Slider

MEPI odprava - DRAGONJA

Poskusna bronasta odprava je potekala v dolini reke Dragonje. Na poti od izvira so izliva so imeli dijaki nalogo, da izvedejo kvantitativno raziskavo kvalitete vode v Dragonji in njenih pritokih in ob tem premagati okoli 30 km poti večinoma po neoznačenem terenu oziroma kar po sami reki. Vsak od udeležencev je tako videl slovensko primorje na način kot ga poznajo le redki, v divji naravi, stran od dovtipov civilizacije in obstoječe infrastukture. Svet se je že od vsega začetka geomorfološko zapiral, pogled je segal le nekaj sto metrov naprej po strugi, večinoma so se razdalje premagovale kar po reki, šele v spodnjem toku so se udeleženci odločli zaviti tu in tam na obstoječe cestišče.

V spomin se mi je usedla odločnost vseh mepijevcev, da pridejo do izliva Dragonje, čeprav so nekateri že zelo zgodaj kazali določene znake utrujenosti, prej mentalne kot fizične. Tega ni povzročal teren, temveč tisto, na kar niso bili pripravljeni - neskončna goščava ob reki, ki navidez ni spustila nikogar skozi. Če bi takrat vedeli, koliko je resnično še do konca, dvomim, da bi vsi vztrajali. A s skupinskim duhom je dvom posameznikov izpuhteval in mladostna razigranost je  vedno znova postavljala vse na noge, jih prepričala, da zmorejo in da bodo prišli do konca. V sebi so vsi našli tisto nekaj več, kar jim doma niti ni potrebno iskati. Mislim, da jim je bila prav ta najdba všeč. Kot ocenjevalec sem jih prvič videl na četrti točki, kjer smo izkoristili nekaj trenutkov za ogled slapov Pesjak, in takrat so že vedeli, da bodo prespali nekje tam, kjer so načrtovali. Noč ob Fermovem mlinu je bila hladna, zjutraj pa niso dolgo čakali - s sončnim vzhodom se je avantura nadaljevala. Nekje pred mejnim prehodom Dragonja jih vnovič srečam in posnamem nekaj kadrov za arhiv. Nekateri že bogato obdarjeni z žulji zaradi neprimerne obutve in hoje po reki prejšnji dan so v skupinah hodili nekaj metrov zadaj, a so ostali razumeli, da na odpravi ni zmage posameznikov, temveč le zmaga skupine, zato so nadaljevali skupaj in si pomagali z vzpodbudo. Dragonja se je kemijsko zelo izkazala, ni bilo zaznane kontaminacije, niti prisotnost škodljivih smovi v vodi, ki smo jih merili, kar me je še dodatno razveselilo. Seveda, tukaj ni ljudi in tako tudi ni organiziranega odplakovanja v naravo!

 


Žiga - Bandit: Na začetku poti smo se  skupini že “iztirili” od poti zato smo bili nekako izgubljeni in hodili med same veje in trnje, zato smo se odločili da bomo pot nadaljevali po reki in ne ob reki (btw: to je bila najbolj neumna ideja). Bili smo nekje na sredini do prve tocke, kjer smo srecali drugo skupino, kjer so nas prehiteli za dobrih 10 min. Končno smo prispeli na prvo točko in se takoj odpravili proti drugi. Na drugi točki smo imeli malico in naredili meritve. Na poti do tretje točke smo najprej mislili, da smo jo preskočili,  a smo se motili ker je tretja točka bila se vsaj 200 metrov stran. Do četrte točke smo imeli malce težav, saj nismo vedeli, ali gremo po pravem potoku, a se je izkazalo, da je bilo vseeno, po katerem potoku smo šli. Na četrti točki smo imeli “kosilo” in odmor, da smo se skopali v vodi. Končno smo prišli na peto točko, ampak smo se takoj morali odpraviti na šesto, kjer smo naredili meritve. Nazaj na peti točki smo se razpakirali in se utaborili, kjej smo povečerjali in šli spat (Dobrovnik in Matic sta začela izvajati neprimerne zvoke in muc je začel smrčati). Drugi dan je bil najslabši, ker je bilo zelo zjutraj zelo mrzlo in vsa naša oblačila so bila še zmeraj mokra (pa še Tim pa Blaž sta nas začela zbujati z vodo ob petih zjutraj). Odpravili smo se na pot za Kavbojci. Srečali smo jih na prvi točki in se odločili, da bomo pot nadaljevali skupaj. Do druge točke smo prišli brez problema. Na tretji smo izvedli meritve. Na četrti točki smo že vsi bili izčrpani in tečni.  Na polovici poti smo pustili kavbojcem, da nas prehitijo, saj sva z Nejcem težko hodila zaradi žuljev(se mi zdi da se tako napise🤔).  Na peti točki ni bilo nič posebnega.  Prišli smo do zelo dolgih vinskih trt in se tam ustavili, ker smo morali iti na cesto in do carine, da bi “hitreje” prišli do solin.  Tam smo naredili zadnje meritve, ki smo jih rabili za raziskavo in se nato odpravili proti Portorožu na kosilo.


 

Blaž - KavbojcKo smo prišli na 1. točko, se pravi začetek, si nisem mislil, da bo cela odprava tako težka. Bele zaplate na zemljevidu so mi nakazovale na gole skale, po katerih bomo lahko z lahkoto hodili... Na začetku smo hodili po poti, kar ni bilo težko, vendar sem na polovici poti do druge točke izgubil voljo, zato sem iz zaraščene GOŠE (boljšega in lepšega izraza ni) skočil v reko in s skupino smo nadaljevali po vodi. Na 2. točki smo z skupino Beguncev pomalicali in se čez kake pol ure odpravili naprej ob reki do točke 3... Točka tri je bil najtežji prelom, saj se po reki ni dalo, ker je bila pregloboka in smo zato spet morali v gosto grmovje... Naprej smo hodili mešano, malo po vodi in malo po grmovju (ker zarisane poti pač ne obstajajo)... Ko smo prišli na točko 5, smo si za nekaj časa odahnili, ker je doktor Plevanič nekaj izgubil. Profesor Mlakar je bil zelo glasen in je uporabil veliko močnih besed😊. Da smo opravili prvi dan odprave, smo se odpravili še do točke 6 in nazaj na 5, kjer smo postavili šotore. Ponoči sem se zbudil ob 3h, 4ih in 5ih... Zjutraj smo se na pot odpravili ob 6:30 in ker smo hodili po glavni cesti smo kar hitro opravili pot... Ustavljali smo se pri točkah ob naši slavni Slovensko-Hrvaški meji, ki je zelo dobro obdana z ograjo in žico. Zadnji konec poti od točke 5 do 6 je bil najtežji, saj smo hodili po vročem soncu in pot se je vlekla kot da bi bili imigranti iz Sirije.  Po opravljeni poti skoraj 30KM, smo se šli kopat v Portorož in jest v restavracijo. Ko sem prišel domov in se vrgel na posteljo sem bil zelo vesel da je vsega konec, in zdaj mi v glavi odmevajo besede profesorja Mlakarja, ki jih je izgovoril na RTV1. Hvala lepa, lahko noč😊

Tags:
© 2019 MM