Bike & Hike - Parenzana

Bike & Hike - Parenzana

Natisni

Paranzana je ime ozkotirne železnice, ki smo ji Slovenci rekli tudi Porečanka, istrske proge, ki je povezovala Trst in Poreč med letoma 1902 in 1935. Pred leti smo z južnimi sosedi našli skupen interes in jo v kolesarskem smislu povezali v pot zdravja in prijateljstva. Tirov več ni. Pravijo, da so jih po zaprtju hoteli prepeljati v Etiopijo, a je ladja potonila V Sredozemlju. Večinoma na makadamski podlagi na Hrvaškem je debeli plašč gorskega kolesa nujen, kar lahko potrdi tudi Silvo. Dobrih sto dvajset kilometrov do Poreča je za kolesarja pristno doživetje Istre v neposredni obliki, je spoznavanje krajev in ljudi, nekakšen mali kolesarski El Camino...

Zjutraj ura še ni kazala četrte in svoje živo truplo sem nekako prenesel do avtomobila. Želja po odhodu je bila velika, a skupaj z nočjo mi je dobršen del možganov še ležal v postelji. Časa za premišljevanje ni bilo, saj sva se z Alenko zmenila, da se pridruživa Silvu nekje pri Trstu ob šestih zjutraj. Kje točno, nihče ni vedel, a kot vedno, se je tudi tokrat nekako izšlo... Po celodnevnem obračanju pedalov dan prej z Gorenjske preko Soriške planine in Trnovske planote si je zvečer našel mesto za spektakularno opazovanje zahodav okolici gradu Miramare. In začel pred nami v Trstu.  Jutranjo kavo se je privoščila le ona, a sem dobil rogljiček, kar je zadoščalo. Kot prva gosta bifeja na Škofijah sva hitro pospravila in šla... Seveda je Silvo že odšibal mimo. Nekje na poti je izgubil eno torbo. Kliče, da prihaja nazaj. Paranzana je dobro označena in D-8 je vse, čemur moraš slediti v Sloveniji. Mrak se pretopi v jutro in pred Koprom že lahko slikam v naravni svetlobi. Moj zeleni Bianchi Grizzly iz leta 1993 se ne da, otovorjen s torbo iz leta 1996 je prestal zadnji servis in LX dela kot nov. Kljub temu se ne more primerjati z Silvotovo Rogovo litino, ki skupaj z vrhunsko opremo predstavlja posebno kombinacijo slovenske retro trpežnosti in japonske tehnologije. Dobrega destkilogramskega čudeža Trek 8.8 zaradi varnosti pred krajami raje ne omenjam. Skoraj vsa naša prtljaga gre na račun spanja. Na prvih klancih za Koprom  kar slišim  sopihanje lokomotive sto let kasneje in pozdravljam potnike, ki hodijo vštric ob kompoziciji  navkreber. Prazni vagoni se tako premikajo hitreje. Pri Strunjanu občudujem tunel, enega od osmih ta dan, pri Portorožu  pa večina premožnih potnikov izstopi, iz Trsta prihajajo sem v zdravilišče, postaja je postavljena kar v bližnjo vilo. Jutro je krasno, iz Seče ugledam soline, kjer solinarji še spijo, med mediteransko floro in ovohavanjem borovih esenc se spustim nazaj k morju in ob bambusovih poljih nadaljujem proti Dragonji. A tam se brezčasnost ustavi. Diplomatski boji za mejo so le moderna različica vsega, kar se je dogajalo nekaj sto let nazaj. Kraji so menjavali lastnika, a ostajali isti. Tudi solinarstvo od 9. stoletja do danes se ni bistveno spremenilo. Še največja razlika je ta, da so začeli tega dni za njih ogled mastno računati: kar 7 evropskih soldov je  potrebno primakniti. A bi Paranzana preživela, če bi bile vozovnice v tridesetih  cenejše? A Dunaj ni imel posluha in tako so raje prepustili kraje recesiji kot pa da bi omogočili sleherniku sedenje ob petičnežu. Na južni strani se začenja v klanec. Takoj v makadam. Pogledi uhajajo nazaj, počasi pa posegam tudi po pijači. Počasi zavijamo proti Bujam, a se jim elegantno ognemo. Pot proti Grožnjanu je dolga pot rahlo navkreber. Od tam pa navzdol. Septembrsko sonce že pripeka in nekje se mi dozdeva, da bom danes jedel testenine. Trese na grobi podlagi, kakšno vzmetenje bi res prišlo prav. Ko se spustimo v Mirnsko dolino, se v Livadah znajdemo v vrvežu festivala tartufov. To, kar je na Dolenjskem grozdje, so tu gobe. Sicer jih ni bilo na spregled, so pa cenjene ravno zato, ker so očem skrite in prikrite. Hitro pozabim na tartufe, pulz mi naraste, ko se zaženem na Motovun. Nekje pod obzidjem izberem metodo pešačanja med okoliškimi vinogradi in sadovnjaki, tako da pridem na vrh obtežen z nekaj kosi svežega sadja. Motovun je čarobno mesto, a ima velik primanjkljaj - preveč turistov. Ko pobegnemo z mestnega zidu skozi tunel pot glavno cesto, imamo navigacijske naprave usmerjene na Važinade. Silvo se v nekem trenutku izgubi v daljavi, v Važinadah pa slutiva, da ga ne bova dohitela vse do Poreča. A čudna so pota milostivega gospoda;) Ko ravno zatavava s poti pod nadstrešek na parceli nekega odsotnega agrarnega srečneža, začutim skušnjavo, ki ji  ne uspem ubežati. Fige so bile izjemne, po prigrizku pa zlahka kiksnem pot, tako da svojo Parenzano podajšava še kakšen dober kilometer. In pobegli Silvo kliče... Defekt. Tako flika kot tudi sprej ne pomagata. Do Poreča je ostal le dober kilometer in prav tu se se je p... preluknjala (vsi smo istih misli). Recimo temu večja sreča kot nesreča, čeprav ga je Silvo s prazno gumo jezno mahnil naprej. Ko neuspešno iščem prazno zračnico po mestu, me naenkrat vrže čez balanco. Ves zgubljen iščem sedaj tudi Alenko in Silvota in tudi najdem. Edino zračnico, ki je ob njiju že našla pravega lastnika. Prva restavracija nas je poklicala dovolj glasno in po dolgem gruntanju,kaj naročiti, smo vsi jedli isto. Parancane je tako konec ob obloženi mizi.

Odločimo pa se, da dan na kolesu še malce podaljšamo. Silvo gre po cesti, sama pa se proti Novigradu prebijava po grmovju in na novo nadelani trasi za cesto. Z grozdjem pred kampom pride tudi nasvet prodajalca, naj greva skozi kamp.  Ob kampu pa je razgled na mesto čudovit, zato prespiva kar tam. Silvo pa nekje naprej. Kdo ve kje... Ko zjutraj pokličeva, je že v Izoli, naju pa vsa ta pot še čaka. Uslišim ji željo in greva ob obali skozi Umag vse do savudrijskega svetilnika, od tam naprej pa nazaj v Slovenijo. Dan, ko je bil v Ankranu organiziran kolesarski maraton po trasi Paranzane, nam je družbo nekajkrat povečal. Na Škofijah zaključiva dvodnevno potovanje, ki mi je Primorsko še enkrat letos približalo in razkrilo. Tisti, ki ste že kolesarili tukaj, veste. Tisti, ki pa še boste, pa pojdite tja. Čimprej. Najraje pa v jesenskem času, kjer se poleg narave človek naužije tudi sladkih dobrot z drevja.

Sled Parenzane: