Pot na Komno je zarezala vojna.  V času avsto-ogrskega imperija so tod zaposlili ruske ujetnike, ki bi naj opravljali delo graditeljev, gradnjo poti so mimo slapu Savica usmerili na planino Za krajem, kjer danes stoji koča pod Bogatinom, kasneje pa so za potrebe vojskovanja Avstrijci speljali na Komno še tovorno žičnico,  ki je gor vozila železje smrti. To so tovorili naprej na Bogatinska vratca, od tam pa proti Krnu, kjer so si nasprotne strani dolgo gledale z oči v oči. Komna je postala točka bolničnične oskrbe, pravo vojaško taborišče. Na planini so leta 1932 odprli planinsko postojanko (današnji Dom pod Bogatinom), štiri leta kasneje pa še Dom na Komni.

Avstrijska vojska je zgradila tudi ozkotirno železnico prav do Ukanca, vagone so sprva vlekli konji, šele kasneje so vse elektrizirali. V času vojne so tako postorili prav vse za dosego vojaških ciljev, le na ljudi se ni mislilo. Zanimivo zgodbo o tem berem v Planiskem vestniku, kar mi daje upanje, da je vsaka človeška neumnost časovno omejena in končna, če le ni del ene še večje...  

Naše steze so po snegu vodile strmeje navzgor kot so tu pred natanko sto leti konji vlekli havbice. Psa sta sicer maširala večinoma spredaj,a bolj naokoli in jima ni bilo jasno, zakaj nekdo ne hodi po nadelani poti. Zimska pot na Komno se mi vedno dozdeva bolj romantična in zanimiva od tiste v poletnem času.  Začuda nisva srečala nikogar prav do koče, čeprav je bil torek kot nalašč za izlet v hribe. Dvome o jasnini neba je bilo konec že malo nad jezerem, ko je nad nami zasijala modrina. Prvi obrok dneva sem pojedel pri koči, pospravili smo praktično vse, kar smo imeli s sabo od hrane. Na Bogatinska vratca je bila narejena gaz, na vrh Bogatina pa sta psa odhitela naprej kar naprej. Veter s primorske strani se je občasno zbujal, razgledi na Krn, Bohinjske gore pa so bili čudoviti. Pot na Mahavšček na vrhu Bogatina opustiva, sonce že gre počasi dol in se odpraviva proti Lanževici, do kod je kar dobro uro hoje. Od tam pa se mi zazdeva, da bi lahko nazaj do Doma pod Bogatinom prečila skozi Lepo Komno, zato nazaj pred Vrhom nad Gracijo zavijem levo v grapo po snegu. Trda skorja z grebena se v konti počasi mehča in spodaj se že začne močno predirati do kolen,a nato pa še globje. Ker zase nisem vzel gamaš, mi preostane le, da svojo pozabljivost plačam na terenu. Počasi se začenja mračiti. Sneg je mehak in na trenutke se je skozi ruševje lažje kotaliti. Poti ni, šele na prehodu iz planine Za skalo ugledava sledi krpelj, ki vodijo proti domu.  Sneg pod njimi se še ni predelan in le s posebno tehniko stopa na sredino stopinje krplje se je bilo možno izogniti prediranju. Že v popolni temi se sezujem in iz gojzerjev izlijem vodo, hkrati pa začutim, da bo ta jasna noč predvsem zelo mrzla in če ne pohitiva, tudi zelo dolga. Tista predpisana ura do doma se podaljša na dobri dve uri. Z mene sicer vse teče, a ko gazim, stopal ne čutim več kot ponavadi in preklinjam svojo pozabljivost. Noč se spreminja v svojstveno avanturo, za katero pa si predvsem psa želita, da bi se čimprej tudi končala. Ko naposled le prilomastimo do doma, naju preseneti ustrežljivost oskrbnika in pripravljenost ponuditi zavetišče tudi obema štirinožcema, ki sta se tako lahko pogrela pomrznjena ude. Tisti joti nista obema teknili, važno pa je, da sva malo pred deseto prišla v dolino. 

razdalja
18.4 km

max-min	min	max	gor	dol
1198 m	817 m	2015 m	1452 m	1387 m