• Gore

    Zadnje ture v visokogorje in malo nižje...

  • Voda

    Večdnevni touring s kajakom po rekah in morju...

  • Naokoli

    Enodnevni in večdnevni izleti v naravo...

  • Bike&Hike

    S kolesom  in peš, gor in dol... 

Bike&Hike -  Štiri po Gorjancih

Bike&Hike - Štiri po Gorjancih

Gorjanci pogosto povabijo na obisk, kar spričo njihovih naravnih danosti ni presenetljivo. So pa tako prikladno blizu, da se da nanje skočiti po službi na popoldansko turo. Dve sva opravila v kratkem razmaku, vsaka je bila po svoje zanimiva in posebna, morda druga prvo prekaša tudi zaradi kolesarjenja po Lepi Njihovi.

Mejo sva prestopila tako kot se za takšne meje spodobi - kot da je ni. So nama pa ob prihodu zaželeli dobrodošlico in naju po slovesu povabili, da se še kdaj vrneva. Kolesarjenje je preprosto in zabavno, po gozdnih cestah popoldne mine, kot bi mignil. V Kostanjevici se v Krki kopala nisva, je bilo pod drugim mostom preveč dokazov o človeški prisotnosti. Toliko o zdravem turizmu. Kot ljubiteljica potohodstva in vsega naravno lepega lahko rečem le, da je turizem okolju samo škodljiv in služi samo temu, da si nekateri napolnijo, drugi pa izpraznijo denarnice. Tur, kot je ta na Gorjancih, v naši prelepi domovini obstaja še nešteto. Naj ostanejo. Bila sta dva prelepa popoldneva na dveh kolesih z veliko smeha, dobre volje v prelepih gozdovih čisto blizu doma. A.

 

 

razdalja
29.8 km
max-min min max gor dol
750 m 190 m 940 m 1039 m 1038 m

razdalja
29.2 km
max-min min max gor dol
444 m 186 m 630 m 908 m 903 m

 

Nov bike in hike podvig tokrat v novi kombinaciji s tekom za tistega izmed naju, ki mu je tek najbolj naraven način gibanja in meditacije. Začetek poti pri hiši, na kateri spominska tabla opozarja na mogočnost prisotnosti Janeza Trdine v zelenju Gorjancev, stanje stavbe pa žal zgolj odraz našega kolektivnega odnosa do kulturne in zgodovinske dediščine. Prvi del poti po asfaltu opraviva najhitreje možno, naju pa ovirajo semaforji, ki označujejo območja del na cesti na prelaz Vahta nad Novim mestom, kjer se na nadmorski višini 615 m usmeriva naravnost proti domu na Gospodični. Zložno in brez pretiranega naprezanja v ne prestrm klanec po prijetnem hladu in najboljši podlagi - zglajenem makadamu, pot mineva v lahkotnem kramljanju in opazovanju okolice. Očitno je v teh krajih sečnja zelo priljubljena ali pa tako potrebna, saj se na nekem odseku vzpenjava po poti čez popoln golosek, za dobro voljo pa poskrbijo table, ki sredi praproti in kopriv podajajo nadvse pomemben podatek - državna meja. Kako primerna postavitev za največjo neumnost človeškega uma, določanje nevidnih meja.   
Do Doma na Gospodični prikolesariva in pritečeva brez hujšega naprezanja, krajši postanek ob zaprti koči nama služi za povrnitev moči z nekaj požirki hladne vode in obujanje spominov na nekaj dni prej, ko sva se do Doma na Gospodični povzpela iz vasi Gabrje, ampak šele potem ko sva s kolesom obiskala Trdinov vrh, ob vračanju z Gospodične pa sva na tisti čudovito julijski torek zavila do Miklavža, prekolesarila učno pot pod njim,  ter se pred spustom do Gabrja z golažem okrepčala v novem planinskem domu. Tokrat se od Gospodične odpraviva nazaj navzdol proti Vahti, malo pod prelazom pa zdaj že oba na kolesih zapustiva asfalt ter ostro zavijeva levo na gozdno pot, kamor naju usmerja najin e-zemljevid z vrisano potjo. Pot se prav lepo položi v sanjsko kolesarsko vlako, po kateri v hladu mogočnih dreves napredujeva proti naslednjima dnevnima ciljema - Ajdovski in Mihovski jami. Poti do naselij Pribišje, Radoha in Gornje Laze, skozi katere želiva kolesariti, so označene z ličnimi lesenimi tablami, zato orientacija ni pretežka, je pa toliko bolj zahtevno in prijetno iskanje vhoda v Ajdovsko jamo. Zahtevno zaradi posledic sečnje, preko in skozi katere se morava prebijati, pri čemer eden izmed naju pridobi krvave rane na nogah, prijetno pa potem, ko se prebijeva do jame, iz katere veje najboljša dobrina vročih poletnih popoldnevov - prijeten naravni hlad naravnost iz naročja matere Zemlje. S kolesom nadaljujeva po prijetnem makadamu do razcepa poti, kolesariva po planotastem območju Radohe, ki deluje kot vezni člen med Gorjanci ter Kočevskim Rogom, zakraselo območje skriva mnogo jam in brezen. Radoško jamo so lastniki žage z začetka prejšnjega stoletja, katere ostanki so vidni na čudoviti jasi Radoha, uredili za turistične oglede, o čemer pričajo ostanki lesenih stopnic ob mogočnem vhodu pod strmimi pobočji. Po poti gozdne železnice, ki je žago povezovala s cestami v dolini, po planoti potekajo poti za kolesarske sladokusce. Do vasi Pribišje, ki deluje prijetno intimno osamljena na travnati vzpetini med gozdovi, zaradi popolne kolesarske pravljice na gozdnih poteh prikolesariva širokega nasmeha in z iskrivimi očmi, pod vasjo zavijeva strmo desno navzgor po travniški poti do gozda nad vasjo, kjer med številnimi vlakami izbereva tisto, ki naju po Blatni dolini privede do (po mnenju najinega zemljevida) poti do vasi Gornje Laze, kjer se ob informativni tabli in spomeniku padlim borcem belokranjskega odreda v eni izmed vaških hiš ponovno lahko zamisliva. Do naslednje točke na najinem dnevnem potovalnem načrtu pot vodi najprej navzdol, potem pa po gozdu do Mihovske jame. Pot nama najprej prepreči ograja, potem pa še njen lastnik, ki nama pove, da tukaj ne moreva naprej, zato se obrneva, odbrcava po klancu navzgor ponovno skozi vas Gornje Laze ter najprej po asfaltu, potem pa kmalu spet na prijetnejši podlagi pod blagodejno senco mogočnih krošenj do najine naslednje jamske avanture.  Mihovska jama je še ena jama na najinem dnevnem seznamu, z iskanjem katere imava kar precejšnje teža veverjetno predvsem zato, ker sva bila napotena do nje po drugi, nezagrajeni poti, zato pa sprehod po gozdu deluje fizioterapevtsko na kolesarsko utrujene noge, potke so prijetne, malo gor, malo dol, mimo vrtač in balvanov, prijeten sprehod, a brez cilja. Jame tokrat nisva našla, o njej veva, kar so na spletu zapisali novomeški jamarji - jama z veličastnima dvema vhodoma, pred spodnjim vhodom se nahaja spominsko obeležje za 17 žrtev množičnih pobojev, Mihovska jama je namreč eno izmed mnogih množičnih morišč v teh krajih. V vasi Mihovec obnoviva že popolnoma presušene tekoče zaloge, potem pa po asfaltu skozi Pristavo in Podgrad do Vinje vasi, kjer se priključiva cesti, ki vodi na prelaz Vahta, pod katerim sva tokrat parkirala avto. 
razdalja
55.7 km
max-min min max gor dol
456 m 392 m 848 m 1217 m 1210 m
razdalja
15.4 km
max-min min max gor dol
646 m 536 m 1182 m 169 m 812 m

 

 

Priporočeno branje

Knjiga relativnosti pomena zmage posameznika in o moči sanj, ki so nujne, a hkrati nevarne. Knjiga o izgubi, ko je cilj dosežen, razmišljanja o pomenu sreče in o načinih iskanja svobode.   


Knjiga o človeku, ki je vso svojo življenjsko energijo prenesel v navpične stene. Skupaj s svojimi soplezalci je tako utrjeval filozofijo novodobnega alpinizma. Pri njemu ni nikoli bilo dovolj, da cilj tudi doseže, potrebno je bilo tudi zadostiti drugim pogojem - da je bil cilj dovolj težak in da ga je osvojil na način, kot ga ni še nihče pred tem. Zgodbe, ki govorijo o tem, da lahko  človeški minimalizem in preprostost z veliko mero odločnosti določa izjemne dosežke, ki se jih ne da spregledati. Razen, če si predsednik kakšne države. Knjigo imam in je v posojo...