Prvi pravi pogled na jug z vrhov Osorščice razkrije čarobnost otoka. Večinoma poraščen s tipično mediteransko makijo ob obalnem pasu in z dokaj gostimi predeli gozda deluje, kot do ga človek še ni uspel popolnoma ukrotiti. Če izvzamemo vzhodni del, kjer ob dokaj hitri cesti ljudje zidajo svoje moderne trdnjave, je zahodni del otoka tisti pravi, prvinski in kot nalašč primeren za robinsonstvo.
V marcu kar stežka koga srečaš na poteh po otoku. Navzlic prvotnemu vtisu neprehodnosti je ta kraj prijazen, zanimivo razgiban in zelo raznolik. In ko nanj stopi četica srednješolcev, je vse pripravljeno za klasično avanturo v naravi. Nekakšna pojdizmanogremomiposvoje varianta...Dijaki so morali premagati dobrih 25 kilometrov poti. Že takoj na začetku so mepijevci spoznali pomembnost veščine orientiranja. Navidez lahko ni nikoli zares preprosto v tako poraslem svetu, kjer se moraš na slabo markiranem terenu dostikrat odločati po občutku in predvsem ne hiteti. Najprej so se z Osorja povzpeli na greben Osorščice. Sodeč po panoramskih fotografijah sklepam, da je razgled ponujal tisto v presežkih. Topla oblačila zjutraj je zamenjavala sončna krama in iskanje dodatne količine vode. Iz mrzlega jutra, ki smo ga še skupaj doživeli v šotorih, je hitro sonce opravilo svoje. Medtem sva z Alenko poskrbela za logistiko in šla na škraping na zahodno obalo Osorščice, kjer sem preveril ustreznost terena za prihodnje odprave.Tam še nisem hodil. Pri KT 8 sem s sedla stekel k uvali Tuhin. Najprej na jug mimo uval Maračeva in Kriška vse do kraja, kjer se naj bi končal prvi dan avanture. Čudovit škraping, na vsakih pol kilometra pa ob obali ugledam skrite robinsonske hiške, ki v poletnem času služijo večinoma v turistične namene. Z Alenko in Lumpijem se srečam v uvali Vinodarska. Skupaj nadaljujemo proti severu mimo čudovitih zalivov okoli polotoka Krivica do uvale Tomožina. Škraping je dostikrat prekinjen in se zaradi strmega terena moramo prebijati skozi makijo nad obalo, kar mi pusti kar nekaj površinskih ran na koži, ko se sam podcenjevalno prebijam skoznjo kar v kopalkah. Pri uvali Tomožina pridemo na markirano pot in nato nazaj na sedlo na KT 8, kjer, kot da bi se zmenili, srečamo mepijevce, ki prihajajo po grebenu. Več o vsem, kar so doživljali pa opisuje v nadaljevanju Domen v kroniki...
Opisi kontrolnih točk in poti
DAN 1
Z mosta v Osorju gre pot po makadamski cesti rahlo navzgor mimo kampa. Po slabem kilometru se odcepi levo planinska pot (odcep je KT 1), ki se vije ob ograjah in grmovju. Občasno se rahlo spustimo in pridemo do križišča planinskih poti (KT 2). Izberemo pa levo, kamor kaže smerokaz Televrina. Od tu naprej se enakomerno dvigamo proti grebenu Osorščice. Na poti prečimo območja gosto porasla z žajbljem. Na grebenu se pot prečka makadamsko cesto, ki pripelje z desne. Nekaj deset metrov prej je ob palninski poti kovinska omarica (KT 3). Poiščemo grebensko pot na drugi strani ceste, ki se drži grebena. Nekje na poti proti vrhu je smerokaz na desno. Krenemo po grebenu naravnost do vrha - Televrina (KT 4). Od vrha nadaljujemo pot do oddajnika (KT 5). Pri oddajniku je na zahodno stran na vrh speljana tudi plezalna pot, ki jo iz varnostnih razlogov previdno opazujemo le od zgoraj. Od oddajnika nadaljujemo proti kapelici Sv. Mikul (KT 6), ki je najbolj obiskana turistična točka na hribu. Naprej se pot bolj strmo spušča. Označena pot se lahko občasno izgubi, velja pa , da je nekje ob grebenu. Naslednja kontrolna točka je skalni plato Počivalice (KT 7). Na kamnu sledimo oznaki Nerezine na vzhod. Spustimo se še nadaljnih nekaj sto metrov, kjer naletimo na novo križišče. Tokrat zavijemo desno v smeri vasi Ćunski. Pot se vije po grebenu in preči kar nekaj gosteje poraslih odsekov. Prečiti je potrebno Široki vrh in Kalčič, nakar se spustimo na sedlo (KT 8), kjer ugledamo križišče poti. Nadaljujemo v smeri oznake Ćunski vse naprej do vrha Veli križ (KT 9). Tukaj se markirana pot nadaljuje v grmovje, a je težav konec dobrih sto metrov naprej, ko pridemo do ceste na poseki neposredno pod daljnovodom. Markirana pot vodi po cesti do sedla, nato se odcepi levo v klanec proti vrhu Peski. Mi tukaj zapustimo planinsko pot in krenemo naprej po cesti navzdol vse do točke, kjer se cesta začenja obračati nazaj v klanec. Na tej točki pridemo na križišče cest (KT 10). Gremo po makadamu levo navzdol proti obali. Do cilja sta še dve križišči makadamskih cest, po nekaj sto metrih najprej zavijemo desno po makadamu , nato pa na naslednjem križišču (na levi strani na kamniti ograji oznaka 6) naravnost. Po nekaj sto metrih pridemo do uvale Kriška. Tabor.
Dan 2.
Pot nadaljujemo po obali do uvale Studenčić (KT 1). Nekje na sredini uvale je planinska pot, ki gre mimo hiš ob kamnitih ograjah blago navzgor. Dosežemo parkirišče, pot nadaljujemo po edini cesti. Najprej do kote 51, kjer je postavljen objekt (KT 2), od tu pa naprej pa do križišča, na katerem je pokopališče katrc. Na križišču zavijemo desno, po nekaj sto metrih pa pri oznaki Liski (KT 3) na desno nazaj proti obali. Na uvali Liski poiščemo vozilo, ki je deponirano na poseben način (KT 4). Pot nadaljujemo proti rtu Liski, kjer poiščemo ruševino (KT 5). Od tu naprej se gibamo po obali vse do uvale Liska Slatina (KT 6), od koder pot nadaljujemo proti jugu do rta s svetilnikom (KT 7), potem pa po obali naprej do cilja v uvalo Tizka..
KT1 - razpotje poti; ob cesti zavijemo levo na planinsko pot stran od ceste
KT2 - smerokaz; na križišču poti se usmerimo v smer smerokaza Televrina
KT3 - aluminijasta omarica; pod grebenom pod makadamsko cesto,
KT4 - vrh Televrina
KT5 - oddajnik
KT6 - kapelica sv. Mikul
K8 7 - razgledišče Počivalice
KT8 - križišče poti na sedlu
KT9 - vrh Veli Križ
KT10 - križišče poti na najnižji točki ceste pod daljnovodi
ETAPNI CILJ - uvala Kriška
KT11 - uvala Studenčič
Kt12 - kota 51; hiška na ovinku
KT13; razpotje; smerokaz Liski
K14 - uvala Liski; konrolna točka
KT 15 - rt Liski; podrtija v okolici rta
T 16 - uvala Liska Slatina
KT17 - rt Kadila; svetilnik
CILJ - uvala V. Tizka
