• Gore

    Zadnje ture v visokogorje in malo nižje...

  • Voda

    Večdnevni touring s kajakom po rekah in morju...

  • Naokoli

    Enodnevni in večdnevni izleti v naravo...

  • Bike&Hike

    S kolesom  in peš, gor in dol... 

Previous Next

Mala Martuljška Ponca

Mala Martuljška Ponca je vrh, ki ga lahko vsakdo opazuje  s ceste iz Gozd Martuljka.Od daleč, v senci svoje večje sestre Velike Martuljške Ponce, deluje nekako manj prepoznavno, a ne smemo pozabiti - je višja od estetskega prvaka martuljške panorame Špika, članica  razreda 2500+ m, teh pa v Julijcih ni pretirano mnogo. Bi jih znali našteti? Njena posebnosta je predvsem ta, da v divji in za planince praviloma nedostopni svet Martuljka nekako diplomatsko vabi tudi tiste, ki ne sodijo v rang alpinistov. Pa naj bo popolnoma jasno, da brez izkušenj in s sposobnostmi gibanja po brezpotnem svetu tudi tukaj ne gre. Orientacijsko dokaj zahtevno turo, ki pristopnika pripelje v bližino gore, zmorejo le telesno zelo dobro pripravljeni gorniki, ki jim podrt apnenčast svet, katerega v takšni meri ne srečaš nikjer drugje kakor  tukaj, ni nekaj neobvladljivega. V prid ji lahko štejemo, da na vsakem delu pristopa ponudi nekaj novega, če si le  izberemo ustrezno varianto. Na vrh te gore sem prvič stopil po naključju z vodnikom ravno po koncu srednje šole in sem takrat še kot alpinistični tečajnik videl težavnost gore v zadnjem delu, ki je plezalno skromen - plezanje nikoli ne preseže 2. težavnostnostne stopnje, zato sem jo ocenil kot lahko. Popolnoma drugače pa je, če se nanjo odpraviš samostojno.

Silvo je bil kot vedno takoj za stvar. Čeprav sva turo dorekla nekje na avtocesti, saj je bilo ta dan v igri tudi nekaj drugega, se je izkazala kot popolna. Vzpon  in spust sta minila večinoma po senčnih predelih, ki so nam v tem napovedano najbolj vročem dnevu poletja lajšali napore. Do krnice Pod Srcem sva prišla mimo spodnjega Martuljškega slapa, nekako malo počez, predvsem pa hitro. Kot vedno je ta konec dokaj neobljuden, pod krnico prehitiva planinko in ji razloživa, da greva čez Kotle na Malo Martuljško Ponco. Pri prodih zavijeva levo in sladiva možicem, ki na prodih vodijo do prehoda skozi rušnat svet. Že od daleč je vidna stezica na travnatem pobočju, ki ji je predvsem potrebno slediti kot opisuje sam Mihelič. Neizrazita strma pot obide vzpetino in po njej hitro prideš do  prve izrazite 'ravnine', imenovane Spodnji Kotli, ki so v resnici svet balvanov in skal med ruševjem, ki te vabijo, da po njih splezaš kar se da daleč, a prehod je na levi, prečiš kamniti del in če imaš srečo, hitro opaziš kakšnega možica, ki te pripelje na levi strani nazaj na mehko podlago. Po nekaj zavojih po skromnem melišču zgoraj ob meji z gostim ruševjem opaziš sledi pristopnikov, ki so trgali zelenje in plezali v goščavo. Malce se je potrebno potruditi in se potegniti. Tukaj je zaradi gostote vejevja nujno uporabiti tudi ročne spretnosti, a je po  desetih  metrih prebijanja  pot že bolj razvidna. Sčasoma preideš v manj porasel svet, v celoti se pomikaš nekako desno, čeprav te lahko kakšna sled zapelje tudi kam  preveč proti levi (če prideš v svet, kjer postane težje, se vrni in poskusi najti prehod znova). Po nekaj minutnem vzpenjanju se  prikaže nekakšen skalni del, ki pa ni posebaj težko preplezati, nad njim pa je svet že manj porasel, tudi poti je nekaj časa lažje slediti...Prideš v Srednje Kotle, kjer se pot drugič položi,  in nadaljuješ navzgor po levi strani, večinoma po melišču. Višje se vzpenjaš po travah in zaviješ rahko proti levi na sedlo, kjer si pod vrhom Na Pečeh, ki se strmo dviga nad krnico Pod Srcem. Pečine spredaj obideš na levo, saj na desni svet vrtoglavo pada v dolino, slediš slabo vidni poti, kar na lahkem terenu ni težko. Nekje zgoraj te pričaka velik možic, ki ti pove, da so bile vse odločitve pravilne :) Prečiš Zgornje Kotle in tukaj se že čuti pravo visokogorsko vzdušje z razledi  na Severno steno Špika in Frdamamne police na desni in celotni venček vrhov, ki se končajo s Kukovo špico  na levi. Na sedlu se vrh Na Pečeh ponuja na desni, a midva raje slediva smeri proti vrhu Ponce in od sedla kreneva rahlo navzdol po neizraziti poti. Od tu naprej ni več oriantacijsko zahtevno do vrha, razen če si ne želiš pristop še dodatno začiniti.:) Potrebno je le slediti prehodom po melišču desno od izrazitega raza na levi.  A sam nekje na levi opazim izrazito grapo in splezam vanjo. Ne želim lesti poskrotju, ker vem, kako to izgleda tukaj in želim videti, ali je ponujeni prehod boljši. V  njej je sicer en skok, a na sedlu se ponuja prehod na drugo stran, kar izkoristim za raziskovanje. Silvo pride kmalu zraven, čeprav ni najbolj navdušen. Nadaljujeva po skrotasti grapi, kjer se kar nekako preveč ukvarjam s prehodi in eksperimentiram v podrtem krušljivem svetu. ki se konča tik pod snežiščem. Izkaže se, da se vse moje variante slabše in zamudnejše, zato kmalu zaostanem. Tudi mojo idejo po drugačnem bi zdaj raje opustil. A je sedaj prepozno.  Kmalu zlezem ven s skrotja in gledam hitrejšega v hrbet daleč zadaj. Po desni strani snežišča gledano navzgor premagava še tistih nekaj sto metrov višine in sva že na sedlu med Veliko in Malo M. Ponco. Vzpon na vrh Ponce ti na začetku lahko kar da misliti, a je začuda po prvih nekaj metrih kompaktne skale teren kar naenkrat lažji. Možici so ti lahko v pomoč, saj se prvič tu zlahka zaplezaš. Kakšnih deset minut izvenserijskih razgledov se konca na vrhu, kjer ni veliko prostora, v se svet okoli toliko bolj odpira pogledom.

A povratek tokrat še zdaleč ni najlažji del ture. Najprej dol z vrha in po snežišču do melišč. Tukaj Silvo izbere varianto, ki sva jo izbrala pri vzponu. Spustiva se po krušljivem svetu skrotaste grape, ki mi je od vsega ostala edina v slabem spominu. Skrotja je toliko, da ko vanj stopiš, skupaj z drobirjem kar sam drsiš po spodaj trdem terenu, ker  deluje nadvse neprijetno. Ko se grapa konča, prečiva na desno po objektivno najnevarnejem delu ture, kjer se mi na strmem delu odleti pod nogami večja skala in začnem drseti po pobočju skupaj z naloženim materialom. Nekaj prask je dovolj, da začnem vse skupaj jemati dovolj resno. Medtem, ko me Silvo čaka, še opazujem krvave rane in preklinjam. Kmalu padem na stečino na meliščih, po katerem do Treh Macesnov ni več težko.   Pod Macesni je resda potrebno poaziti, a je, če dobro veš, kje se hodi, tukaj teren že manj objektivno nevaren. Nekaj težav lahko povzroča krušljiv sestop takoj v grapo, pa tudi spust spodaj po grapi se lahko slabo konča na skoku, kjer je skala mokra. Vsekakor je težav koneč, ko dosežeš macesne na levi strani grape, kjer ugledaš po dolgem času tudi spodobno pot. Do bivala Za Akom je vse ena sama visokogorska poezija Martuljka, kjer te obkrožajo najmanj dostopni vrhovi slovenskih gora, pod bivakom pa se preprosto moraš navaditi na invazijo turistov, ki hodijo semkaj po označeni poti gledat oba martuljška slapova. 

Hitri spust v dolino je   postregel, da sva razgibala vse mišice in dobesedno padla v toplotni kotel dneva. Tura se je dejansko končala s kopanjem v enem od manj hladnih pritokov Save Dolinke, nekaj deset metrov nad spodnjim križiščem za Mojstrano, od tam naprej pa je svet drugačen - civilizacija, ki ji nekateri vedno znova želimo ubežati.


 

Priporočeno branje

Knjiga relativnosti pomena zmage posameznika in o moči sanj, ki so nujne, a hkrati nevarne. Knjiga o izgubi, ko je cilj dosežen, razmišljanja o pomenu sreče in o načinih iskanja svobode.   


Knjiga o človeku, ki je vso svojo življenjsko energijo prenesel v navpične stene. Skupaj s svojimi soplezalci je tako utrjeval filozofijo novodobnega alpinizma. Pri njemu ni nikoli bilo dovolj, da cilj tudi doseže, potrebno je bilo tudi zadostiti drugim pogojem - da je bil cilj dovolj težak in da ga je osvojil na način, kot ga ni še nihče pred tem. Zgodbe, ki govorijo o tem, da lahko  človeški minimalizem in preprostost z veliko mero odločnosti določa izjemne dosežke, ki se jih ne da spregledati. Razen, če si predsednik kakšne države. Knjigo imam in je v posojo...