Triglav

Triglav

Natisni

Iz skal rastejo le skalni osamelci. (dr. Klement Jug)

Nad Konjskim sedlom , kjer je Silvo že daleč spredaj, srečam Lojza. Če odštejem dereze in cepin, mi oblečen v kavbojke in puhovko deluje kot bi šel iz službe. Saj to je tudi lahko služba, opazovanje njemu najbolj ljube gore. Po njo si je namreč uredil bivak, ki ga redno obiskuje. Za marsikoga je atrakcija, njemu pa je hoja in bivanje v bivakih prevsem način življenja. Povprašam ga po razmerah nad kočo, a pravi, da gor ni šel.

Razmere za vzpon so dobre, je mnenja. Povsem očitno je, da tod razen nas pred kratkim še nihče ni hodil, na vrh se bo potrebno potruditi bolj kot ponavadi. Posloviva se, ven potegnem cepin. Sneg je trd, počasi se krepi severnik, ki čez prva snežna pobočja pod kočo Planika prvič danes poudarja zimskost ture. Opazim, da Lojz še nekajkrat pogleda nazaj. Kot bi se le stežka poslovil od kraljestva, ki ta december le v najvišjih legah kaže pravo zimsko podobo. Nižje snega dobesedno ni, tudi v najbolj zakotnih predelih poti s Pokljuke na Velo polje deluje tura vse prej kot zimsko. Le tista zlato rumena barva macesnov ob poti pod Toscem še manjka, pa bi se počutil še bolj jesensko. Osamljeno kraljestvo Zlatoroga v pravem pomenu besede. Pod Studorskim prevalom sva s Silvom sicer prehitela skupino planincev, ki so bili namenjeni najverjetneje na Velikege Draškega, potem pa nič. Panorama na bohinjske gore na jugu, skupino Stogov spredaj in posušene trave Tosca na desni je bilo tisto, kar je označilo prvi del ture. Hitela sva. Kratek dan in sorazmerno pozen odhod po pol deveti zjutraj je pač pomenilo, da obotavljanja ne bo. A bila sva odločena - v skupinskem drenjanju na Kredarico čez Kalvarijo ta dan ne bova sodelovala. Do Velega polja sva prišla prišla v sedmih četrtinah ure, koča je samevala v senci, Velska dolina pa se je kopala v soncu. Moja teorija o porabi energije iz obstoječih telesnih rezerv je bila ta dan na bolj majavih temeljih, pod Vernarjem sem namreč začutil živalsko lakoto, ki sem ji ubežal lahko le z mislijo na pot pred sabo. Kljub vsemu se ajdovemu kruhu z orehi nisem hotel odrekati predolgo. Silvo je iztegnil korak, kar je pomenilo, da se bova srečala kje pod vrhom, sicer pa bo to solo tura kot ponavadi. Pod Planiko začne pihati močneje, ruto mi vleče z las, konec je z udobjem. Občutek mrazu se na vetru še stopnjuje. Na grebenu opazim nekaj ljudi, ki se vračajo z vrha Triglava. Po kretnjah sodeč so previdni, s smeri Doliča proti vrhu pa sam g.Zlodej pika in se trudi po poledenelih flankah. Do vstopnega kamina na zavarovani poti na Mali Triglav sva morala preplezati kar nekaj trdih detjlov, kamin sam pa je bil okovan v led. Veter je postajal v sunkih vse močnejši, a sva se prebijala brez večjih težav. Igor že gre z vrha, ugledava ga tik pod grebenom. Kasneje tudi zapiše, da je šel gor čez Bovško, nazaj do Glave v Zaplanji pa čez Erjavčevo škrbino. Stara sablja. Le občudovati je potrebno takšno preživljanje prostega časa pri upokojencih. Greben na vrh je dodobra shojen. Čeprav vleče v sunkih, se mi zdi vse skupaj kot promenada. Opazim nekaj novih jeklenic, ki velikana še dodatno uklenjajo. Ko me premetava s fotoaparatom v rokah, se spomnim na tisto zgodbo prvopristopnikov, ki so s strahom in spoštovanjem zrli takrat čez zašiljene roglje z Malega na Veliki Triglav. Kasneje se je najverjetneje potrebno zahvaliti višji substanci, utelešenemu v Aljažu, ki je gori porezal divjost s tem, da je zgladil pot po grebenu, in pa PZS. Prav slednja je z vsem železjem goro ponižala in prvinsko razžalila. Jeklenice, s katerimi so to leto še dodatno opremili in posodobili prehode, spreminjajo naravno podobo in omogočajo tistim, ki nimajo tukaj kaj iskati, kasnejše bahanje v dolini. Simbol slovenstva, če že to je, bi moral biti gol. Brez zgodovine na plečih, nanj pa bi se lahko povzpeli le tisti, katerim to hrepenenje pomeni kaj več kot pa le hoja v naravi. Z vodnikom ali pa brez, bi bil to ultimativni cilj posameznikove vztrajnosti, odrekanja in hotenja, vadbe in poguma, ne pa štacuna, kjer ob stolpu na vrhu prodajajo poleti pir za sedem evrov. Na tak Triglav poleti res stežka grem. Na vrhu se ne zaržujeva kaj dosti, spustiva se na Kredarico, nato pa takoj proti Pokljuki. Dneva hitro zmanjkuje. Zavedava se, da bova morala kakšno slabo uro hoditi v temi, saj nisva vzela s sabo svetilk. A tudi za to se najde rešitev - tiste nekaj lune, ki osvetljuje gozdove nad Konjščico je vsej enemu dovolj, da pride do avta v skoraj popolni temi. Avantura pač.