Bike&Hike - Podolševa & Matkov kot

Bike&Hike - Podolševa & Matkov kot

Natisni

Cesta skozi Podolševo velja za eno najlepših panoramskih cest pri nas. Seveda jo lahko prevoziš z avtomobilom kolikokrat želiš, a tisto pravo doživiš na kolesu ali pa če greš preprosto peš. Dostop sva pričela v Solčavi in ideja dneva je bila prečenje pod Olševo k Pavličevemu sedlu na avstrijsko stran in nato nazaj v Matkov kot ter še na Matkovo kopo, potem pa nazaj k izhodišču. Začrtano je imelo smisel, a se je zgodil človeški faktor. V takem primeru pač improviziraš in na koncu vidiš, da je mogoče to še boljše od predvidenega. 

Klancev ne manjka, razen zadnjih nekaj kilometrov na koncu, kjer tako poleti drviš iz Matkovega kota proti Solčavi in se pred odcepom za Logarsko dolino čudiš hordi avtomobilskih turistov, ki vzneseno fotografirajo gorsko kuliso ter lahkotnosti gibanja po asfaltu navzdol, ki v trenutku postane kar prevelik luksuz in nenaravno. Zaželiš si, da bi pognal do konca, kolikor gre, da ne bi pustil glavi, da uživa, naj telo dela, krona občutkov pa naj  pride čisto na koncu. Vse to pa verjetno zaradi poti, ki si jo opravil do točke, ko zapustiš makadamsko pot v Matkovem kotu. 

In kaj se ti lahko zgodi na tej trasi, ki jo lahko opraviš v treh urah ali pa dvakrat toliko, če se ti ne mudi in te kraji prevzamejo na način, da preprosto nočeš opraviti končnega spusta in tako poiščeš še kakšno dodatno vzpetino ali pa pot, ki ti da občutek domačnosti in tako porodi misel, da boš sem prišel sem še enkrat, čimprej... Na začetku preprosto nimaš izbire, po asfaltu na cesto za Črno, ki je, vsaj tako se mi dozdeva, vsako leto speljan višje, do kmetije Majdač, kjer nastopi makadam in zavoljo slabe izbire dneva tu in tam goltaš prah, ki ga povzročajo hribovsko navdahnjeni nedeljski avtoturisti, ki si želijo pred kosilom pri sebi  kupiti še kakšen odpustek z vzponom na Potočko zijalko ali pa na Govco. Pogled na severno steno Raduhe se odpre kaj kmalu, a je dopoldan zaradi svetlobe, ki pada z juga nekako ovela, sivo senčna. Na križišču na 4. kilometru že veš, da moraš levo k cerkvi Sv. Duha, čeprav te mika, da bi še skočil raje desno na Grohot in se ob odlični kulinariki koče naslajal celo popoldan pod vertikalami večstometrske stene. Tvoj tempo v klanec je zmeren in če odmisliš mehkobo terena, ki je v tem primeru nezaželena, vzpon tehnično sploh ni zahteven, čeprav se ti lahko zgodi, da prehitiš kakšni kolesarki, ki jih zgoraj nepotrpežljivo čakata moški polovici, ki ne vesta, zakaj nista raje ta dan šla na rajžo sama.

Na sedlo se strmine uleže in do Koče pod Olševo gre kar hitro. cerkev, ki jo opazuješ na levi, ti od daleč odzvanja konec klanca po cesti, nekako počasi pa se skozi vrhove dreves odpira kulisa proti verigi dvatisočakov. Pogledi dajejo dodatne moči in vabijo, da se ustaviš, nekje pri nebeški hiši, od koder imaš možnost vzpona v dobri uri in pol  mimo jame Potočka zijalka, za nas prepričano neardentalskega najdišča, in Oblega kamna na vrh Govce.

Če pa tisti dan ni prave volje, pa jo sramežljivo poženeš naprej v smeri Pavličevega sedla. Pot se spušča polagoma, a ne tako, da bi le počival, kljub dobrem zavetju sence se na nekaj mestih pojaviš na odprtem, kjer lahko skupaj z vsemi izpopolnjuješ znanje v panoramski fotografiji.

Pred kmetijo Klemenšek je ob poti še izvir pitne kisle vode, bogate z železom in drugimi minerali, ki ji dajejo rahel rjavkast videz in izrazit okus, ki marsikomu ni všeč. A pisno prepričevanje v zdravilnost drugačnega tudi tokrat kot že velikokrat doslej premaga zdravo pamet. Ko dosežeš asfalt, se je potrebno dvigniti ša kakšen dober kilometer. Mimo kmečkega turizma, ki te poleti ob cesti s tablami na vsaj način poskuša prepričati, da si lačen in da moraš jesti. Le stežka ubežiš grehu na obloženi mizi in ob  do danes že pozabljenih mislih odkolesariš naprej. Do Pavličevega sedla je od tam še 2 kilometra, a te tabla ob poti usmeri levo nazaj na makadam. Matkov kot, prihajam. Pozabi sedlo, preko katerega se vijejo ta dan trume motoriziranih turistov. Hlapi ogljikovodikov sprostijo različne oblike antagonije v prevretih sinapsah in povzročijo beg in s tem odrešitev v objemu narave. Smiselnost vsega je toliko večja, ko pred kmetijo s turizmom Perk začutiš dotik usode.

Klop z razgledom, ob kateri potegneš ven prvi obrok hrane in razmisliš, da je  dan vseeno lep, čeprav si v osnovi leno bitje. Po karti pa avanture še ni konec. Nikakor se ne smeš predati ugodju prezgodaj in preprosto peljati v dolino brez prave avanture, bi bil to poraz? Takoj za kmetijo natočiš in napolniš rezerve, pripravljen si za nov vzpon. In to kakšen. Ko dosežeš kmetijo Pri Matku, gre zares. Do Lesnikovega sedla na 1550 m,  štiristo višinskih metrov višje, kjer se vse začne z vsaj 20% procenti mehkega makadama. Ko si ponosen na vsak prevožen meter, ti sonce sporoča, da pelje pot v nebesa skozi pekel. Hudega je konec že pri prvem zavoju, a se po enem kilometru suočiš z dejstvom, da moraš v dveh kilometrih priti vsaj 300 metrov višje. Pričetek prve serpentine napoveduje sosledje ovinkov, ki se končajo na sedlu, a ker cesta, ki se na državni meji nekako skrije v rastju, greš še višje.

 

Na najvišji točki poiščeš mesto, kjer začneš vzpon peš. Do vrha Jerebičja je še nekako dvesto višincev, po gozdni vlaki prideš do grebena. Ob električnem pastirju ugledaš neoznačen pastirski prehod k vrhu. Kar nekajkrat se je potrebno dvigniti čez ruševje, a večjih težav ni. Globina Matkovega kota je z grebena navljub relativno nizki višini izjemna. Matkovo kopo, ta dan neosvojevljivo trdnjavo, gledaš s spoštovanjem. Malo predaleč je. Kljub vsemu te  na vrhu Jerebičja  pot vabi navzdol na Matkovo sedlo in potem naprej na Matkov Grintovec, kar je vse tehnično nezahtevno.  Na vrhu dobiš odločnost zmagovalca in navdih raziskovalca. Kaj pa, če bi našel kakšno prvenstveno v dolino? V gozdovih, ki slovijo po svoji strmini bi si zaželel iti orto navzdol čez drn in strn? Zakaj? Ne veš, le tako se počutiš. Ko prideš do sedla odsloviš vse ostale in se v mislih zaveš, da je edina pot zate le naprej in ne nazaj po cesti. Seveda zaradi objektivnih okoliščin ostaneš sam in ko se tako na zadnjih nekaj sto metrih nadelanega makadama navzdol  voziš za solčavskimi ovcami (kolesarjev tu zagotovo ne vidijo pogosto), podvomiš v pravilnost svoje odločitve. Ceste kakšnih sto petdeset metrov nižje preprosto zmanjka, najprej postane zelo zaraščena, potem polna vedno večjih kamnov, nato pa še nekaj podrtih dreves in naposled se znajdeš pred odločitvijo, kjer trma premaga zdrav razum. Nazaj ne greš, naprej pa si v resnici ne želiš. Narediš korak naprej v koprive, sprva slediš ovcam, ki se poskočno skrivajo med drevjem, teren pa kar naenkrat postane strm, resnično strm, pravi odlom. Erozije začuda ni in gozd odlično uspeva na sicer navidezno skromni podlagi. Kolo ob telesu, nekajkrat po deset metrov spusta s konstantnimi oddrsavanji po iglicah in listju, pa po riti, nekajkratno prestavljanje kolesa čez podrta drevesa, ki imajo nagib kot da bodo sama zdrsela v dolino. Kraški svet, ki se na levi strani konča s pečinami, je nedostopen, nemogoče se ti dozdeva iz trenutka bolj in bolj neverjetno. Le zakaj je človek tak butelj? Da prideš nazaj, bi verjetno potreboval vsaj trikrat več časa kot ga do tu, serpentina ceste pa je po karti le kakšnih dvesto metrov tlorisa stran. V tem trenutku je kolo absolutno odveč. Dričanje odpade, kolo je potrebno prenesti. Ko ti tako nekajkrat skoraj spolzi po listnatem pobočju navzdol, kolesu to naposled le uspe. Po kakšnih treh saltih se ustavi pod deblom podrtega drevesa nekaj deset metrov nižje. Seveda je ta trenutek katarzičen. Ko pogledaš zvito levo in neuporabno desno zavorno ročico, si prepričan,da je kolo popolnoma neuporabno. A kolesa se nekako vrtijo in menjalnika sta cela. Dovolj bo, da prideš dol, le iz te hoste moraš. Medtem se pojavi tudi telefonski signal in dobiš klic, kje si in ko v nediplomatskem duhu odsloviš kličočega, ostaneš v tišini resnično sam. Še nekaj minut in prideš do ceste, na kateri se zaveš, da ni iskanje avanture za vsako ceno smiselno, a je v tistem trenutku edino logično sosledje dogodkov, ki so si sledili do tedaj. Do Matkovega kota gre le z eno zavoro, menjalnikov niti ne potrebuješ, naprej pa po asfaltirani cesti, kjer se ti zdi, da si se usedel na raketo. Še pozdrav zmaja za infantilne na levi in  pojdi. Do konca. In naprej.