Gonžarjeva peč je zelo zahtevna zavarovana plezalna pot (ZPP - via feratta), z oceno D/E najtežje ocenjena pri nas. Njena posebnost je kompaktna skala brez umetno nadelanih oprimkov ali stopov, za brezhibna varovala pa so konstruktorji uporabljali le jeklenice, ki se pno skorajda neprestano od vznožja do izhoda iz stene, kar znaša okoli 70 višinskih metrov. Ko sem se lani podcenjujoče v vročini poletnega dne z nahrbtnikom in še nekaj dodatne opreme za celodnevno turo na Paški Kozjak ter z zlizanimi copati hotel kar mimogrede nekako prevleči čezenj, sem razočarano ugotovil, da bo potrebno priti še enkrat - "jači i spremniji."
Tokrat s plezalkami in rokavicami. Deluje dosti lažje, kar hitro ugotovim že na začetku. Težavnost se takoj postavi na stopnjo D, ki deset metrov višje na ploščah preide na E, kar pomeni, da je plezanje na vertikali možno z nogami bolj ali manj le na trenje, jeklenice pa pri tem služijo za napredovanje z rokami. Časa za obiranje ni, kar hitro je potrebno priti skozi prvih trideset višinskih metrov. Ko gledam malce naokoli, bežno zaznavam razstavo slik z gorskimi motivi. Inštalacijo umetnosti na skalo človek dojema s posebno dozo adrenalina, ki ga vleče navzgor. Drugi del je dokaj preprost, zahtevnostne stopnje B/C. Plezalec bi ga lahko najvišje ocenil s kakšno spodnjo trojko, če seveda ne bi bilo varoval. Nadaljuje se proti vpisni knjigi, kjer ugotovim, da neke posebne gneče tu ni, nakar pa še zadnji odsek D, dobrih 10 m dolga vertikala k izstopu. Moč utrujenih bicepsov mora tudi tokrat priti do izraza. Poskušati preplezati Gonžarco brez pomoči jeklenic zahteva po mojem mnenju od plezalca sposobnost plezati prosto vsaj zgornjo šesto težavnostno stopnjo na nekajmetrskih odsekih.
Na vrhu se človek vpraša, čemu takšna telovadba; na celi dolžini so namreč varovala speljana po najbolj zlizanem terenu. Tu in tam bi prav gotovo izbral kakšno sosedno poč z več grifi. Ideja je preprosta - poskrbeti za najvišjo možno raven adrenalina in se pri tem dobro razmigati. Služi tudi kot učni poligon za usposabljanje pri plezanju, vsaj do danes pa močno presega vse ostale zavarovane plezalne poti pri nas, dejansko je z njimi neprimerljiva, tako kot v težavnosti, tako v dolžini kot tudi v sami percepciji pomena gorniških poti. Iz ust in izkušenj meni znanih le to: lahko zlezeš karkoli nadelanega v visokogorju, tu te pa lahko zvije že prvih nekaj metrov.
Vsem navdušencem toplo priporočam, da s sabo vzamejo popolno opremo za feratte, vključno s čelado, ki je sam nisem imel. Prav slednja je nujna pri morebitnem padcu ob jeklenicah. V najslabšem primeru te, če delaš vse prav, vrže kakšne tri metre in ponavadi pristaneš z glavo ob skali, kar iz svojih izkušenj opisujejo pristopniki iz prejšnjih let. Tukaj vidim tudi največjo potencialno nevarnost za poškodbe.
Ni za cicibane.
