Začetek sobotne kolesarske ture je bil v Radečah, jutro ni obetalo napovedane vročine, zato je strmi vzpon po asfaltu skozi Prnovše do izhodišča za pešpot do razglednika Svinjska rt minil sicer v kopanju v znoju, ampak brez dodatnega "nažiganja" z neba. Od Prnovš sva se zložno vzpenjala do naslednje točke na poti - vasi Čimerno, vzpon do središča vasi je prav tako precej strm, ampak obvladljiv, še vedno pa je podlaga asfaltna, razgledi s poti pa izjemni. Po spustu do vasi Župa pa je bil čas za "gremo mi po svoje".
Po lepi poljski cesti sva jo ubrala mimo kmetij kar naravnost v gozd, ki pa nama je postregel s strmo, blatno ter popolnoma razrito gozdno vlako. Sanj o gozdnem kolesarskem užitkarjenju je bilo tako kmalu konec, ob kolesu sva premagala najbolj težavne dele, nekatere pa tudi uspešno prekolesarila. Na jasi pred glavno cesto na Kum sva si privoščila počitek na klopci in par malin, ki so se ponujale na bližnjem grmu. Po makadamski cesti navzgor je šlo vse do koče, kjer sva si privoščila kosilo ter snula načrte za spust. Od ponosa, da sem prikolesarila na Kum, me je kar razganjalo, da sva izbrala neobičajno in težavno pot, mi je potrdil oskrbnik koče, ki mi je za ta vzpon spontano stisnil roko. Spustila sva se do izhodišča za planinsko pot, po kateri sva se zaradi skalnatega in strmega terena spustila ob kolesu, nato pa po vlaki do Gorenje vasi, kjer sva jo v nasprotju z nasvetom oskrbnika ubrala levo. Vse bolj utrjena cesta, vse več civilizacije, največ je bilo traktorjev, ki so v zdaj že vročem popoldnevu spravljali seno. Po spustu v dolino Sopote je sledil še en vzpon po asfaltu, ki se ga z gorskim kolesom hitro naveličaš, zato sva sledila oznaki za pot na zemljevidu in mimo kmetije na vrhu hriba zapeljala v gozd, da bi vzpetino na poti obšla po drugi strani. Lepa gozdna pot je kmalu izginila v grmovju, zato je bilo potrebno poiskati pot čez drn in strn. V bistvu so ti odseki poti post festum vedno najlepše zapisani v spominu na pot. Bilo je blatno, zaraščeno, polno podrtega drevja, ob poti je bil studenec s svežo vodo, gozd je dišal po svežem, bilo je prijetno hladno - kaj lepšega si še človek želi na vroč avgustovski dan. Če si izurjen orientacist si želiš, da ti jo zemljevid ne bi zagodel s presenečenjem na terenu.😂 Po izstopu iz gozda se je obetal spust mimo kmetije, ko se je Mateju strgala veriga na kolesu. Načrte za pot do Radeč sva temu prilagodila tako, da sva izbrala pot, po kateri se samo še spuščaš. Postanek sva si privoščila v slikoviti vasici Svibno ter se povzpela na grajsko vzpetino, od koder je bil prečudovit pogled na najine današnje cilje. Svinjska rt, Nebeška gora, Kum, Sv. Marija (ki sva jo tokrat žal izpustila). Spust je bil drzen in hiter, večinoma v kronometer tehniki, ob Sopoti pa v blažje klance do Radeč z ramensko tehniko. V slogi je res moč.
Tehnični opis:
- v Radečah pri odcepu za Prnovše (cesta za gradom) po asfaltni cesti navzgor (krajši odseki do 24%, povprečno okoli 18%)
- po 4km v vasi Prnovše na makadam in naprej proti razgledišču Svinjski rt (do 21%)
- okoli Vranskega vrha severno do vasi Sp. Jelovo, od tu naprej asfalt do vasi Čimerno (kota 850 m)
- naprej po cesti severno od Nebeške gore vse do križišča, kjer se levo odcepi planinska pot na Sv. Marijo, nadaljujemo v spustu proti vasi Podkraj, kjer je potrebno najti ustrezno gozdno pot med hišami pod daljnovodom. Ta priprelje po gozdu do kote 990m (strmi odseki do 25%, mestoma zelo zahtevno)
- na makadamski csti zavijemo levo (ravno gre Zasavska planinska pot) kakšnih 500m, in ato po izraziti ne preveč strmi gozdni poti dosežemo makadamsko cesto iz Dobovca (višina 1010 m, ostri desni ovinek)
- po cesti na Kum
- z vrha navzdol do višine 1020 m, kjer se priključimo planinski poti v Čebelovo dolino (neprimerna izbira, ker je potrebno kolo nositi, priporočam odcep čez pašnike 300m naprej Vodena peč, prav udobno pa ni :) )
- spust po razriti poti h Gorenji vasi (strmo, odseki do 27%)
- po makadamu do vasi Mali Kum in naprej po asfaltu navzdol skozi Podkum v vas Sopota, kjer dosežemo glavno cesto v dolini
- po dolini nekaj 100 m navzdol proti vzhodu in nato pri gostilni po asfaltu desno v klanec do vasi Magolnik (do 12%)
- pri zg. Magolniku severno od hriba Špičnik po gozdni vlaki (200 m od vstopa je vodni vir, kjer dotočimo). Vlaka je na trenutke popolnoma zapuščena (orientacijsko najzahtevnejši del ture, med vlakami izbiramo tiste, ki ohranjajo čimveč višine, zagotovo pa izbrana trasa ni najboljša). Potrebno poiskati prehod, ki pripelje do kmeta Močilarja,
- napraj po makadamu do Sv. Janeza in potem po asfaltu do vasi Svibno,
- na grad in spust v Radeče.