Dan 2

Čakamo kronika...

Dan 3

SABINA ROŽAC, G2A
Na dan 21.6. se je nadaljeval boj za preživetje v naravi. Tekma se je začela ob zvoku loncev ob 6h zjutraj, vendar so bili nekateri že eno uro prej na devetkilometrskih pripravah pod vodstvom vztrajnega trenerja Mlakarja. Prvi so žogo vodili masterchefi tega dneva, ki so preigrali vse težave kruha, marmelad in kosmičev. Žoga je nato zadela ubogega Ramsaya iz Game of Thrones, ki usodnega udarca žal ni preživel (spoiler alert). Kakšna škoda. Kljub tragični nesreči se je tekma nadaljevala s skupino, ki je ostala v taboru. Na eni strani so se odkrivali tisti, ki so odšli delat na kmetijo, na drugi pa tisti, ki so šli kolesarit do slapa Kozjak.
Žogo so sprejeli novopečeni kmetovalci in jo po uspešnem preigravanju dreves in hlodov podali kolesarjem ob mrzlo Sočo. Kolesarji so žogo zaradi mrzle vode žal izgubili. Kruto življenje je tako preigralo utrujene kolesarje in spretno streljalo na gol. Vendar ne, ta obrat! Pred golom so v obrambi čakali taborniki, ki so ostali v taboru ter bili spočiti in naspani.Neverjetno, kako so ubranili svoj gol. Žoga je priletela med noge masterchefom in ravno takrat je sodnik zapiskal polčas. Ekipa se je zbrala na posvetu ob kosilu. Premišljevali so o prebrisani taktiki, da bi uporabili akcijo Pohod na Stol. Odločili so se tvegati in se podali na mučno pot. Vendar, pozor, spet ne vsi! Premišljeno so v obrambi pustili večino ekipe. Napadalni igralci so se odločili za akcijo Postavimo bivake in pojdimo spat! Vau! Življenje nima šans. Življenje nima šans! Pa saj to je neverjetno! Življenje še vedno neustrašno in vztrajno napada, toda obramba je izdelala ogledala dobrih lastnosti. Tekma se je končala s pesmijo dveh angelskih glasov iz neznanega ženskega šotora, ki sta uspavala vsa živa bitja v razdalji enajstmetrovke okoli tabora za nedoločen čas.Tekma je bila zelo napeta, vendar je tabornikom uspelo. Z vami sem bila Sabina Rožac s pridihom Aline Špan, lep pozdrav in nasvidenje.

DOMEN GUNČAR ŽNIDARŠIČ, R2A
Reči, o katerih vam bom govoril, so se godile 21.6.2016.
Vse se je začelo ob mrzlih, vlažnih in za bujenje glasnih urah. Takrat sem ob sedenju okoli sveže ugaslega ognja, ki je sicer zdržal skoraj vso noč in ugasnil tik preden bi si lahko ogreli od mraza trpeča telesa, izvedel za strahote, ki se bodo dogajale ta dan. Šli naj bi bivakirat na Stol. DUN, DUN, DUN, DUN. Rešila pred naporom me je edinole lastna lenoba, ki me že leta zvesto rešuje pred napori in delom. A četudi meni in nekaterim drugim ni obvezno iti na Stol, se je hitro razglasilo, da bom moral čistiti sanitarne prostore. Oh, ta grozota. Po teh strašnih novicah se je prvič ta dan zgodilo nekaj dobrega, bil je namreč čas za zajtrk, med katerim se ni zgodilo nič zapisa vrednega z izjemo tega, da si je nekdo izmed nas za zajtrk vzel zelo veliko časa. A vse lepe stvari se morajo končati in kmalu so prišle neprijetne novice o bodočem delu na kmetiji, za katero na lastno srečo nisem bil izbran. Kmalu bo sledil zbor, ki se na srečo oziroma nesrečo ob času pisanja ni zgodil. Ko so odšli na kmetijo, smo imeli srečo, da smo odprli jako zavarovano skrinjico in za celotnih 15 minut dobili telefone. V tem kratkem času smo izvedeli strašno novico. V ponedeljek zjutraj nas je pri dokaj mladih letih zapustil ljubeči sin, polbrat, duhoviti psihopat z mnogo problemi, Varuh severa Ramsay Bolton, ki so ga po spopadu z nedavno oživelim pankrtom Johnom Snowom raztrgali lastni psi. Ob tej priložnosti bi prosil za trenutek tišine. Pogrešali te bomo.
Nekateri smo se odločili, da bomo žalovali z igro pokra, za katero moram dodati, da so me med njo do golega obrali, a še preden sem izgubil zadnji cent, me je rešil prvi zbor dneva, med katerim smo stali na vročini in poslušali potek dneva. Nekaj pogumnežev se je celo odločilo spopasti s strahoto, ki je kolesarjenje, medtem ko smo se ostali odločili za najboljšo izmed aktivnosti: lenarjenje.
Odšli so, ni jih več kot osem, če se ne motim, tistih z gimnazije ni tu, vsi so na kmetih ali pa nabirajo drva. Tisti, ki smo delali nič, smo morali pospravljati šotore, kar je bilo muka delati, ker je to jako produktivno in je nekatere izmed nas hudo duševno zaznamovalo. Še posebej je to prizadelo Alino, ki se ji je prvič v življenju posrečilo narediti nekaj produktivnega in je kasneje iskala moralno podporo ob Carlosu, ki je mačeta, omenjena je bila tudi Rosita, ki naj bi bila Mlakarjev zvesti nož. Seveda nobeno trdo delo ne pride brez nagrade, za nas je bila to limonada profesorice Lapuh. Dogajal se je tudi jako zanimiv turnir v šahu, na katerem naj bi po lastnih besedah Žan Škrabl premagoval državnega šolskega, še neki naprej prvaka in prvaka uradnega šahovskega državnega prvenstva Mateja Požuna. Ta stavek je po Starčevem mnenju bullshit. V tem obdobju se je dogajalo veliko chilanja, a na žalost brez netflixa (opomba prepisovalke: vsi nad sedemnajst preverite Urban dictionary netflix and chill). Moram še dodatno pripomniti, da so bili naši lumberjacki na začudenje vseh jako produktivni.
Dogodila se je tudi tekma kamen, škarje, papir med Javerškom in Lipovškom, nagrada je bila viseča mreža. Zmagal je Lipovšek z 2 proti nič, Lipovška je izzval in z 2 proti nič premagal Škrabl, a je prijazno prepustil nagrado Lipovšku. Okoli 12.00 so prišli s kmetije, lahko rečem, da se gimnazijska populacija počasi viša. Pohvaliti je potrebno Lipovška, ki je moral sam popucati ženski in moški WC ter gozdarje, ki so izdelali klopco.
Škrabl naj bi po lastnih besedah zmagoval pri igri šnopsa. Kasneje se je odvila nogometna tekma med R2A in G2A, po jako zanesljivih besedah Škrabla je G2A zmagal. Izpostaviti je potrebno Javerška, ki si v času pisanja deli telo z novim sosedom., gospodom Jožetom Klopovskim. Po Bratčevi pravilni napovedi so kolesarji prispeli malo pred kosilom. Malo po drugi uri je končno prispelo kosilo, ki nikoli ne mine brez pritožb. Za kosilo je bila mineštra, ki ne bi bila dobra brez mesa. Po kosilu smo spet imeli prosti čas in mnogi smo se šli zmočit v Nadižo, ki je mrzla kot v zimskem času. Ob istem času so za še lačne na voljo palačinke z nutelo ali marmelado. Špiler je želel, da ga omenim, kajti v zraku je zapazil padalo in pod njim človeka. Rekel je še, da jutri pokaže zmaja v oblakih, majke mu. Seveda se niso vsi strinjali, da je tu lepo. Imeli smo tudi NAYsayerje – *cough cough* Bratec *cough cough*, ki so ugotovili, da bi bila šola boljša. Zgodila se je tudi tragedija, no, kar dve, če smo natančni. Prvič: izgubil sem pisalo, ta izdajalec, na gmadi bi ga morali zažgati. Drugič: Bratec je poskusil preskočiti ograjo, a je na svojo žalost in smeh vseh navzočih premalo skočil in pristal z glavo naprej na tleh. Ob času pisanja še zmeraj okreva. Škrabl spet zahteva, da ga omenim, to je zdaj že enkrat na stran. Javeršek pravi, da ga ne omenim, saj meni, da reševanje ugank ni zapisa vredno.
Imeli smo sestanek. Izvedeli smo za samožrtvovanje hrabrih in delavnih ljudi, ki so šli delat na kmetijo ter za 15 nelenih ljudi, ki se bodo hrabro ter delavno samožrtvovali in odšli na dolgo pot na Stol (gora, ne pohištvo), tam prespali in se enako neleno spustili v tabor. Sledilo je še eno jako dolgo obdobje delanja ničesar produktivnega, nakar se je zgodila večerja. Bila je mešana brozga jedi iz prejšnjih obrokov. Večerji je kot ponavadi okus »rešil mes«. Sledile so zvezde večera: palačinke (osebno sem pojedel 4), za katere moram dodati, da so bile zelo dobre. Kratko obdobje produktivnosti je za ene manj za druge bolj ponmenilo pomivanje posode. V naslednjem obdobju brezdelja je bil Šume zabit in gre lahko osramočeno kar domov. Zgodila se je tretja tragedija dneva: Rodman si je poškodoval nogo. Med igro frizbija je stopil na klin. Izgubil je kar nekaj krvi, saj se mu klin zaril globoko v nogo. Po medicinsko oskrbo je odšel v bližnjo bolnico. Obvezno moram omeniti Škrabla. Sedaj bi prosil za minuto tišine za Rodmana, stanje katerega je ob času pisanja neznano, naj bo Gospod z njim. Med večjim turnirjem odbojke, kjer so bili pravi sovražnik žuželke, zaradi katerih so igralci hudo trpeli. Na žalost je bil eden največjih turnirjev in čisto mogoče tudi edini turnir v deželi prekinjen zaradi še enega zbora. Sedli smo okoli ognja in si delili »anonimne« komplimente. Škrabl je bil sumljivo odsoten. Prepričan sem, da je bil v duhu z nami. Hmm, morda to pišem malo preblizu ognja. Vsaka skupina je napisala svojo pesem, eni boljše, drugi slabše. Sledilo je zdolgočaseno posedanje ob ognju, saj so bile ure pozne in veke dolge. Na žalost vseh se ni dogajalo nič posebnega, razen par vicev na črni humor. Največje vprašanje dneva je bilo, zakaj ima nekdo s seboj kondome. Logičen odgovor je bil, da jih ima za okras šotora.
Izjemne novice: Rodman je uspešno preživel poškodbo. Dobil je 3 šive in se dokaj samostojno premika. Ljudje se počasi odpravljajo spat. Jaz pa moram napisati vsaj še tri strani. Ker se toliko dogaja, bom sedaj jako dramatično opisal ogenj: zdi se vroč, pekoč, pripeka in drgeta, spodaj počasi tli.
Prekinjam jako dramatičen opis ognja, saj se je mimo mene sprehodil pinky zajec v človeški podobi.
Roza demona smo odgnali z ognjem, saj je znano, da se te živali ognja močno bojijo. Nazaj k ognju: drva lepo gorijo, žerjavica lepo tli, dim se lepo počasi dviga v oblačno nebo brez zvezd. Ob tem času je bil trenutek primeren za nekaj temnega in politično neprimernega humorja. (trije neprimerni vici J)
Bojim se, da ogenj ugaša, boljše, da grem, saj ponoči veni v temi ni dobro biti, kajti noč jr temna in polna grozot.

Dan 4

SIMON JAVERŠEK, R2A
Dan se je pričel z nočno stražo, med katero so naši pogumni vojaki in vojakinja varovali vse navzoče. Ampak kljub močnemu varovanju je nekomu uspelo hodit od šotora do šotora in mazat določene žrtve z zobno pasto. No, vsaj upamo, da je bila zobna pasta. Kriminalca niso nikoli odkrili. Mogoče je bil dijak, mogoče učitelj, mogoče kar Mati Narava.
Ko smo vsi vstali, nas je čakala jutranja telovadba, ki sta jo vodila Gunčar in Sabina. Veselo smo tekali naokoli in delali vaje. Bilo je tako zabavno, da je en dijak, ko je bil na vrsti za vajo, od sreče pobegnil kar v gozd. Vrnil se je po kakšnih desetih minutah. Prišel je čas za zajtrk. Bilo je mnogo različne hrane. Ko smo se najedli in pomili posodo, so prišli še »uni dol s Stola«. Prišel je čas za drugi zajtrk. Po malici so nekateri šli nabirat drva, drugi so peli pesmi, igrali šah, počivali. Nato je bil sklican zbor, na katerem smo izvedeli, da manjka veliko žlic. Kmalu je bilo kosilo. Jedli smo makarone. Po kratkem premoru je bil sklican drugi zbor, kjer smo izvedeli, kaj bomo še počeli. Ravnokar mi je Gunčar omenil, naj zapišem, da je Škrabl kradel drva. Če je to res počel, to ni nobeno presenečenje. Po zboru je bil Borovšak vprašan angleščino, ki jo je uspešno popravil. Nato smo preizkusili, kako živijo Mehičani ali begunci, ko smo se v avtomobile nabasali na polno in se odšli k reki kopat. Sam med vožnjo nisem užival, saj sem sedel v prtljažniku s tremi drugimi meksikanskimi brati. Najhujši od vseh je bil moj brat Sanchez, ki mi je svojo rit porinil v faco. Sancho, pojdi v pi. Ko smo prispeli v obljubljeno deželo, se je večina kopala. Jaz sem reševal logične uganke in se smejal bedarijam, ki jih je naredil (uganite, roke gor, kdor ve) Brate, ki se je polulal v reko. Ko smo prišli nazaj, smo morali dati peč piščanca.
Pečenje nam je šlo v bistvu kar dobro, razen skupini, v kateri je dijak z imenom Nejc piščanca zagnal v kurišče. Zvečer ob ognju smo brali kronike.
Opozorilo: svojo kroniko sem pisal zjutraj na hitro, kar pomeni, da če česa nisem prav napisal ali ste se dolgočasili, naj vas spomnim, da gremo danes domov in da me v svojih domovih lahko »šimfate« brez problema.

ALINA ŠPAN, Gimnazija Celje Center

Na prekrasno sredo, ki je bila obsijana s soncem, smo imeli srečo, da ni bilo strogih profesorjev in smo lahko spali do osmih. Ampak privilegiji so se končali takoj, ko smo bili vsi pokonci, saj nas je zadelo: jutranja telovadba. Lahko rečem, da smo vsi pravi športniki, saj smo jo opravili brez napora in tarnanja. Zatem ne vem, kaj točno se je dogajalo, saj me v taboru ni bilo. Vem samo, da so bili ob mojem povratku tisti, ki so bili dovolj nori, da so odšli čez noč na Stol, nazaj v taboru. Do kosila je veljalo pravilo počivanja. Večina je ta čas preležala. Jebiga, jutranja telovadba pač utrudi. Po kosilu smo se odšli kopat v Nadižo, kamor nas je popolnoma legalno prepeljal nihče drug kot gospod profesor Matej Mlakar. Po osvežujočem kopanju smo se vrnili v kamp, kjer smo pričeli pripravljati večerjo. Ne boste verjeli, kuhati smo morali sami. Vsaka skupina je morala v gozd po palico za pečenje piščancev. Ugotovili smo, da imamo zanič sekiro, a vsem težavam navkljub je vsaka skupina uspela speči svoje pišče. Po večerji je sledila napeta igra odbojke, v kateri je blestela čudovita in športno nadarjena profesorica Alenka Špan. Sledil je zbor ob ognju, kjer je Domen končno prebral svojo deset strani dolgo kroniko. Po kroniki smo nekateri odšli spat, drugi pa so se družili ob ognja.

Dan 5

Dan se je začel s pogledom v nebo. Druga zaporedna noč, ki smo jo nekateri preživeli na prostem, je bila bistveno bolj topla kot tista prejšnja na Stolu dobrih 1000 m višje. Zgodnja ura je napovedovala vroč dan, ki sem ga začel s tekom k Sv. Heleni, ki se je kar nekoliko zavlekla zaradi pretirane želje po raziskovanju. V taboru je bilo dokaj dolgo vse poskrito v šotorih, le nekatere je volj iz lonca premamil in so se v svojih pižamicah le  zvlekli na plano. Evalvacija vseh aktivnosti ter kviz z športnimi igrami je bilo še tisto, kar smo morali postoriti pred pospravljanjem tabora. Skupine, ki so se pomerile v znanju, so bile kot zmeraj zelo tekmovalne, pa tudi za igre v Nadiži bi se lahko reklo, da je šlo na nož.  Bosonogi tek po reki marsikomu ni bil pogodu, a smo s kvalifikacijami uspešno prišli do finala, kjer je zmagala ekipa manj utrujenih. Spravilo šotorov in pospravljanje tabora pa je bila dejansko najtežja aktivnost dneva, ki smo se je lotili nadvse sistematično.   Prihod šoferja v Borjano je napovedoval odhod in udeleženci smo se začeli zavedati, da bomo kmalu zapustili Milanov prostor. Še prej je bilo potrebno na Robidišče po joto, pojesti kosilo in oceniti še linearno in kvadratno vsebino dveh kandidatov. Pri vračilu mobilnih dragocenosti je bilo ugotovljeno, da so nekateri prekršili dogovor  o nerabi telefonov. Da ne pozabim omeniti prevoza vse opreme k glavni cesti. Ko je že vse teklo z mene, sem končno dočakal trenutek, ko sem z zagotovostjo lahko rekel: Dovolj imam. Ob pol štirih smo se dokončno poslovili od kraja, ki nam bo vsem ostal v prekrasnem spominu, predvsem pa smo se spoznavali v drugačni luči kot doslej.