• Gore

    Zadnje ture v visokogorje in malo nižje...

  • Voda

    Večdnevni touring s kajakom po rekah in morju...

  • Naokoli

    Enodnevni in večdnevni izleti v naravo...

  • Bike&Hike

    S kolesom  in peš, gor in dol... 

Krka od izvira do izliva

1. dan: Krka - Novo mesto

2. dan: Novo mesto - Čatež

Ideja o veslanju po celotni dolžini dolenjske lepotice se je porodila v trenutku. In naslednji dan se je že veslalo... Silvo me je že čakal na štartu nedaleč stran od jame, kjer reka izvira. Ravnokar je podiral zasilno prenočišče, ko sem se pojavil  s čolnom, globoko prepričan, da s sea kajakom ne bo šlo po zgornjem toku Krke. Voda ni visoka in zdi se mi, da bom raztreščil čoln brž, ko se bom prevalil čez jezove, ki jih je od izvira proti Zagradcu kar nekaj. Spominjam se še svojih prvih stikom z veslom pred kakšnimi 15 leti, ko sem se prav tu obračal v čolnu za divje vode. A odločitev je padla. Nazaj ne grem.

1. dan: Po odsekih

  •  Vas Krka – Zagradec 4,5 km padec 3 %; težavnost do II+
  • Zagradec – Šmihel 7 km padec 6 %; težavnost do II+
  • Šmihel – Žužemberk 4,5 km padec 5 %; težavnost do III-
  • Žužemberk - Soteska 10 km padec 1,5 %; težavnost do II+

 

 

 

 

Čoln vržem v vodo na izviru pri vasi Krka. Tod mimo pelje Jurčičeva pot, do Muljave ni daleč. Jama je zaprta, vode je v tem odbodju sprazmerno malo. Stric pravi, da premalo za dobro veslanje. Ravno prav, da raztreščiš čoln. Ko pa vidi dva seakajaka, pa ne reče več nič... Le poslika nas in gre naprej. Priprave so dolge. Skozi grmovje in podrtega drevja se po nekaj sto metrih  žeše  nekako prebijem. Pa potem mimo škotskih krav, ki se namakajo na brežini in skozi vas Krka. Silvo pozdravi znanca, v pričakovanju prvega jeza se sam počasi odpravim naprej. Kakšnih 300 m za mostom je, višine okoli 1.5 m. Oprimem se roba in se skupaj s čolnom vržem bočno v vodo. Uspeh. Tudi tako gre. Rodeo je se začel. Proti Zagradcu gre hitro, na naslednjem jezu se prvič obrnem in temperatura vode preplavi telo. Ko vlačim čoln na obrežje, me greje navznotraj adrenalin, voda pa mrazi od zunaj. Vidim, da bo s petmetrskimi čolni po brzicah bistveno težje kot sva pričakovala. Plovnost pri padcu je slaba, čoln po potopitvi na nos vrže iz vode, nakar se bočno nagiba in ne v smeri naprej. Komutiranje praktično ni možno, saj meni to ne uspeva.  To začutim tudi na naslednjem skoku, kjer podcenjujem situacijom Zazdeva se nama kot da čolna ne zmoreta poskokov žez jezove in kaskade. Silvo pogumno vztraja. Spomnim se na tisto, zakaj že to počneva na tak način. Odgovor je preprost: če boš iskal avanturo, jo boš zagotovo našel.  Misli prekinejo skale pod ritjo, zaskrbi me za plastiko dvokomponentne konstrukcije čolna. Ali bo zdržala?   Opravim nekaj fotografij  in naredim ključno napako - fotoaparat pospravim v priročno  neprensko komoro.  Pri hidroelektrarni v Zagradcu se po drči spustiva tistih pet metrov in k sreči ostanem v čolnu.

Še enkrat se skopam. Prav smešno se mi zdo od spodaj, kako sem upal, da mi bo uspelo priti nemoteno čez po drči na levi, ki je v resnici dvometrski skok.

Proti Šmihelu se prvič odločiva prenesti čoln na kraju, kjer je popolnoma očitno, da zaradi premalo vode ni priporočljivo iti čez jez. Ko čoln neseva okoli hiše po bregu navzgor, pa potem okoli hiše in dobesedno skozi dovrišče gospe, ki je takega početja ljudi verjetno že vajena, ji pa ni nič všeč, se mi zazdeva, da poleg narave reke spoznavam še temperament okoliških prebivalcev.

Na naslednjem skoku se potopiva oba, sam sem to že pričakoval, občutek mrzle vode mi postaja že nekoliko znan. Ko obračava čolna, se mi dozdeva, da se Krka malce norčuje.

Pa saj sva sama kriva. Z kratkim čolnom za divje vode bi bilo to preprosto, s tem dolgim pa je že prava umetnost priti čez v enem kosu. Preveslava še nekaj brzic in majših skokov ter se počasi približujeva Žužemberku.

Oceniva, da čez kaskade in slap pod gradom v času, ko je tako malo vode,  ni priporočljivo veslati.

Čolna zato spustiva na varno, ob vsem tem mi še spolzi veslo, ki se pri prehodu zatakne ob vejevje v najbolj deročem delu ob desni obali. Logistika iskanja je presunljiva, je pa ne bi preveč opisoval. Končala se je nekako takole: skozi lino porušenega mlina, ki so ga preraščale dober meter visoke koprive se je en bosonogec z glavo navzdol trudil doseči manjkajoči del veslaške opreme, drugi pa ga je držal za nogi in upal, da mu ne bo spolzel.

Ne vem sicer kako, vendar je žokanje vesla s palico uspelo. Čudežno se je prevalilo čez vse ovire, ki jih je ustvarjala deroča voda, in končalo spodaj pred ribiči, ki so muharili pod slapom. 

Nadaljevanje je čisto drugačno, mirnost izkoristiva za opoldansko siesto.

Šele tukaj odprem sprednjo komoro na čolnu, ki je namenjena skladiščenju pijače in nekaterih na vodo neobčutljivih stvari. Fotoaparat, ki je kot del opreme zašel v čoln, je bil premočen, kar je seveda pomenilo : adijo, Nikon 3100. Ko ti ga tako zalije voda, ni pomoči, saj se alge v aparatu naberejo v nekaj dneh in elektronika odpove. Premražen in poklapan si privoščim še skok v vodo, nato pa dremež na obali.  Sonce počasi kaže svojo moč, a voda ostaja na tistih svojih 14°C. 

se nadaljuje

Priporočeno branje

Knjiga relativnosti pomena zmage posameznika in o moči sanj, ki so nujne, a hkrati nevarne. Knjiga o izgubi, ko je cilj dosežen, razmišljanja o pomenu sreče in o načinih iskanja svobode.   


Knjiga o človeku, ki je vso svojo življenjsko energijo prenesel v navpične stene. Skupaj s svojimi soplezalci je tako utrjeval filozofijo novodobnega alpinizma. Pri njemu ni nikoli bilo dovolj, da cilj tudi doseže, potrebno je bilo tudi zadostiti drugim pogojem - da je bil cilj dovolj težak in da ga je osvojil na način, kot ga ni še nihče pred tem. Zgodbe, ki govorijo o tem, da lahko  človeški minimalizem in preprostost z veliko mero odločnosti določa izjemne dosežke, ki se jih ne da spregledati. Razen, če si predsednik kakšne države. Knjigo imam in je v posojo...