• Gore

    Zadnje ture v visokogorje in malo nižje...

  • Voda

    Večdnevni touring s kajakom po rekah in morju...

  • Naokoli

    Enodnevni in večdnevni izleti v naravo...

  • Bike&Hike

    S kolesom  in peš, gor in dol... 

Škrlatica


Nekoč pred davnimi leti v nekem drugem življenju je Vila Škrlatica štiri posavske Kekce s snegom in ledom odgnala sredi poletja, malo iz kljubovalnosti, malo pa zato, ker so lahko, so si kolena tista dva dni v avgustu pogrizli skozi grapo na Dolkovo špico, osvojili Križ, Stenar in Bovški Gamsovec ter se skozi Sovatno vrnili na velika Vrata.Dobro leto kasneje se je najprej utrnila misel na spet, potem želja po še in nazadnje je za nagrado za dobro opravljeno delo v vsaj dveh posavskih šolah nekega zgodnjega jutra ali pozne noči v začetku julija nek dobro ohranjen oldtimer spet gostil štiri oboževalce škrlatnega in vremensko napoved dežurnega meteorologa z Vala 202, eden najprej zaobljubljen pa se je ob gneči v avtu gorskim užitkom za tisti dan pogumno in na hitro odpovedal. V zgodnjih jutranjih urah v soju prvih sramežljivo pohlevnih sončnih žarkov so se Vrata široko odprla željam, ambicijam, pa tudi spoštljivemu strahu zapisovalke.

Škrlatica je kraljica Julijskih Alp, res da sta dva višja, ampak po vsej etimologiji in imenih sodeč sta zgolj moška, zato je njena veličastnost vredna še posebno izjemne pozornosti in spoštljivosti. Samo en zavarovan dostop na vrh si je dovolila, vse ostalo v njenih škrlatnih stenah je alpinistična zgodovina in prihodnost. Vrh krasi križ, ki so ga Skalaši, ponosni znanilci slovenstva, postavili v znak spoštovanja vsem gornikom, ki so v gorah utrnili svoja življenja, posebej pa jih je spodbudila želja Sandija Wisiaka, ki se je po po srečno prestani gorniški nezgodi zaobljubil, da se Škrlatici zahvali s križem, pa ga je preden je lahko svojo namero uresničil v svoje nedrje za vedno pokopala Planjava. Škrlatica se ponosno dviga nad dolino Vrat, njen vrh pa je zaradi svoje višine kot privid prvinske gorske lepote viden in opažen z mnogoterih razglednikov v Julijskih Alpah. Ko na njene strme skalne sklade posveti že malo zaspano sonce, škrlatno pordeči, očara očaka Prisanka in zbudi zanimanje ponosnega Špika. Metro Triglav prave gorske lepotice ne more nikoli zares premamiti. Vandot je že vedel, zakaj in kako.

Kako se je spomnim? Bilo je hitro, megleno, ne preveč zahtevno in na koncu zaradi zdrsa na snežišču malo dramatično in še nekaj tednov kasneje boleče. Kar pa se skale tiče, je bila ljubeča, gostoljubna in ravno prav pustolovska. Spomnim se kamina, ki mi je ob spustu zrahljal ventile in sem bila verbalno neprimerna, spomnim se, da je bila trebušasta skala s skobami prijetna telovadba nad morjem megle, da je bil vrh po plezalnem delu zlahka dosegljiv in navdušujoče prijeten za edino skupinico gornikov tisti dan.
Prvi nerodni še malo zaspani koraki so med ruševjem minili v tišini, dih je postal globlji in sapa krajša pri Bivaku pod rušjem, ki smo ga zgolj ošinili s pogledom ter se čez poraščeno reber preko prvega melišča zagnali navkreber v Dolek. Dišalo je po zgodnjem poletju, sonce se je pogumno zaljšalo nad svetlim obzorjem, tudi Stena na nasprotni strani gostoljubno odprtih Vrat je v svoje nedri zvabila žarek ali dva ter se nasmihala štirimi gornikom hitrega koraka, bistrega uma in pogumnega srca, ki so se lotili prvih skal, klinov, jeklenic in skob nad meliščem. Šlo je zlahka in v smehu ter s ponosnimi koraki in preprijemi, skala je dovolila, vabila in se ponujala s svojo trdnostjo in oprimki, ob katerih je vriskalo srce. Gledam svojega sina, kako se pne nad mano, materino srce niha med ponosom in smrtnim strahom, držim se za vrv, s katero mi varnost ponuja On, srce niha med hvaležnostjo in željo, da se mu dokažem. Zraven je pa še Roman.
Vrh je katarza. Darilo sinu za uspeh v šoli, darilo Njemu za vse, kar me je do sedaj v gorah naučil, darilo sebi za nov pogum. Romanu pa hvala za slive in jabolko. Noro navdušenje ob spustu, vsak korak pade v stop, vsak preprijem se prilega v dlan, vsak strah je upravičen in opravičen. Na trebušasti skali na tistih skobah ima minljivost popolnoma drug pomen. Lahko mine kot tren, ko se spraviš čez ali pa če padeš dol. Goram vedno samo spoštovanje in zdrav strah, to te pripelje do tiste pojedine na koncu v koči ali pa pri prijazni teti sopohodnika. Do konca pozoren in nikoli preponosen, da priznaš svojo majhnost. Škrlatica me je tega naučila na najboljši možni način - tako, da je zabolelo. Na strmem snežišču malo preveč ponosna in malo nezdravo samovšečna rečem, da zmorem sama. Korak, dva, tretji me spodnese, na hrbtu vse hitreje drvim proti dnu brez vidnega konca. Z roko zakopljem v sneg in led, uspe mi, usmerim se desno v skalovje ob snežišču, trdo zadenem vanje in se ustavim. Obležim. Slabost in potem On, ki je ob mojih klicih na pomoč stekel za menoj. Ko se uspem postaviti na dve nogi, ubogam in mu zdaj dovolim, da mi pomaga. Na koncu snežišča se boječe zazrem v dno. Ja, bi bilo kar hudo, če bi me odneslo do konca. Nova gorniška izkušnja.
Po vijuganju med ruševjem in prodnatih prečkah je samo še pot skozi prvinskost gorskega gozda in na bujnih travah pred Aljaževim domom si sežemo v roke in čestitamo. Oskrbnica v koči nas ob naročilu pošteno zasluženega obroka pobara, kje smo bili. Ko ji v odgovor ponudimo Škrlatico, podvomi, da smo jo v takšni sestavi zmogli v enem dnevu. Takrat se šele zares zavem, da je bil obisk hiter in kratek in da se morda še nisva čisto zares spoznali. Osem ur. Rekord za nekatere v skupini, zame pa danes po treh letih kasneje opomin in vabilo, da Škrlatico naslednjič obiščem za dlje časa. Vredna je prave in že bolj zrele gorniške pozornosti in časa. Pa hvala Kugyu, ker si je upal verjeti in se nanjo povzpeti. Na Škrlatico je prvič splezal z Antonom Komacem, ki je nato postal njegov dolgoletni vodnik po najbolj zaželenih in do tedaj nedostopnih vrhovih Julijcev.

{oziogallery 186}

Tabor OUTSIDER

OUTSIDERplakat

MEPI priznanje za mlade

Priporočeno branje

Knjiga relativnosti pomena zmage posameznika in o moči sanj, ki so nujne, a hkrati nevarne. Knjiga o izgubi, ko je cilj dosežen, razmišljanja o pomenu sreče in o načinih iskanja svobode.   


Knjiga o človeku, ki je vso svojo življenjsko energijo prenesel v navpične stene. Skupaj s svojimi soplezalci je tako utrjeval filozofijo novodobnega alpinizma. Pri njemu ni nikoli bilo dovolj, da cilj tudi doseže, potrebno je bilo tudi zadostiti drugim pogojem - da je bil cilj dovolj težak in da ga je osvojil na način, kot ga ni še nihče pred tem. Zgodbe, ki govorijo o tem, da lahko  človeški minimalizem in preprostost z veliko mero odločnosti določa izjemne dosežke, ki se jih ne da spregledati. Razen, če nisi predsednik države. Knjigo imam in je v posojo...  

© 2015 MM