• Gore

    Zadnje ture v visokogorje in malo nižje...

  • Voda

    Večdnevni touring s kajakom po rekah in morju...

  • Naokoli

    Enodnevni in večdnevni izleti v naravo...

  • Bike&Hike

    S kolesom  in peš, gor in dol... 

Kalški greben in Vrh Korena s Krvavca

Smučanje na Krvavcu.

Zimska tura na Kalški greben.

Od Rozke, kjer mladino pustiva užitkom sodobnega hedonizma, kreneva počasi ob smučarski progi k vrhu Zvoha. Oblačnost in ne mirno ozračje potrjujejo Pečenkove besede, nič dramatičnega se naj ne bi zgodilo -  celo razjasnilo naj bi se popoldan. Na zgornji postaji sedežnice se dokončno posloviva od fantov, od tu naprej pa se začne prečenje grebena k Vrhu Korena.

Sprva zlahka opraviva z nekaj izpostavljenimi metri grebena, nato pa se na spihanem terenu podlaga strdi, mestoma ledena površina zahteva uporabo derez, kar me opomni, da moram biti naslednjič bolj sistematičen pri pripravi opreme... Kje so moje dereze? Sprva ničesar ne omenim, a se zavedam, da bom kasneje hodil po jajcih. Na Ježu se ob spustu pomagava z ruševjem , ki ni popolnoma zasuto s snegom, nebo se počasi spušča in snežinke v vetru postajajo vse bolj goste. Vzpon ob jeklenicah je pomrznjen, izstop bi zase ocenil kot izjemno resen, s cepinom s nadelam nekaj stopov, na platoju pod vrhom pa se dozdeva, da je pokrajina povsem nerealna. Ljudi danes ne bova srečala, se mi dozdeva. S Kriške planine sem gor se opazijo določene špure, na grebenu pa le kakšen stop sem in tja. Mokrica in Kompotela sta rezervna cilja, a res marsikaj bi se moralo zgoditi, da se obrnem stran od Kalškega grebena. Malico na Vrhu Korena preloživa za nekaj minut, do Škrbine bi morala priti. Spust z vrha je poledenel, na poševni podlagi trdega snega me odnese, a je refleks hiter. Čeprav pazljiv, ne morem v popolnosti nadzorovati poločaja koraka. Na zahodu se jasni, s tem pa se počasi krepi zahodnik. Na razpotju pod zaključnim vzponom skleneva, da greva do koder bodo razmere dopuščale. Označene poti k vrhu med ruševjem se ne da spremljati, saj je pot zametlo, tako da poiščemo zimsko varianto bolj levo, med balvani po strmem  melišču. Na najbolj strmem delu mi diskretno spolzi iz žepa telefon, kar ugotovim šele na izstopu iz prečke. Nazaj bo treba. Čeprav dvomim, da ga bom našel, mi zvonenje aparata v snegu dokončno povrne upanje. Na tej turi se dogaja meni, si ponavljam. Do predvrha ženem kolikor gre, a se ustavim, saj podlaga ne dopušča naprej. Spustiva se nižje v neizrazito grapo, v kateri je sneg še mehak, malce višje opaziva dva alpinista, ki sta izstopila iz ene od severnih grap.  Veter je na trenutke orkanski, a  se mi upanje povrne malce višj na sedlu, kjer pustiva nahrbtnika in se zarijeva v zadnjo strmino. Obzorje za nama je pravljično, navkljub vetru, ki se neprenehoma trudi, se da resnično uživati. Na vrhu se ne zadrživa dolgo, a veliko razmišljava o sestopu. Glede na konfiguracijo terena in količino snega se odločiva za spust po grabnu, ki zložno pada proti škrbini. Nekaj bojev z ruševjem in kmalu se prebijeva skozenj, na odcep za planino Dolga njiva. Do Krvavca pa je še dobra ura, od tega pa vsaj polovica navkreber. Iz doline se nama odpre pogled na greben, ki sva ga premagovala dopoldan, na severeni strani izgleda resno, predvsem zaradi skalovja, ovitega v svež sneg. Največje objektivne nevarnosti na koncu so pravzaprav smučarji, ki se jim morava ogniti pri prečenju proge. Po osmih urah lahko rećem, da imam za ta dan dosti, a mi pogled nazaj pravi, da je najlepše prav tam, od koder sva se spustila.  Za Žana in Matica je bilo smučanja že zdavnaj konec, izgledata prav vesela, ko naju ugledata. Tudi midva.

{oziogallery 228}

Tabor OUTSIDER

OUTSIDERplakat

MEPI priznanje za mlade

Priporočeno branje

Knjiga relativnosti pomena zmage posameznika in o moči sanj, ki so nujne, a hkrati nevarne. Knjiga o izgubi, ko je cilj dosežen, razmišljanja o pomenu sreče in o načinih iskanja svobode.   


Knjiga o človeku, ki je vso svojo življenjsko energijo prenesel v navpične stene. Skupaj s svojimi soplezalci je tako utrjeval filozofijo novodobnega alpinizma. Pri njemu ni nikoli bilo dovolj, da cilj tudi doseže, potrebno je bilo tudi zadostiti drugim pogojem - da je bil cilj dovolj težak in da ga je osvojil na način, kot ga ni še nihče pred tem. Zgodbe, ki govorijo o tem, da lahko  človeški minimalizem in preprostost z veliko mero odločnosti določa izjemne dosežke, ki se jih ne da spregledati. Razen, če nisi predsednik države. Knjigo imam in je v posojo...  

© 2015 MM