Ko sva se vozila proti izhodišču tega dnevnega izleta, je na Valu 202 Iztok Čop govoril o tem, kaj naredi vrhunskega športnika. Pomembno je, da treniraš vsak dan in da vsako jutro, ko si utrujen od treninga prejšnjega dne, spet treniraš. Nekako tako sva si to poletje zamislila tudi midva, greva vsak dan in ponavadi malo v neznano. Kljub poplavi in nenadni modernosti vseh markiranih gorskokolesarskih poti in takšnih in drugačnih vodnikov po znanih poteh je najlepše vedno takrat, ko greva malo po svoje. Zjutraj misel, pogled na zemljevid, pot se zaokroži v glavi, pakiranje in nato preprosto odhod do dnevnega izhodišča. Najboljša plat najinih izletov, da sva na najbolj čudovitih poteh v naravi popolnoma sama.
Tokrat sva pedala pognala v Soteski, takoj zagrizla navkreber ter že na drugem ovinku zagledala ostanke gradu iz 12.stoletja, sicer skritega v gošči, ampak še vedno ponosno mogočnega. Kako je toliko sto let tako preprosto grajen uspel kljubovati zobu časa? Ker je zgrajen iz materialov, ki ga obdajajo, je preprosta ugotovitev. S kolesom gre hitro in vse bolj strmo navzgor, na ovinku poiščeva Pasjo jamo, ki je v bistvu zgolj zaraščena vrtača. Ko se sprehajaš po teh samotnih gozdovih, se ti zdi, da te vedno spremlja vsaj še en par oči. A ni strahu, ker na te stranpoti stopava s spoštovanjem in samo na kratek obisk. Pot se vije po gozdni cesti med markantnimi drevesi zavidljive višine, ki zagotavljajo, da kolesariva v prijetni senci, pa tudi vse bolj kot se dvigava, pogosteje okoli naju prijazno popihlja. Čez Bukov vrh kar prekolesariva malo čez drn in strn, na Dedni vrh se vzpneva, neke višine s tem ne pridobiva, si pa s hitro hojo pretegneva noge. Pod Svetim Petrom kolesa pustiva, da si spočijeta in se zadnjih sto metrov na tako imenovani Triglav Suhe Krajine povzpneva. Na desni naju spremlja visoka žičnata ograja, katere (ne)smisel s pomočjo interneta odkrijeva šele zvečer. Za ograjo je lovišče za lovske goste, ki zmorejo plačati naklepni uboj divjadi in zveri v tem okolju, še bolj zanimivo ali pač preprosto žalostno pa je, da se znotraj območja nahaja kar nekaj zapuščenih kočevarskih vasi. Po malici z zamegljenim pogledom na pokrajino v dalji se s kolesom nameniva ponovno malo dol in gor do naslednje točke z jutranjega zemljevida - Ledene jame pri Kunču. Spust olajša jeklenica, je prijetno hladno, saj je v jami, ki je tipična kraška ledenica, vedno vsaj malo ledu. Jama je bila odkrita leta 1939, dolga je 81, globoka pa 42 metrov. Tako piše na lični leseni tabli nad potjo do jame. Spust je bil zanimiv, ker je res potekal čisto brez kakršnihkoli orientacijskih pripomočkov, kar je za labirint gozdnih poti, ki prepredajo ta hriboviti predel nad desnim bregom Krke, izjemen dosežek, sploh zato, ker je potekal po tako čudovitih poteh. Posebno doživetje je bilo srečanje z mamico divjo svinjo in njenimi štirimi progastimi mladički, ki jim je hitrejši izmed naju prepustil prednost pri prečkanju ceste. Neprecenljivo. Še ena gozdna kolesarska pravljica. Vse številčne podatke je zabeležila zvesta Suunto ura. Še en popoln dan na kolesu in v najboljši družbi. A.
razdalja
33.2 km
max-min
min
max
gor
dol
674 m
213 m
887 m
977 m
927 m
