnin. Vrnemo se v hotel in ugotovimo, da je minilo že precej časa in ekipa z vulkana se je vrnila.</div>
Popoldan:
Pride čas kosila in soba 82 se odloči pripraviti zrezke s krompirjem. Člani sobe 74 pa se odločimo za enostavno rešitev – Lidl - ne vem, zakaj, ampak tako je bilo. Posedemo se v najeta avtomobila in odpravimo v Icod de los Vinos, kjer si ogledamo zanimiv muzej Gavčev in spoznamo, kako so ljudje na otoku živeli nekoč, pred začaranim krogom turizma. Med sprehodom skozi mesto do naslednje zanimivosti se naša nogometašica pridruži lokalni igri nogometa in zanimivo je, kako hitro so se spoprijateljili, čeprav niso govorili skupnega jezika. Dragon tree zaradi njegove mogočnosti opazimo že od daleč, vendar se ga odločimo pobližje ogledati. Njegova naravna okolica v meni vzbudi nekakšen občutek miru in veselja. Na tabli preberem, da je drevo ocenjeno na starost od 1000 do 2000 let, pri čemer se zavem mogočnosti narave in minljivosti človeka. Nazaj v hotel se vozimo ob morju in vzpenjajoča se cesta nam ponuja fenomenalne razglede. Ko pridemo nazaj je že tema, zato nekaj pojemo, skujemo plan za naslednji dan in se radovedno že veselimo nenačrtovanih prigod, ki sledijo.
28/10
Piše Gašper L:
Dan se je začel relativno zgodaj ob cca. 8 uri. Po kolegiju smo se ekipno odpravili v Lidl na zajtrk. Po nakupih smo se v konvoju po ovinlasti cesti odpeljali proti starodavnemu gusarskemu naselju Masca. Pot je bila polna pogledov in cestnih užitkov. Zaradi fotografskih potreb sm se večkrat ustavili in zajeli prelepo pokrajino v naše objektive. Ob pogledi na prelep greben, se je v nas prebudila želja po pohodu. In tako smo se nekateri peš odpravili na greben nad kanjonom. Pot je bila relativno enostavna in zelo slikovita. Po sprehodu smo se vsi skupaj dobili v mestu nabavil kanjonom toda zaradi zaprte ceste proti Masci nismo mogli nadaljevati. Zaradi tega so se nakateri odpravili v Monkey park in najbolj obiskano plažo Los Americas, drugi pa smo obiskali še obzervatorij in severna obalna mesta. V kratkih rokavih in kratkih majicah pri osmih stopinjah in dežju je bilo opazovanje obzervatorija zelo hitro in zanimivo.
29/10
Piše Gašper Z:
Zbujanje ob 7.00, zajtrk, zanimiva vožnja z avtom in navigiranje vseh prisotnih vozniku. Začetek dneva kot ponavadi. Danes vsi v iskanju Muzeja znanosti in kozmosa. Še dobro, da imajo na strehi velikanski "taler" in je tako muzej, med vsemi drugimi stavbami, viden že od daleč. Nekaj minut zamude pri odprtju muzeja smo izkoristili za skupinsko fotografiranje. Ko smo vztopili in plačali, nekateri, prvo in edino vztopnino v petih dneh na otoku, smo bili priča zanimivim poskusom. Zelo veliko le - teh smo v teoriji že spoznali pri pouku, vsekakor pa je bilo več kot koristno, da smo si lahko vse skupaj ogledali in poskusili še v praksi. Od enostavnega poskusa o potovanju valovanja skozi prostor pa vse do dvigovanja avtomobila po vzvodnem pravilu, dokaza Bernoullijeve enačbe in modela ISS. Ko smo vse skupaj do dobra preučili smo se odpravili na pohod čez pragozd do majhne vasice, ki sestoji iz bivališč, v bistvu jam, narejenih v steno gore. Kmalu po prihodu na cilj nas je ujel dež in pod streho smo počakali na rešitev v obliki profesorja v avtu za 7 ljudi. Vsi prisotni naenkrat smo se z rešitvijo rešili in uspešno prestali še eno avanturo. Ker se nam je v trebuhih že nabirala pajčevina smo jo kmalu odpravili. Za zaključek dneva smo se pozabavali na plaži Teresitas.Tako smo zaključili dan polni novih izkušenj in znanj, predvsem s področja tehnike. Hoja in plavanje pa sta botrovala k hitremu in trdnemu spancu kmalu po vrnitvi v hotel.
30/10
Piše Maj:
Ta dan smo si vzeli bolj na lahko, saj je bil to zadnji dan pred odhodom in smo bili vsi bolj slabe volje zaradi bližajočega se odhoda. Težave smo imeli že ob odhodu, saj je bilo profesorju Kozoletu slabo in sprva nismo vedeli ali bo zmožen za vožnjo, na koncu pa se je požrtvovalno in v timskem duhu odločil, da bo vseeno peljal. Naša začetna slaba volja se je kmalu razkadila saj smo prispeli na čudovito plažo, ki je bila skoraj prazna. Ob plaži je bila razgledna točka na katero sta se povzpela samo Dea in profesor Mlakar, medtem ko smo drugi uživali na plaži in v vodi. Nastopilo je vprašanje hrane in odločili smo se glede na to, da je bil to naš zadnji dan pred odhodom, da se prepustimo krajevnim gastronomskim užitkom zato smo seveda šli v KFC in McDonalds. Ob prihodu v apartma so se začele priprave na odhod, pakiranje in iskanje izgubljenih nogavic in spodnjic po vseh kotičkih apartmaja. Zatem se je pojavilo vprašanje karte za avion, saj je bil internet v sobah obupen, mobilnih podatkov pa je ostalo zelo malo. Ko smo končno opravili check-in sem ugotovil, da mi zaradi počenega ekrana na telefonu na letališču karte morda ne bi mogli skenirati, zato se je zaćelo panično iskanje printerja, ki se je k sreči našel dokaj kmalu na recepciji apartmaja. Ko so bile najnujnejše zadeve kot so pakiranje in check-in opravljene je prišel čas za zadnje sproščene trenutke na Tenerifih pred prihajajočim stresnim dnevom na letališču.
31/10
Piše Erik:
Po petih zanimivih dneh ekskurzije, smo se morali (na žalost) odpraviti domov. Dan smo začeli s pakiranjem in pospravljanjem apartmaja, saj smo se že okoli pol desetih odpravili proti letališču. Vsi smo bili malo na trnih, saj sta se profesor in Silvo odpravila na pohod po klifih, ter nismo bili prepričani ali se bosta pravočasno vrnila. Vendar se je vse izšlo po »planu« in smo na letališče prišli pravočasno. Tam smo opravili kar je bilo potrebno, ter počakali na let. Vožnja nazaj je bila (dokaj) prijetna, dodaten plus pa je bila tudi 20 minut krajša vožnja. Ko smo prispeli na letališče Bergamo smo počakali na kovčke, nato pa smo se odpravili proti končni destinaciji-Krškem. Pot nazaj so nam popestrile različne glasbene uspešnice ter zanimivi pogovori, nekje pri Veroni pa smo se ustavili na večerji ob avtocesti. Po večerji se nas je nekaj prepustilo spancu, vožnja je bila mirna, cilj pa smo dosegli po približno šestih urah vožnje od letališča, nekje okoli pol dveh zjutraj. Pri šoli so nas pričakali starši, mi smo se poslovili, ter se odpravili domov na počitek, ki je prijal po dolgem dnevu.
