• Gore

    Zadnje ture v visokogorje in malo nižje...

  • Voda

    Večdnevni touring s kajakom po rekah in morju...

  • Naokoli

    Enodnevni in večdnevni izleti v naravo...

  • Bike&Hike

    S kolesom  in peš, gor in dol... 

Kepa

 V dolino Belce grem prvič. Kar preveč odrinjena in zapostavljena je, obkrožena z pohujšljivo zapeljivimi biseri Slovenije, ki se kičasto nasmihajo z razglednic in naslovnic turističnih zgibank. Belca nima impozantne kulise Martuljka, niti posvečenosti Vrat, tudi s Kotom se ne more kosati, saj je ne obkrožajo velikani. Ne premore trentarskih hišic, niti skočnikov Možnice. S cesto, ki se vije od vznožja pa vse do sedla Jepca, je preklana na pol, a jo poleti na gorskem kolesu vsak brez pretiranega truda spozna v vseh njeni dolžini. Njen adut je Kepa, gora impozantne oblike, ki je z glavne ceste le stežka vidna, a je med Karavanškimi vrhovi še najbolj cenjena med tistimi, ki v gorah iščejo nekaj več.

Danes, na posvečeno nedeljo, s Silvom zadnji čas izbereva destinacijo, ki nas bo zagotovo odmaknila stran od visokogorskega turizma. Ko že zavijem v Mojstrano z namenom, da se spopadeva s pobočji Rjavine, se zaveva, da danes ni čas za Vrata. Iskanje gorske spomladanske osamljenosti prav gotovo ne bova našla na polnem parkirišču v zatrepu doline, kjer se nam v najslabšem primeru lahko zgodi, da bo prav iskanje parkirnega prostora tehnično najzahtevnejši del ture, zato odvijem nazaj in pot podaljšava še nekaj kilometrov po savski dolini. Pri žagi nedaleč stran od ceste pustiva vso nepotrebno kramo. Po nekaj uvodnih minutah se iz doline prekobacava po zložni poti na cesto.Pod nama se na desni skriva krajši kanjon potoka Belca. Nekaj sto metrov pred zapornico se pojavlja sneg, ki je na višini okoli 1000 m  višinskih metrov kaj hitro visok nekaj deset centimetrov.  Začutim, da mi bo kmalu žal, da sem smuči pustil v avtu. Po gozdu slediva  planinski markaciji. orientacija ni težka. Nekje na poti naju teren zapelje stran od poti, a trmasto vztrajava po svojem, saj je teren za hojo primeren. Ko postane naenkrat premehko in pregloboko, začnem brez gamaš sočno preklinjati, saj se mi ponekod na strmini ugreza skoraj do pasu, po ravnem pa skoraj do kolen. Silvo pa nič, natakne smučke in gre zložno naprej. Situacija postane zame neznosna, v okoli pol ure spustim v eter nepozabne stavke globoke osebne bolečine. Še enkrat se spomnim pred kratkim izrečenih stavkov o treh stopnjah užitka, zagotovo doživljam tisto tretjo, ko užitka ne občutim. Višje zgoraj naposled doseževa gozdno cesto, a trmasto vztrajava v smeri Kepe, ki se nam nasmiha na desni. Poskušava na greben kar po gozdni grapi, kjer kmalu obupava. Nekaj kobacanja in zdrs nas prepričajo, da se je potrebno vrniti nazaj na planinsko pot. Na njej ni zaznati prisotnosti človeške noge. Vse do planine Jepca skakljam za njim, ki uživa na turnih smučkah. Grebenski pristop na Kepo nam olajša nekaj stopov, ki pridejo iz avstrijske strani. Greben sprva ni izpostavljen, izrazito razgleden, čudovit. Na sedlu med Malo Koroško Kepo in Kepo pa je potrebno malce popaziti, saj se sonce naslanja na napihane robove, ki občasno popuščajo pod obremenitvijo. Vzpon na vrh je prava poezija, naklonina okoli 45° ne pojenja.  Jugozahodnik se krepi, a je to v čudovitem sončnem dopoldnevu še vedno šibka sapica, ki predvsem osveži misli, ko poskušam dokumentirati impresije panorame. Drživa se grebena na levi. Na vrhu naju pričaka edina oseba, ki sva jo ta dan srečala - avstrijski turni smučar, ki se čudi, ko naju ugleda. Prav rad naju postavi in poslika. Sam sicer nisem vajen tolikšnega poziranja: pred križem, ob križu , pa potem še z jezerom v ozadju...  Povsem očitno je, da bo imel za razliko od naju lažje delo - smučanje na avstrijsko stran ni zahtevno. Malce skeptično pogledam navzdol in začnem glasno razmišljati o krožni turi in o sestopu po vzhodnem grebenu proti Dovški Kepi, ki se danes zdi kot zametan greben z misterioznimiztekom.  Na koncu obvelja tista smučarjeva pa pravi, da greva po teh flankah tudi nazaj.  Previdno odsmuča prvih nekaj metrov z vrha, saj se sneg spreminja, od trdega do mehkega v samo nekaj metrih, odvisno od kota, pod katerim ga obsevajo čez dan sončni žarki. Ko na začetku poskusim bos brez derez, mi postane jasno, da je najbolj varno, da si jih nadanem, če seveda ne želim doživeti tistega po riti s cepinom. Odsmuča na levo, kjer se izkaže, da skok ni zalit, zato se vrne na greben pristopa. Sam izberem spust v graben, po katerem želim nadaljevati v dolino.  Čeprav sem na začetku skeptičen, se spustim brez težav, v nekaj sto  metrih pa doživim prvo večjo oviro. Skalni skok, ki od zgoraj po najinih ocenah izgleda kakšnih pet metrov (kasneje le kakšna dva!) obidem po desni. Prismuča z grebena. Skupaj najdeva prehod med balvani.  Težko smučanje po plazovini in nekaj sto metrov klasičnega turnega vijuganja v deviškem snegu poplača vse turne napore dneva. Moje trmasto vztrajanje v grabnu prekine tolmun, v katerega se steka potok, ki pod nekaj metrov visoko snežno odejo zadiha nekaj metrov navpično spodaj. Obžalujem, da nimam s sabo vrvi. Izbereva najboljšo možno varianto reševanja, t.j. da obideva kanjon po nama vsaj približno znanem terenu. Prvotno idejo, da se privlečeva nazaj na cesto opustim zaradi ogromne količine snega v gozdu in preveč višincev. Raje prečim dva potoka, ki pravokotno padata v skokih v grapo in nekako ugledava poseko, ki sva jo zjutraj prečila. Tistih nekaj orto metrov plazenja po pobočjih gor in dol doda turi poseben pridih avanture. Meni voda zamaka čevlje, a to kar pozabim, ko se na vse pretege vlečem skozi strnjeno vejevje nizkega smrekovega gozda. Ne morem reči, da mi je hladno. Na tistih 1700 višinskih metrov do vrha svo jih tako dodala še nekaj sto. Končno je Silvo dočakal eno pošteno turo, na kateri sva za sestop porabila približno toliko časa kot za vzpon. Ko doseževa križišče v dolini, je do avta še slaba ura. Čas za evalvacijo dneva in strnjenje vtisov dogodka, ki še traja. Kepa bo ostala v nepozabnem spominu. Po mojem ni šlo za podcenjevanje gore, prej za pomladansko nonšalantnost, ko sem bil prepričan, da je zime nepreklicno konec. Predvsem v gozdu pa me je situacija presenetila.

Izkušnje so nekaj, kar raste s časom, če to dovolj pogosto dajemo v uporabo. Zato je vsako dejanje drugačno, kot je drugačno dojemanje v naših glavah. In vedno sem na koncu hvaležen, da sem imel možnost doživeti nekaj novega, verjetno neponovljivega. 

{oziogallery 263}

Tabor OUTSIDER

OUTSIDERplakat

MEPI priznanje za mlade

Priporočeno branje

Knjiga relativnosti pomena zmage posameznika in o moči sanj, ki so nujne, a hkrati nevarne. Knjiga o izgubi, ko je cilj dosežen, razmišljanja o pomenu sreče in o načinih iskanja svobode.   


Knjiga o človeku, ki je vso svojo življenjsko energijo prenesel v navpične stene. Skupaj s svojimi soplezalci je tako utrjeval filozofijo novodobnega alpinizma. Pri njemu ni nikoli bilo dovolj, da cilj tudi doseže, potrebno je bilo tudi zadostiti drugim pogojem - da je bil cilj dovolj težak in da ga je osvojil na način, kot ga ni še nihče pred tem. Zgodbe, ki govorijo o tem, da lahko  človeški minimalizem in preprostost z veliko mero odločnosti določa izjemne dosežke, ki se jih ne da spregledati. Razen, če nisi predsednik države. Knjigo imam in je v posojo...  

© 2015 MM