• Gore

    Zadnje ture v visokogorje in malo nižje...

  • Voda

    Večdnevni touring s kajakom po rekah in morju...

  • Naokoli

    Enodnevni in večdnevni izleti v naravo...

  • Bike&Hike

    S kolesom  in peš, gor in dol... 

Dugi otok, severni Kornati

Dugi otok, severni Kornati

 1. dan: Sukošan - Iž

2. dan: Iž - Sakarun (Dugi otok)

3. dan: Sakarun (Dugi otok)- Talašćica

4. dan: Talašćica - Kornati

5. dan: Kornati - Sukošan

Sukošan. Avto pustiva na obali zraven marine. V oba kajaka zmečeva najnujeje za naslednjih štiri dni veslanja. Komore so polne. Načrt je preprost: praveslati na Iž, okoli Dugega otoka in po severnem delu Kornatov, treking na Veliki Kornat in potem čez Malo Proverso nazaj.
Štart v petek je premaknjen na pozne popoldanske ure. Iz Sukošana kreneva čez Pašmanski kanal, v slabi uri priveslava na Ždrelac, ožino, kjer me naključni gliserji dodobra premetavajo sem in tja. ‘Če si preživel Ždrelac, boš tudi vse drugo’, me zbadljivo spodbuja Silvo.

V valovih se komore, ki ne tesnijo, napijejo vode, tako da imam kasneje kar nekaj dela s sušenjem opreme. Rumen Silvov roto se izkaže za izredno stabilen, le krajša dolžina vpliva na hitrost, kar se počasi pokaže kasneje, ko se že v večernih urah počasi približujeva otoku Iž. Kar nekako ne morem slediti, tako da se modri rainbow počasi oddaljuje. Silvo je zapadel v svoj veslaški trans in tudi enaka frekvenca veslanja mi ne pomaga. Kaj pa hočem? Uživati ali tekmovati? Naredim nekaj posnetkov Ugljana in se zazrem v daljavo. Pomislim na otroke in o smislu vsega, začne me preplavljati melanhonija in romantika tišine. Sonce se skriva za obzorjem, oči se začno privajati na mrak. Kmalu ugledam pomol pred Malim Ižem, na katerem postaviva ohišje šotora. Verjetno je prav betonirani pomol edino resnično ravno mesto. Večerjo iz vreče pospraviva kar se da hitro, že nekaj časa pričakujem ravno podlago, ki bo oblažila rahko boleč hrbet in ožuljena hrbtna vretenca.
Jutro pričakava pokonci. Mimo otoka Knežak na desni in Velega Iža v čisti bonaci veslava do rta Osiljanac, najsevernejše točke otoka Iž. Obala na levi je idealna za počitnikovanje in poležavanje, saj se nad skladi ravnih skal razrašča gosta makija, nekje nad grmovjem pa je tudi pot, ki povezuje severno točko z mestom. Torej: logika mora biti preprosta - nekaj kilometrov na kolesu od mesta in človek je lahko deležen počitniške samote, ki je na obali dandanes ni več možno dobiti. Ja, če pa imaš čoln, pa so tudi tako odmaknjeni kotički na dosegu.
Na rtu se na hitro osveživa, pred nami je v daljavi Božava, vasica, do katere imava kakšne štiri ure nenehnega zamahovanja z vesli. Kraj je turistično središče na severovzhodu Dugega otoka, s štirimi hoteli v zalivu in privezi nekaj jadrnic, pa tudi trgovino, v kateri nakupiva vse potrebno za naslednje tri dni. Siesta na obali se zaključi, ko se morava suočiti s temperamentom lokalne gospe, ki je najino postopanje v visečih mrežah označila kot neprimerno. Do Sakaruna je še kar nekaj ur veslanja, do severa se pri otoku Brščak smer veslanja obrne proti zahodu, morje postane bolj nemirno, maestral ojača in smer popravljava iz trenutka v trenutek. Svetilnik Punta Bjanka na Velem Ratu,ki je z 42 m najvišji na Jadranu, je veličasten, ob njem si predstavljam svetilničarja in njegovo robinzonsko poslanstvo. A je realnost dosti drugačna. V njem je možno najeti tudi apartma, le rezervacijo je potrebno opraviti dokaj zgodaj, pravijo. Razgled prevzame vsakogar, ki spleza tja po čudovitih spiralastih stopnicah. Nekje proti jugu je najina naslednja postaja, največja peščena plaža daleč naokoli - Sakarun. V tem času še sameva, na višku poletne sezone pa se po belem pesku te 500 m dolge plaže več sto kopalcev, tako da je za kakršnokoli mir potrebno izbrati drugi termin. Postaviva šotor, sam pa poskušam začutiti prostor, ki od daleč deluje nekako posvečen, drugačen od okolice. A nič. Prav nič me ne prevzame, vsaj ne tako kot sem mislil, da me bo. Mogoče zaradi sledov modernega turizma, mogoče preprosto zaradi utrujenosti. Bo jutri drugače?
Če prespiš na obali Sakaruna, si priviligiran in tega preprosto ne moreš pozabiti. Ne uvršča se zastonj med tiste najlepše plaže. Tudi zato je jutro polno energije, še pred jedrnicami odveslava naprej, čaka naju nas štirideset kilometrov zahodne obale Dugega otoka, kjer ni civilizacije, le surova mediteranska lepota. Mežanj je poseben otoček. Na njem so čudoviti beli kamni pravilne elipsaste oblike. Ima lepo možnost, da človek izstopi in se malce pretegne ter zaplava. Nekaj kilometrov dlje se v špilji Brbišćica podava z močnega sonca v večno senco in temo. Na čolnu je to nekaj posebnega. Nekje v okolici bi naj bilo mnogo ostankov fosilov, kar preberem kasneje. Tisti dan je veslanje minilo v spogledovanju z obalo na levi. Navidezno enoličnost je približno vsake toliko prekinjala plaža, primerna za vsakogar, ki išče neokrnjeno lepoto in primeren prostor za počitek, daleč stran od vrveža ceste in naselja. Čudovito in prvinsko. A tudi nenormalno vroče. Začenjam se polivati z morsko vodo in upati, da bo Silvo, ki je nekaj sto metrov spredaj, zavil kam k obali. A to se ne zgodi in kilometre puščava za sabo. Dan postaja dolg, začenjam piti več kot sem predvidel. Obala proti Telašćici se postavlja pokonci in nič ne kaže, da se bova lahko kje izkrcala. A kljub vsemu vedno najde rešitev. Čez navidez visoke škraplje pred nekakšnim podorom se zlahka prebijeva, po tem ko se komajda skobacava iz čolnov. Silvo napne mrežo neposredno pod ogromno skalo, ki zataknjena čaka, da nekega dne dokončno pristane v morju. Zame je balvan, na katerem se pretegnem in pojem svoj del kakšne šestkilogramske lubenice, bistveno bolj primeren za počitek. Med tem, ko zadremam, valovanje ojača. Maestal, ki še vedno stran od obale, praktične nima nobenega vpliva na gladino, prav tukaj povzroča nepojasnjeno valovanje, ki nam onemogoča klasičen vstop v čolna. Prave možnosti nimava kot da oba čolna vrževa v vodo in se naknadno vrževa vanj. Pri tem je seveda potrebno paziti, da se kajak ne raztolče ob ostrih škrapljah, hkrati pa je potrebno paziti tudi na latno varnost. Proti Telešćici je še kar nekaj kilometrov, a kulisa ostenja krajša napore in nama daje novih moči. Stene, ki dosegajo kakšnih 150 m višine, se počasi vedno bolj dvigajo nad gladino. Na jugu se ostenje spusti k morju, prav tam se lahko človek tudi izkrca. Ta kraj je pozidan s totemi in kamnitimi znamenji vseh oblik in velikosti. Previdno pokukava na rob pečin in kasneje še do obale slanega jezera Mir, ki ima zaradi svojega specifičnega geološkega nastanka in današnje podvodne povezave z morjem, povišano slanost in drugačno temperaturo kot okoliško morje. Za danes bo dovolj, sva si enotna. V prvem zalivu se Silvo zavije v visečo mrežo, sam pa izberem mehkobo peska na obali, kjer preživim noč. Nedaleč stran je nekaj časa živo na zasidrani jadrnici, a dovolj mirno, da se ničesar več ne spomnim tistega dne.
Zgodaj zjutraj poskušam najti kakšen zanimiv kotiček Dugega, ki bi ga ovekovečil z objektivom, a se kmalu zataknem na sredozemski vegetaciji, ki premalo odločnim preprosto ne dovoli prehoda. Čoln je neizpodbitna realnost in navkljub zgodnji uri se usmeriva iz zaliva proti Kornatom. Mimo Garmenjaka do Taljurića, ki je s svojo obliko ena najbolj inpozantnih skulptur naokoli. Ne morem si kaj, da ne bi splezal nanj, le izkrcanje je nerodno. V resnici gre za gmoto škraplj, ki na višini enega metra štrlijo iz vode v krogu nekaj deset metrov v krožni obliki. Iz daljave deluje kot krožnik, od blizu pa dosti drugače. Sestrice s svetilnikom delujejo v jutranji megli kot kraj iz pravljice, tukaj je po nekaterih podatkih imel v svojih časih Franc Jožef svojo ljubico. Dovolj daleč, da ti razvade ne morejo škoditi, in dovolj blizu, da za stanujoče vse skupaj ne izgleda vse skupaj kot zapor tipa Monte Christo. Kakorkoli, prostori svetilnika Taner so danes na voljo tudi turistom po dokaj zasoljenih cenah. Pozejdonova sapa se počasi dviguje in za Velo sestrico začne pošteno vleči jugo.’Do zdaj je bil asfalt, od zdaj naprej pa je makadam’, se nasmiha Silvo. Morje počasi peni, tu in tam me zalije, kakšen plusk dobim tudi za vrat, tako da je monotonosti jutra v trenutku konec. Slaba uro veslanja proti toku do otoka Obručan je pravi rodeo, zdi se, da nikamor ne gre, a veslati je že zaradi tokov s strani potrebno veslati močneje. Na Obručan ne zlezem, raje greva na Mrtovac in potem počasi do Mane, otoka, kjer so pred kakšnimi petdesetimi leti snemali film, zaradi česar so zgradili starodavno grško vas, ki danes še kljubuje vetru. Kopenski del Kornatov je večinoma v privatni lasti in samo vprašanje časa je še, kdaj bodo prišli v roke petičnih tujcev, ki bodo v živo videli kraje, ki v svoji lepoti še samevajo. A jadrnic je tukaj vse več, turizem se je razbohotil. Marsikdo se na te kraje naveže in se večkrat vrača. Le kako se ne bi. Nekaj še naju vleče proti jugu, vse bo Rašipa, kjer se skopam in kjer ugotoviva, da je Lavsa predaleč, Veliki Kornat pa pred nama. Le obrniti se morava na levo. Ko veslava mimo Bisage in Bisagice, se odločim, da se povzpnem na najvišji vrh otoka Veliki Kornat, 237 m visoko Metlino. V uvali Strižnja ne začutiva, da bi bil to prostor za popoldansko siesto, zato nadaljujeva do Kravljačice, majhne vasi, v kateri najdeva tik ob konobi zapečateno turistično hiško, ob kateri Silvo razpne visečo mrežo in zadrema, sam pa se odpravim na Metlino. Vročina zažiga, a kljub temu komaj čakam, da se mi pogled odpre na vse strani. Otok je resnično velik, ideja o trekingu čez otok pa se zasidra vame in še čaka na svojo uprizoritev. V vasi Silvo pripravi obrok, po kopanju v zalivu pa počasi kreneva proti svetilniku. Kmalu za prvim ovinkom zagledava sakralni objekt. Spet pretegneva noge. Sestrice doseževa že proti večeru, najprej naju odslovijo, češ da na pomolu ni dovoljeno spati, kasneje pa pride svetilničar, ki v tem, da bivakirava na pomolu, ne vidi ničesar spornega. Na hitro si ogledava svetilnik, ki je čudovito ohranjen in ima izredno lego.
Četrti dan se začne počasi. Do Vele Proverse ni daleč, sama prehod pa je tako miren in mistično meglen, da deluje kot bi veslala po jezeru in ne morju. Zagotovo je bil to zame najbolj meditativen del potovanja. Nazaj proti Ždrelcu naju čaka kakšne štiri ure veslanja, od Proverse se prav nič ne vidi na drugo stran, vse skupaj deluje malo zaskbljujoče. Čutim hrbet in kobacanje po čolnu sem in tja ne pomaga veliko, pretegovanja z veslom je vse več. Na plitvini Balabra plava boja in označuje približno polovico poti do Ždrelca. Tukaj se oriše tudi obris naselja na drugi strani, zazdi se mi, da vidim most. Silvo je že dosti naprej, sam se ukvarjam s fotografiranjem in opazovanjem jadrnic, ki občasno prihajajo kar preveč blizu čolna. Po dveh urah bom priveslal nazaj do avta in za sabo bom imel avanturo, ki se je ne da pozabiti. Verjetno bi iz slik človek rekel, da bi se moral več ustavljati in bolj uživati. Midva pa sva le hitela naprej. Tudi zato, da bi obiskala čim več v čim krajšem času. Kljub vsemu je ostalo še mnogo za vnovičen obisk. In vesel sem, da je tako.

 

Priporočeno branje

Knjiga relativnosti pomena zmage posameznika in o moči sanj, ki so nujne, a hkrati nevarne. Knjiga o izgubi, ko je cilj dosežen, razmišljanja o pomenu sreče in o načinih iskanja svobode.   


Knjiga o človeku, ki je vso svojo življenjsko energijo prenesel v navpične stene. Skupaj s svojimi soplezalci je tako utrjeval filozofijo novodobnega alpinizma. Pri njemu ni nikoli bilo dovolj, da cilj tudi doseže, potrebno je bilo tudi zadostiti drugim pogojem - da je bil cilj dovolj težak in da ga je osvojil na način, kot ga ni še nihče pred tem. Zgodbe, ki govorijo o tem, da lahko  človeški minimalizem in preprostost z veliko mero odločnosti določa izjemne dosežke, ki se jih ne da spregledati. Razen, če si predsednik kakšne države. Knjigo imam in je v posojo...