TABOR PREŽIVETJA NADIŽA 2017.1

Natisni

V Breginjskem kotu smo na Šolskem centru Krško - Sevnica imeli projektni teden preživetja v naravi za druge letnike Gimnazije Krško in Srednje poklicno in strokovne šole Krško.

Dijaki so se spopadali z labirintom gozdov Breginjskega kota, nudili prostovoljno pomoč na ekološki kmetiji, sami kuhali  vse obroke hrane, iskali avanture v Nadiži... Trenutke v taboru so preživeli v delavnicah - umetniški, kovaški in lesarski, ljubitelji matematike pa so nedaleč stran na Napoleonovem mostu modelirali s kvadratno funkcijo...

Film

Ocenjevanje šotorov

Ekstremi so ustrezno označeni... :) 

Kdaj: vsako jutro po jutranjem zboru, Kdo: prof. Jana Škoda, prof. Adica Kožar + dva naključno izbrana dijaka

  • Šotor 1 - dekleta G2A - 5 4 5 3
  • Šotor 2 - dekleta R2A - 5 5 4 5
  • Šotor 3 - Nik, Nino, Andraž R.  - 5 5 4 5
  • Šotor 4 - Tim, Anže, Alen - 4 5 4 3 
  • Šotor 5 - Jan, Nejc - 5 5 5 5
  • Šotor 6 - Žiga, Jernej, Tadej - 4 3 3 3
  • Šotor 7 - Denis, Simon, Jaka - 4 5 3+ 5
  • Šotor 8 - Jure, Martin, Tilen - 5 5 3 5
  • Šotor 9 - Gregor, Aleks, Črt - 4 3 3 3
  • Šotor 10 - Kristijan, Rok - 5 4 3 3
  • Šotor 11 - Gašper, Erik, Denis, Žan, Gašper - 5 5 5 5
  • Šotor 12 - Albin, Benjamin, Sebastijan - 5 5 5 5
  • Šotor 13 - Matic, Žan, Nik - 5 5 5 5
  • Šotor 14 - Maj Domen, Aljaž, Matija - 4 3 4 3
  • Šotor 15 - David, Domen, Žan - 5 4 4 5
  • Šotor 16 - Igor, Andraž, Jakob - 5 5 4 5
  • Šotor 17 - Alenka, Matej - 4 5 5 4
  • Šotor 18 - Adica - 5 3 5 4
  • Šotor 19 - Maja, Gorazd - 4 3 4 3
  • Šotor 20 - Daniel - 3 4 3
  • Šotor 21 - Klemen - 4 5 4
  • Brunarica - Jana - 3 3 4 4 

Kronike

Dan 1

Črt Kranjec,

R2A Piše se 17.6. 2017, ura je 6.00 in avtobus seveda še ni odšel s sedeža naše šole. Vsi že nestrpno nepričakujejo odhod. Vožnja je bila zaspana, a hkrati zelo razburljiva, saj je moral eden izmed glavnih akterjev našega tabora profesor Mlakar bos oditi na cesto in kriliti z rokami, da je lahko naš avtobus sploh prišel po ozkih ulicah, ki so se vlekle in vlekle. Takoj ko smo prišli v tabor in sem zagledal visoke zelene gore, ki so nas obdajale, sem se počutil res obdarjenega. Začutil sem, kako dragocena je narava in da res nimamo pravice posegati vanjo, ker je takšna kot je edinstveno lepa in naključna. Kasneje smo se odpravili na orientacijsko pot, med katero smo se nekateri plazili po napačni strani jame in na koncu izgledali kot čokolino, nismo upoštevali obremenitve visečega mostu, najmanj pa smo upoštevali označeno pot. A saj veste, kaj pravijo, na koncu tunela je vedno luč / svetloba, in na koncu naše orientacijske poti je bila profesorica Špan, kar je skoraj enako. Kosilo je bilo v redu, omaka odlična, testenine pa..tudi odlične. Postavljanje šotorov je za večino na začetku predstavljalo kar nekaj težav, saj so bile nekatere palice zvite kot stolp v Pisi. V prostem času smo poslušali "Oj, kozarček moj!", "Čevapćići!" "Sem fant postaven" in podobno. Kmalu je napočil čas  za najbolj nerazburljivo bitko v odbojki. Malo smo priredili pravila in večina tekme se je odvijala pod mrežo. Seveda se je od gledalcev slišalo samo "Sudija, majmune, baci mu banane." Za hipec sem pomislil, da sem v džungli. Vmes je profesor Prša enkrat odbil žogo, vendar brez uspeha. Gospodič s sekiro in raztrganimi vojaškimi hlačami je v zmerno toplem vremenu na izredno vroči ponvi pekel izvrstne palačinke. Na vsako uro se od njega zasliši nekakšno rjovenje, ampak dokler so palačinke užitne, se ne pritožujem. Ostalo kuharsko osebje je bilo brez napak. Smilil se mi je le mali Maj, ki je moral tri ure preživeti na stolu ter mešati meso in krompir.

Katja Omerzel,G2A

Učenci razredov G2A in R2A smo se ob 6. uri zjutraj zbrali pred ŠC Krško-Sevnica ter se odpravili proti kampu Podbela. Na koncu naporne poti nas je pričakalo še adrenalinsko doživetje. Po zelo ovinkasti in ozki cesti nas je šofer avtobusa varno pripeljal do kampa, kjer smo pustili prtljago, se razdelili v skupine in se z nahrbtniki na ramenih odpravili na orientacijo ob reki Nadiži. Pot naše skupine ni bila niti približno takšna, kot je vrisana na zemljevidu. Začeli smo sicer prav, vendar smo kmalu ugotovili, da poti, po kateri hodimo, sploh ni več na zemljevidu. Kljub vsemu smo uspeli priti do vseh točk, vendar še sami ne vemo, kako. Na koncu smo se še vsi osvežili v Nadiži, od koder smo se peš odpravili proti kampu, kjer smo lačnih ur čakali na kosilo. S polnimi želodci smo postavili hotelska poslopja, v katerih bomo preživeli nadaljnjih pet dni. Po trdem in zahtevnem delu smo si privoščili osvežitev v Nadiži, ki nam je zaradi njene "prijetno visoke" temperature povzročila bolečine v mišicah in sklepih. Za piko na i smo imeli še tekmo v odbojki med razredoma G2A in R2A. Po napeti tekmi in izidu 1:1 je sledil zadnji - zlati set. Po požrtvovalni igri je zmagal razred G2A. Dan je bil naporen, zato smo hitro zaspali ter polni pričakovanj čakali na nov dan. 

Dan 2

Zala Okorn, R2A

Danes smo 18.junija. Vreme je lepo in sončno. Sicer pa začnimo od začetka. Zjutraj me je zbudilo ropotanje posode. Za to je bil zadolžen Denis, kdo pa drug. Ko sem se zbudila, me je rahlo zeblo, ko pa sem se navadila, je bilo v redu. Naša skupina je bila zadolžena za zajtrk in pripravili smo vse potrebno. Po zajtrku smo si v skupini razdelili naloge, ki jih moramo opraviti danes. Jaz sem izbrala delo na kmetij in kmalu smo se odpeljali najbolj zahoden kraj v Sloveniji. Gospod Igor nam je razdelil naloge in kmalu smo jih opravili. Končali smo dve uri prej in za nagrado dobili 2 litra domačega bezgovega soka. Ko smo prišli nazaj, smo se osvežili v prijetni reki ter kmalu zatem pojedli kosilo. Po kosilu smo imeli nekaj prostega časa, kasneje pa so nekateri šli na soteskanje, nekateri na kovaško delavnico, nekateri pa smo šli iskat veje za kurjavo. Popoldan se je odvijala nogometna tekma med R2A in G2A. Zmagali smo mi s kar 8:0, za večerjo pa smo imeli okusne čevapčiče.

Matic Furlan, G2A

Nov dan in začetek nove dogodivščine. Ne, ne, saj se hecam, danes je prvi delovni dan pod gorami in na travniku. Pravkar sem se zbudil iz netrdnega spanca, noč je bila hladna in polna plinov zaradi kosila prejšnjega dne, katerega priprava še vedno ostaja skrivnost. Pred kosilom smo se odpravili na orientacijo, ki je bila polna zanimivih dogodkov. Večkrat smo se izgubili in zatavali na prepovedana območja. V tabor smo se vrnili v poznih popoldanskih urah, kjer smo počakali na večerjo ter se po večerji zelo utrujeni odpravili spat.

Dan 3

Anže Urbanica, R2A
Piše se 19.junij, še sam ne vem, kako lahko stojimpo vseh teh neprespanih nočeh. Kolesarjem se lahko zahvalimo, da smo lahko spali dve uri dlje. Po zajtrku smo se razdelili v skupine (umetniška, kovaška, zelišča - šli so nabirat neke čudne rožice :)). Po kosilu, ki je bilo tako dobro, da je ostalo še skoraj pol lonca, smo odšli na kopanje. Do kopališča smo hodili približno 40 minut, po kopanju smo se odpravili proti taboru, do katerega sem skoraj tekel, ker me je tiščalo na WC. Zvečer smo prisostvovali zelo zanimivi tekmi, na kateri je zmagal R2A. Med tekmo smo doživeli, kako se je profesor Prša zameril (kot skoraj že vsem na kampu) še profesorici Špan. :) Nato je sledila slastna tradicionalna jed iz teh krajev FRIKA.
 
Nik Radej, G2A
Zgodaj zjutraj smo se nekateri pogumni kolesarji odpravili na Stol, Po zelo mučni in naporni poti smo prispeli na vrh, kar je bilo zadovoljivo. Čez nekaj časa smo lahko zagledali tudi jadralne padalce. Kar dvema pogumnima kolesarjema je počila guma, zato smo se morali v dolino odpraviti peš. Ustavili smo se v trgovini ter nabavili čokolado in sladoled. Ko smo si sladoled razdelili, smo komaj čakali na najboljšo rižoto dneva. Po kratkem popoldanskem počitku sem se odpravil na soteskanje. Bilo je zelo mokro in hladno, čeprav sem ubiral suhe poti. Druga skupina se je morala zadovoljiti s kopanjem pri Napoleonovem mostu. Po novih razburljivih dogodivščinah sem idilično s kuhinjske terase spremljal frizbi tekmo, vmes pa ves izmučen pomagal pripravljati večerjo, ki mi bo dala nove moči za iskanje kače v šotoru. Do sedaj je bil to moj najljubši, najboljši in najmokrejši dan na taboru. Upam, da bo tudi jutrišnji dan tako uspešen. 

Dan 4

Andraž Strajnar, R2A 

Piše se 20.junij in ob 8.uri imamo jutranji zbor. Po zboru smo imeli prosti čas do zajtrka, po zajtrku pa smo začeli z dejavnostmi, na voljo so bile lesarska, likovna, kovaška delavnica ter kolesarski izlet do Kozjaka. Po dejavnostih se je pripravljalo kosilo, po kosilu prosti čas, potem pa tretja orientacija ta teden - hitrostna okoli tabora. Po orientaciji smo se šli kopat, nato pa zbirat les za večerno peko piščanca.

Matija Kajs, G2A
Predzadnji dan in zopet se je večina prebudila ob udarcih po loncu. Dvignili smo zastavo in poleg zapeli himno, nato pa pojedli zajtrk. Porazdelili smo se v skupine po različnih dejavnostih, sam se udeležil fizikalnega krožka, pri katerem sem se učil za test fizike. Med pavzami pa sem se pridružil kovaški delavnici, kjer sem brusil svoj nož. Čas je hitro tekel in za kosilo smo imeli dobre zrezke z gobovo omako, po kosilu pa orientacijski pohod okrog tabora. Bilo je rečeno, da bo trajal slabo uro, a se je na terenu hitro spremenil v dvourni pohod. Nekateri smo se potem na hitro okopali v mrzli Nadiži, potem pa začeli zbirati in sekati veje, ki smo jih uporabili za ogenj, nad katerim smo pekli piščance. Ko smo jih v skupinah z velikim tekom pojedli, smo opazili, da bo pričelo deževati ter smo se napotili vsak proti svojemu šotoru.

Odbojka

Zapisnik tekme v odbojki
Sodnik: prof. Prša
Zapisničarka: Tina Planinc
R2A so uspešno odprli tekmo in vodijo že s 4:0, saj G2A ne uspe izbrati prave taktike napada. Radej se je končno opogumil in ekipi priboril prvo točko, Dular nas je vrnil v igro s super servo, pristransko sojenje nam je ponovno prineslo točko. R2A je nadaljeval odločno igro z neuspešnim servisom. Radej, čudež na servi, je G2A ponovno vrnil v igro. Eriku se igra z nogo ne obnese.

Navijači R2A so glasni in pomagajo svoji ekipi. Vmesni rezultat 15:12. Gašperjevo igranje z žogo že na poti do servis placa kaže na neuspeh, toda Katja z neverjetno blokado pribori novo točko. R2A se bori in zmaguje z 21:16, medtem pa navijači G2A še vedno veselo klepetajo ter ne spremljajo tekme. KLjub temu G2A rezultat uspe približati - 23:20. G2A se vrača, Katja zabija, Erik zabija - 23:22. R2A ima prvo zaključno žogo in uspešno dobi prvi set.

Nogomet

Zapisnik tekme v nogometu
Sodnik: prof. Zorko
Zapisnikar: Maja Drstvenšek
Tekmo so zelo aktivno začeli igralci razreda G2A. Razred R2A je kmalu zadel prvi gol. Igralci razreda G2A so se poskušali prebiti na nasprotnikovo polovico, ampak jih obramba R2A ne spusti blizu gola. Igralec G2A Dobrovnik je zadel avtogol. Igralci R2A se skušajo prebiti do novega gola, ampak jim ne uspeva, sajse  jih igralci razreda G2A z vsemi svojimi močmi skušajo ubraniti. Igralec razreda R2A Alen Šober zadane gol, kmalu za njim prvič zadane tudi Simon Božič. Igralci G2A se še vedno borijo za svoj prvi zadetek. Martin Vrbančič ponovno zadene, tokrat že peti gol za R2A. Alen Šober ponovno zadane gol, zdaj R2A vodi že 6:0. R2A zopet zadane, rezultat je že 7:0, R2A še vedno ne spusti G2A do gola. Ob koncu tekme je razred R2A zmagal z 8:0. Vse pohvale za igro tudi razredu G2A

Frizbi

Zapisnik tekme v frizbiju
Sodnika ni
Zapisnikar: Martin Vrbančič
Tekmo so začeli G2A, igrali so zelo atraktivno. Razred G2A je zadel prvo točko. R2A je atraktivno blokiaral podajo G2A. Nato so R2A izenačili rezultat, a je G2A spet kmalu prevzel vodstvo. Razred R2A skuša izenačiti, ampak danes ni njihov dan. Zendeli zamenja Levičarja, bo zdaj R2A uspel izenačiti? Simonu ne uspeva, G2A zadene še eno točko. Zendeli ne ujame frizbija po lepi Gregorjevi podaji. Jaka lepo poda Zendeliju, ki zadane točko. Zendeli blokira podajo, ampak ne uspe obdržati frizbija. Zadane tretjo točko za R2A in izenači rezultat. Simon zadane zadnjo točko in R2A ponovno zmaga tekmo.
 

Soteskanje

 

razdalja
2.6 km
max-min min max gor dol
67 m 335 m 402 m 44 m 93 m

Poročilo profesorice


Na sedmi tabor preživetja v naravi se nas je v Breginjski kot, v dolino Nadiže pod Stol odpravilo 60 ljudi s Šolskega centra Krško-Sevnica, in sicer drugi letnik gimnazijcev in tehnikov računalništva, kjer smo izvedli projektni teden v času od 17. do 21. junija 2017.
Gre za najbolj zahodni del Slovenije s prečudovito naravo in ljudmi, ki kljub gospodarski zapostavljenosti vztrajajo in se celo vračajo na svoje domove. Nekoč najlepšo slovensko vas Breginj je leta 1976 prizadel uničujoč potres, od stavb je ostal le en avtentičen primer stare beneškoslovenske ljudske gradnje 19. stoletja, tj. Ščirnov ograd kot dokaz domiselnosti in povezanosti primorskega človeka, saj ograd sestavljajo štiri domačije okrog enega dvorišča.
Potovali smo po slikoviti dolini Soče in v Kobaridu zavili proti zahodu. Skozi vas Borjana smo se s pomočjo spretnega šoferja prebili do tabora v Podbeli, kjer smo si postavili šotore v tradicionalni ograd na pokošeni travnik okrog kurišča. V sončnem in vročem vremenu smo se hladili v senci borovcev in v bližnji Nadiži, ki je po svoji lepoti primerljiva s Sočo, le da je toplejša od nje.
Naš vsakdanjik so uravnavale jasno določene dnevne zadolžitve, ki so bile vsem znane, dijaki so bili pomešani in razdeljeni v deset skupin, ki so skrbele za pripravo in kuhanje obrokov, pomivanje posode, pripravo drv in kurjenje tabornega ognja, čistočo sanitarij, posamezniki so delali in snemali z dronom, pisali kroniko ... vsi smo vsak dan pospravljali lastne šotore in skrbeli za svoj jedilni komplet. Zbor smo začenjali z dvigom zastave in petjem himne, sledila so navodila in razporeditve v dnevne dejavnosti, zaključili smo z branjem kronike in osebnostjo dneva. Oglasna deska je ves čas ponujala vse informacije in logične ter besedne uganke, tabelo točk, ki so jih zbirale posamezne skupine, saj se je bilo vredno potruditi za obljubljeno nagrado. Pri vsakodnevnih opravilih so se dijaki izkazali kot samostojni, odgovorni, samoiniciatvni, natančni, sodelovalni in zanesljivi, tako da so hitro osvojili dnevno rutino in jo celo nadgradili. Zlasti pri kuhanju smo imeli iznajdljive prostovoljce, ki so vztrajali ob ognju in na soncu, dokler ni bilo pripravljenih 60 obrokov. Kvaliteta na račun kvantitete nikakor ni trpela, saj si bomo ta tabor zapomnili tudi po okusni hrani. Zelenjava je na začetku ostajala, vendar so kuharji poskrbeli, da se je število izbirčnežev zmanjšalo na minimum, in sicer s kratkim pravilom: trije čevapčiči manj, če ne jé solate. Spoznali smo tudi slastno lokalno jed z imenom frika, dijaki so se pri tej nalogi povezali z domačini in zbrali več receptov. Ko bom doma pripravljala to jed, vem, da se moram obrniti na svojo dijakinjo. Res da smo sestavine za obroke kupovali v kobariški trgovini, baziliko, rožmarin, šetraj, materino dušico, meto in meliso pa smo našli v naravni samopostrežni na bližnjem travniku. Ni bolj zdravega in izvrstnega napitka, kot je čaj iz sveže nabranih zelišč v neokrnjeni naravi.
V dopoldanske in popoldanske dejavnosti so se dijaki vključevali po predhodnem in sprotnem dogovarjanju. Za tiste, ki radi preizkušajo svojega duha, voljo in vzdržljivost skozi telesno zmogljivost, je bila prava izbira kolesarjenje na vedno zeleni in najdaljši greben v Julijskih Alpah – na Stol (1673 m), kolesarjenje do slapa Kozjak in kopanje v njem, soteskanje po zgornjem toku Nadiže, orientacijski pohodi po gozdnih labirintih ob Nadiži, pohod do Napoleonovega mostu in kopanje ter delo na ekološki kmetiji v Robidišču, najbolj zahodni slovenski vasi. S teh dejavnosti so se dijaki vračali prijetno utrujeni, zagoreli in zadovoljni, saj so presegali lastne meje. Tri večere so se odvile še tekme med razredoma G2A in R2A, odbojko je sodil nemcist, nogomet strojnik, tekma v metanju frizbija ni potrebovala sodnika, saj temelji na poštenosti igralcev in je potekala pod mentorstvom dijakinje. Morda bi dijaki večkrat zmogli brez sodnika?
V taboru, za mizami v prijetni senci borovcev so potekale delavnice, na likovnem področju so dijaki lahko barvali mandale, risali na nadiške kamenčke in iz gline oblikovali lastno »šalčko«. Ustvarjati v naravi in iz narave je tudi del preživetja, če ne bi imeli posode s seboj, bi si jo znali narediti, od skodelic do posode za lončnice, ki je hotela postati pivski vrček, nastala je celo glinena pica, ki ni in ni hotela na dnevni menu. V kovaški delavnici so se dijaki kovali v kovače raznih rezil z umetniško oblikovanim ročajem, k posodici gre torej nož, ki je za preživetje v naravi bistven pripomoček. V tej delavnici je eden od dijakov napredoval v mentorja, navdušil še druge in nas prijetno presenetil s svojo osebno preobrazbo. Lesarska delavnica je pokazala, kaj lahko ustvarita les in rezilo, iz raznovrstnega in raznobarvnega lesa so dijaki izdelali zapestnice, ogrlice in piščali. Okras in zvok, sporazumevanje, pesem ... Skozi prvinske materiale, kot so les, kovina in glina, smo se povezali z naravo ob dejavnostih, ki jih v razredih težko izvedemo. Nastali so uporabni predmeti, ki imajo tudi umetniško vrednost, predvsem pa nosijo spoznanje, da je ustvarjalnemu človeku lažje živeti z naravo, preživeti v njej in sobivati v človeški družbi.
Fantje in dekleta so se lahko vključili še v skavtske igre, kviz iz znanja, matematično delavnico, sestavljali leseno in Rubikovo kocko, posamezniki so se učili matematiko, angleščino in brali Visoško kroniko, tako da so se najbolj zavzeti s tabora vrnili s popravljenimi ocenami.
Vsi na taboru smo prvič ali še enkrat prehodili tri poti: pot k sebi, pot k drugim in pot k naravi, bogatejši za vrečo spoznanj, spretnosti, znanj, znanstev, doživetij in lepih spominov. Za to smo potrebovali malo: dobro voljo in odložiti ekrane.
V vzajemno zadovoljstvo smo z dijaki na taboru bili pod vodstvom Mateja Mlakarja Alenka Špan, Adica Kožar, Maja Divjak Malavašič z Gorazdom, Klemen Zorko, Jana Škoda, gosta Samo Jug in Janez Čepin ter Daniel Prša.

Zapisala Jana Škoda

GALERIJA SLIK Instagram @nadiza2017

GALERIJA SLIK Flickr

Nekaj o Nadiži

NADIŽA, dolžina 60 km, porečje obsega 309 km2. Izvira kot Črni in Beli potok v Breginjskem kotu. Od sotočja obeh potokov teče po Nadiži državna meja med Italijo in Slovenijo. Pod vasjo Potoki je Nadiža izoblikovala naravna korita s podornim naravnim mostom v desni steni. Reko prečka viseči most, ob njej so kopališča.  Nadiža pri Kredu v ostrem loku zavije proti jugu in se prebija po več kot 1000 metrov globoki in tesni
soteski med Mijo (1237 m) in Matajurjem (1642 m) proti Furlanski nižini. Pri mejnem prehodu Robič prestopi v Beneško Slovenijo. Pri Čedadu se globoko zareže v aluvialno ravnico in s Hudičevim mostom tvori značilno mestno veduto, ki je bila prikazana tudi na srednjeveških pečatnikih mesta Čedada. Prodišča ob Nadiži so rastišča Berinijevega otavčičaFavno sestavljajo različne živalske skupine, značilne za čiste, hitro tekoče vode. Endemičen je rod Carinurella z vrsto posoška gredljerepka, pogost je rak deseteronožec, v Nadiži živi precej endemičnih vrst in podvrst sladkovodnih rib jadranskega porečja: soška postrv v zgornjem toku, potočniglavoč, primorski blistavec, grba, štrkavec in primorska belica. Poleg teh rib živijo v Nadiži še lipan, kapelj, vspodnjem toku pa nežica in jegulja. Pogosti sta neavtohtoni vrsti šarenka v zgornjem toku in pudust v spodnjem toku. Zaradi izredne geomorfogenetske izoblikovanosti doline in struge, čiste vode in naravnega okolja uživa Nadiža status posebnega varstva naravne dediščine. (vir PD Pošte Ljubljana)

 

Orientacija okoli tabora

Datoteka s karto in kontrolnimi točkami

Orientacija Sv.Volar&korita

Datoteka s kontrolnimi točkami (odpre se z Google Earth ali z mobilno aplikacijo Locus Map)

Karta 1

KT 1 - PELERINČEVA JAMA: Jama je poznana tudi pod imeni Kovačeva, Turjeva ali Obernejzova jama. V starejši literaturi se omenja kot Grotta di S. Ilario di Robic. Jama je v notranjosti sajasta, kar pomeni, da so v njej kurili, v jami so našli tudi oglodane kosti takratne divjadi med njimi jamskega medveda. Pri manjših sondiranjih l. 1890 je italijanski arheolog naletel na keramične najdbe iz bronaste dobe, ki so ležale v kulturni plasti pod površjem. Hkrati so našli tudi bronasto iglo z ušescem. Te prazgodovinske najdbe hranita muzeja v Vidmu in Trstu. Dve leti kasneje (1892) so odkrili bronastodobno keramiko tudi pri cerkvi sv. Volarja (Hilarija) na griču nad jamo. V bronasti dobi ljudje jame niso več uporabljali kot prebivališče, ampak je verjetno služila prebivalcem gradišča na griču sv. Volarja (317 m) kot zatočišče v stiski. Kot pribežališče pa je verjetno služila še kasneje. V ustnem izročilu še danes velja, da je jama daljša in povezana z Landarsko jamo v Beneški Sloveniji. Leta 1992 so z iskalcem kovin v jami odkrili depo bronastih predmetov. Depo bronastih predmetov nakazuje, da je bila jama lahko kultni prostor prebivalcev gradišč na sv. Volarju in Deru, predmeti pa odloženi ali darovani znotraj jame. Bronastodobna keramika, ki je značilna za čas pozne srednje in začetek mlajše bronaste dobe, je v jamo verjetno prišla po rovu, ki bližino gradišča na sv. Volarju povezuje z jamo. Kdo je prvi naselil gradišče z dvojnim obzidjem, v katerega so vodila dvojna vrata, grič sam pa je bil še dodatno zavarovan s strmim skalnatim prepadom, danes ni jasno. Verjetno je bila naloga teh naseljencev varovati poti skozi sotesko, ki jo je Nadiža vklesala med Mijo in Matajurjem, po kateri je vodila pot v Furlansko nižino. Obramba je bila okrepljena s postojanko na gradišču Der na levem bregu Nadiže.

KT 5 - SVETI VOLAR: Sledovi naselitve segajo v bronasto dobo (ok. 1300 pr. Kr.), ohranjeno je gradišče z dvojnim obzidjem. Gradišče na hribu Sv. Volarja je s sosednjim gradiščem na Deru (na levem bregu Nadiže) predstavlja dobro utrjeno vojaško zaporo, ki je varovala prometnico po dolini Nadiže. Ljudem z gradišča je dodatno zatočišče zagotavljala Pelerinčeva jama ob vznožju hriba. Arheologi domnevajo, da je bila vzpetina stalno naseljena od bronaste dobe do srednjega veka Po ljudskem izročilu naj bi nekoč tu prebivali Gejdi, ki so bili po veri pogani. Domišljija jim je pripisala izredno velikost, saj naj bi sedeli na skali za ogromno skalnato mizo in noge med obedom umivali v Nadiži, z velikimi koraki pa so se prestopali z Matajurja na Mijo in z Mije na Stol. Prepričani so bili, da jih nihče ne more pregnati iz teh krajev, razen tistega, ki bi jim razbil železno skledo, ki so jo častili kot malika. To naj bi uspelo oglejskemu škofu in mučencu sv. Hilariju. Gejdi so se odselili, sv. Hilarija pa so kaznovali tako, da so ga zvezanega vrgli v Nadižo. Zaradi tega je ta svetnik postal priprošnjik za dež in cerkev, posvečena njemu, je bila že v srednjem veku cilj romarskih procesij v sušnih mesecih. Cerkev je posvetil l. 1486 škof iz Caorle Pietro Carli. Cerkev so popravili in razširili ter ob zahodno mejo prizidali zvonik l.
1895. Z opuščanjem romarske funkcije je cerkev propadala, leta 1975 je bila zasilno obnovljena, potrebna pa je bila celovitejša obnova, ki jo je vodil krejski župnik Stanislav Uršič. Od leta 1987 se v cerkvi spet opravlja sakralna služba. Cerkev je bila ponovno obnovljena po potresih po letu 1998.

Karta 2

Treking Breginjski kot

Opis poti

S tabornega prostora greš po cesti v smeri kampa Nadiža. Ob cesti pred nogometnim zaviješ desno (B1) in po cesti do vasi Podbela. V vasi poiščeš smerokaz za pot na vas Sedlo. Na koncu ulice se pred mostom asfalt konča in smerokaz (B2) označuje planinsko pot,ki poteka ob ograji v gozd. Na vseh križiščih je označena smer, v osnovi pa poteka po pobočju levo navzgor. Ko dosežeš potok, se pot usmeri navzgor ob strugi do mesta, kjer strugo prečiš (B3). Pot je tu dokaj porasla z vegetacijo, a še vedno očitna. Pod vasjo Sedlo prideš na pašnik, pot poteka med pastirji. V vasi poiščeš pot navzgor, greš mimo pipe pitne vode. Na vrhu klanca je na levi strani kapelica (B4) in nekaj metrov novega asfalta, po katerem se spustiš v dolino potoka. Na prvem ovinku po sto metrih levo, nato pa na spodnjem križišču štirih poti (B5) skrajno desno navzdol po najbolj zarasli poti izmed vseh. Kmalu dosežeš potok, ki ga prečiš in nadaljuješ po levi strani gledano navzgor.Prebiješ se čez naravno oviro (krošnja podrte smreke) do jezu, kjer zopet prečiš potok (B6).
Na jezu je spolzko! Držiš se smeri ob potoku po neizraziti poti, kmalu prideš do klavža (B7), od tam naprej pa po makadamski poti proti vasi Breginj, ki jo dosežeš preko pašnikov pri prvih hišah. Po nekaj sto metrih asfalta pri prvem smerokazu za muzejsko zbirko Stol kreneš desno po ulici do konca ceste, ki se nadaljuje po gozdni poti do slapa, kjer zopet prečiš potok (B8). Naprej do makadamske ceste in nato navzgor do križišča cest (B9), kjer greš levo in nato k cerkvi na vrhu hriba (B10), kjer je ob vratih pokopališča tudi pipa s pitno vodo. Poiščeš pot levo pod cerkvijo do vasi.
V vasi poiščeš Ščirnov ograd, največjo in še edino celo breginjsko hišo, zgrajeno v obdobju pred potresom, kjer je urejena muzejska zbirka na prostem in info točka kraja (B11). Naprej po cesti in za Merkatorjem levo v zgornjo vzporedno ulico, kjer že od daleč vidiš muzejsko zbirko Mazore (B12). Nazaj v Podbelo se vrneš po isti poti vse do vasi Sedlo, kjer pa pod cerkvijo poiščeš smerokaz za Podbelo (pot mimo elektrarne). Pot je na ključnih mestih označena, pozoren je potrebno biti predvsem pod vasjo, kjer je možnosti več. Pri elektrarni (B13) se teren uleže, enkrat je potrebno še prečiti potok in pašnik, pri prvem križišču pa greš levo navzgor k cerkvi Sv. Helene (smerokaz). Zadnja kontrolna točka (B14) je ob sakralnem objektu, pod katerim najdeš pot do ceste in potem mimo kampa naprej do tabora.

Naloge

Pri vsaki kontrolni točki se morate slikati. Potrebno je posneti sled gibanja, čas v muzejski zbirki Mazore ne šteje v končni rezultat, zato se lahko tam zadržite kolikor žeilte. 

Na poti pa morate najdi odgovora na naslednja vprašanja:
1. Kako se imenuje potok, ob katerem poteka treking in kolikokrat ga moraš prečiti od starta do cilja?
2. Kaj je bila po poklicu najbolj slavna prebivalka vasi Sedlo, ki ima spominsko obeležje v središču vasi?
3. Kako se imenuje cerkev na najvišji točki na trasi?
4. Poišči priimek dveh narodnih buditeljev v vasi Breginj na začetku prejšnjega stoletja v Ščirnovem Ogradu.
5. V spominski zbirki Mazore povprašaj lastnika, koliko bomb in granat iz 1. svet. vojne je že razminiral in kje je tukaj največja gostota tovrstnih najdb? Odgovore označi na turistični karti Breginjskega kota, ki si jo dobil v info točki na kontrolni točki 11.

razdalja
12.5 km
max-min min max gor dol
367 m 280 m 647 m 527 m 519 m

 

Bivakiranje

Na bivak bomo odšli popoldan. Štart v Breginju. Po dveh urah bomo dosegli greben Muscev. Nastanitev bomo uredili na tistih nekaj kvadratih ravnine, ki jih greben sploh lahko ponudi. Načrtujemo prenočitev na prostem, za primer sile bomo s seboj vzeli manjše šotore. Zjutraj pot nadaljujemo po grebenu proti Stolu, pod vrhom pa spust do cerkve Sv. Marjete in nazaj v Breginj k izviru Bele. 

razdalja
9.1 km
max-min min max gor dol
974 m 642 m 1616 m 1209 m 1190 m

Časi in zahtevnost

  • Vzpon:2 uri
  • Grebensko prečenje: 1.5 ure,
  • Spust: 1.5 ure. 

Pot ni zahtevna, potrebna pa je ustrezna planinska obutev.

Kolesarjenje

 Kolesarimo iz Podbele na Stol. Dobrih 18 km čistega klanca, od tega dobra polovica makadamske gorske ceste dobrih 1100 m višje...

razdalja
18 km
max-min min max gor dol
1145 m 279 m 1424 m 1153 m 32 m

Delo na ekološki kmetiji Robidišče

Delavnice

Kovaška

Izdelava primitivnega orožja ljudi v železni dobi

Umetniška

Izdelava glinastih izdelkov, barvanje mandal in barvanje kamnov iz Nadiže...

Lesarska

Izdelava nakita in piščalk iz lesa.

Matematična

Merjenje dimenzij Napoleonovega mostu čez Nadižo

 

 Na podlagi devetih meritev \((x_i,y_i):\)

\((-5.0,5.7),(-4.0,6.65),(-3.0,7.27),(-2.0,7.75),(-1.0,7.92),(0.0,8.12),(1.0,7.91),(4.0,6.47),(3.0,7.22)\)

(enote v metrih)

je skupina ugotovila, da se obok mostu najbolje prilega funkcijskemu predpisu kvadratne funkcije

\(f(x)= -0.09621212121212144x^2-0.011363636363636258x+ 8.088121212121214\),

pri čemer je dobljen rezultat funkcija, ki ima izmed vseh najmanjše odstopanje meritev od funkcijskih vrednosti. V matematičnem smislu, smo poiskali minimum funkcije 

\(E=\sum_{i=1}^{9}d_i^2,\) kjer je \(d_i=y_i - f(x_i).\)

Koeficienti \(a,b,c\) kvadratne funkcije so z uporabo diferencialnega računa  rešitve matrične enačbe

\(\left[\begin{array}{6cm} 9&\sum x_i&\sum x_i^2\\ \sum x_i&\sum x_i^2&\sum x_i ^3\\ \sum x_i^2&\sum x_i^3&\sum x_i^4 \end{array}\right]\cdot\left[\begin{array}{6cm}c\\b\\a\end{array}\right]=\left[\begin{array}{6cm}y_i\\x_iy_i\\x_i^2y_i \end{array}\right],\)

ki smo jo rešili z uporabo tehnologije.

Tudi letos smo o aktivnostih vse sproti obveščali s pomočjo socialnih medijev. Na spletni strani so tako objavljene (bolj ali manj resne necenzurirane) slike udeležencev z Instagrama (objave dijakov so bile možne le v času, ko bo uporaba mobilnega telefona nujna in smiselna)... 

Objave v medijih

http://www.eposavje.com/on/sola-posavje/29794-krski-srednjesolci-ze-sedmic-na-taboru-prezivetja-v-naravi.html

S stališča učitelja in dijaka je najbolj naporen in hkrati neproduktiven zadnji teden v šolskem letu, ko šolo preplavijo še vedno neuspešni dijaki, šolske ure so zgolj popravljanje negativnih, mučne za dijake in učitelje, pred kabineti se vrstijo starši, ki bi zadnji trenutek želeli pristaviti svoj piskrček k (ne)uspehu svojega otroka, zaradi nestrpnosti v zraku je vzdušje na šoli moreče in neprijetno, zato smo že pred petimi leti učitelji, ki verjamemo, da je narava najboljša učiteljica in zdraviteljica vseh muk in težav, najprej na Gimnaziji Krško, zadnji dve leti pa tudi na Srednji poklicni in strokovni šoli, sklenili, da v tem tednu kot obvezne izbirne vsebine za druge letnike organiziramo tabor preživetja v naravi ter dijakom ter učiteljem omogočimo osebno in poklicno rast s pomočjo naturalizacije, vse vsiljene elemente socializacije pa pustimo za zaprtimi šolskimi vrati.

Kar imamo skupnega tisti, ki se podamo na poučevanje in učenje v naravi, in tisti, ki v šoli na eni ali drugi strani katedra popravljajo nezadostno oceno, je izziv, razlika je le v tem, da ga prvi sprejmemo, mu sledimo in nam vlije pogum, drugi pa izziv nezadostne ocene razumejo zgolj kot poraz in neuspeh.

Tabor temelji na nekaj temeljnih postavkah: aktivna udeležba dijakov pri organizaciji in na predprojektnih dejavnostih kot sta tradicionalna čistilna akcija Smetožerka ter kolesarska orientacija v Krakovskem gozdu, lastna izvedba vseh tabornih in učnih dejavnosti ter spoznavanje najlepših še neznanih kotičkov Slovenije. Glavna želja izvajalcev je omogočiti uporabno, varno, zdravo in malce pustolovsko šolo v naravi. Takšno, ki res upravičuje to ime, saj je ne gosti CŠOD ali podobne ustanove, temveč šotorišče, ki ga dijaki postavijo in ustvarijo sami s pomočjo šotorov PD Bohor in PD Brežice, hrano si zadnji dve leti pripravljamo popolnoma sami, vse dejavnosti izvajamo učitelji sami. Le-teh pa je res precej, dnevne urnike prilagajamo željam dijakov, poskrbimo za to, da so vsi aktivni in opravijo dejavnosti, ki jih želijo. Težave, ki jih imamo, so sladke narave, saj preprosto ne moremo vedno izvesti vsega, kar za dijake pripravimo. Dolgčasa ni, je pa vsak dan poskrbljeno tudi za to, da imamo vsi dovolj prostega časa za sprostitev in osvežitev v čarobni Nadiži. Tabor, ki je potekal od 17. do 21. junija na Milanovem tabornem prostoru v Podbeli ob reki Nadiži, so soustvarjali dijakinje in dijaki drugega letnika Gimnazije ter računalniškega tehnika, njihova razrednika Jana Škoda in Daniel Prša, vodja kovaške delavnice Klemen Zorko, glavni v kuhinji Maja Divjak Malavašič in Adica Kožar, vodji lesarskih delavnic Janez Čepin in Samo Jug ter organizatorja tabora Matej Mlakar in Alenka Špan. Vsi učitelji ŠC Krško – Sevnica, pripravljeni sprejeti tako osebne kot poklicne izzive, z dijaki izvajati učne dejavnosti na neformalno formalen način ter bogatiti svojo učiteljsko pot. Poleg omenjenih lesarskih in kovaških delavnic smo letos izvajali tudi umetniško delavnico, v katerih so dijaki ustvarjali z glino, risali na kamenčke iz Nadiže ter barvali mandale. Vse tri delavnice so bile velika uspešnica, kar je nedvomno dokaz za trditev, ki jo želimo s taborom vsako leto dokazati in sicer kako zelo dijaki hlepijo po ustvarjanju z naravnimi materiali in kako jim slabo pripravljeni predmetniki le-tega v srednjem šolstvu ne omogočajo ali pa ga je bistveno premalo. Poudariti je potrebno, da so vse delavnice skrbno načrtovane, osmišljene in izjemno dobro izvedene s strani profesorjev, ki ne samo da vedo, kaj delajo, ampak to delajo z največjim veseljem in navdušenjem in ne da bi samo obkljukali še eno izmed izbirnih vsebin ali interesnih dejavnosti, kot je pogosto primer med šolskim letom ali celo, kot je v zadnjem času na žalost zaradi učiteljev z resnim pomanjkanjem pedagoške etike pogosto tudi v šolskih razredih, zaradi všečkov na spletnih omrežjih. Poleg ustvarjalnic s kovino, lesom in glino so vsi dijaki sodelovali na kar dveh orientacijah in več kot zadostili potrebam po športnem dnevu. Obe orientaciji sta vključevali dodatne naloge na premišljeno izbranih kontrolnih točkah, druga je štela kot del naloge za celotno skupino.

V taboru smo namreč že takoj ob prvi izvedbi leta 2012 v Škofljah ob Divači vzpostavili poseben način dela, ki deluje brezhibno, dijaki se učijo skupinskega dela tudi z do tabora še neznanimi vrstniki, skupine namreč določimo tako, da so v njih pomešani dijaki obeh razredov, ki potem vseh pet dni skupaj opravljajo obvezne taborne dejavnosti, kot so priprava obrokov, kurjave in kurišča ter čiščenje sanitarij ter tekmujejo v raznih dejavnostih, s pomočjo katerih si nabirajo točke. Dijak Gašper Letnar iz G2A je z mamino pomočjo za letošnji tabor prispeval taborno zastavo z logotipom Gimnazije Krško, ob dvigovanju in spuščanju katere smo na jutranjem in večernem zboru prepevali himno z najlepšim sporočilom - Zdravljico. Tri najuspešnejše skupine smo s pomočjo prijaznih sponzorjev nagradili z dnevnimi vstopnicami za Bazen Brestanica, prvouvrščeni pa so prejeli še brezplačne kupone za pice v Pizzeriji Fontana. Dva profesorja in osem dijakov se je s kolesom povzpelo na Breginjski Stol ali po breginjsko Stu, po lepo urejeni kolesarski poti je razrednik Daniel Prša z osmimi dijaki kolesaril do štirinajst kilometrov oddaljenega slapu Kozjak in seveda še nazaj, dvakrat smo se trije profesorji s skupno 27 dijaki odpravili na „soteskanje“ po reki Nadiži od mosta za Logje do priljubljenega tolmunčka dva kilometra više. Trikrat sta se razreda pomerila v športnih igrah – prvič v odbojki, kjer so slavili gimnazijci, računalničarji pa so dobili tekmi v nogometu in frizbiju, ki jo je vodila naša dijakinja Dea Fackovič Volčanjk, članica Nuclear Discs ekipe iz Krškega. Za skavtsko igro roverček je žal zmanjkalo časa, prav tako za pohod z bivakiranjem, ki smo ga prvič prestavili zaradi preutrujenosti dijakov, naslednji večer pa nam jo je edinkrat na taboru zagodlo vreme ter smo pohod prestavili na jesenski čas, ko med 4. in 8.9. tabor izvedemo še za strojne tehnike in elektrotehnike.

Naš tabor podpira Občina Krško, saj smo bili letos z njim uspešni na razpisu za financiranje mladinskih projektov, skupaj s podjetjem Kostak, ki nam za potrebe tabora v uporabo posodi kombinirano vozilo, Občina Krško podpira tudi našo čistilno akcijo Smetožerka, s pomočjo katere v predtabornih dejavnostih čistimo divja odlagališča ob Savi. Sredstva za nakup opreme in zmanjšanje stroškov tabora so prispevali starši ter številni sponzorji iz našega okolja, katerim se še posebej zahvaljujemo tudi z objavo na spletni strani tabora http://www.matej.info/index.php/tabor/nadiza/nadiza-2017, kjer objavljamo vse v zvezi z junijskim taborom. V začetku junija smo sredstva za tabor zbirali tudi na tradicionalnem koncertu na šolskem dvorišču, na katerem naše dijakinje in dijaki s pop, rock in klasično glasbo vsako leto pred taborom razvajajo starše, učitelje in ostale obiskovalce.

Vsak dan smo pohvalili tiste, ki so se najbolj izkazali na kateri izmed dnevnih aktivnosti in tako dobili naziv osebnost dneva, tudi kakšna graja je padla predvsem na račun komunikacijskih šumov in pokvarjenega telefona, smo pa teden večino časa preživeli brez mobitelov in ostalih elektronskih naprav, da o cigaterih in alkoholu ne izgubljam besed. Popolnoma v duhu znanega reka : "Z glavo na zabavo!" S pomočjo dnevnih miselnih ugank smo urili sive celice ter se igrali z besedami, navdušeni matematiki so s pomočjo vrvice in znanja kvadratne funkcije izračunali lok Napoleonovega mostu, zadnji dan so se skupine pomerile tudi v kvizu znanja o Breginjskem kotu, vsaka skupina pa je prebrala tudi poglavje iz knjige Nare Petroviča Človek – navodila za uporabo. Za konec nekaj misli naših dijakov iz Narine knjige, s katerimi smo zaključili projektni teden in izvrstno povzeli njegovo bistvo.

Iz narave vzemi le toliko, kot potrebuješ. 
Vsak človek ima svojo etiko, torej je število etik enako številu ljudi. 
Človek ne more biti srečen, če čaka spremembe. 
Naravno etiko uničujemo z umetno etiko.
Čeprav nam je narava dala razum, ga preziramo.
Naravne etike se ne moremo naučiti v šoli, temveč le v naravi.