Ko zjutraj še v mraku kreneva v meglo avtoceste proti Ljubljani, se v pogovoru znova glasno zaveva, kako daleč so za nas Posavce lahko gore in kako zelo ceniva vsako možnost, ko se jim lahko posvetiva ves dan.Zato me začudenost planinca na sobotnem urjenju, ko se poti do dnevnega cilja že takoj na začetku lotiva po bližnjici gor in dol navdihne, da mu navihano odvrnem, da sva prišla od predaleč, da bi do hribov dostopala po cesti.

Nekaj metrov više si nadenem krplje, saj snežna podlaga kljub pustni soboti, ki naj bi s pomočjo vseh enodnevnih zamaskirancev pregnala zimo, ne popušča v svoji višini in nam kmalu sega do kolen, Lumpiju pa iz gazi gledata le rep in glava. Prečkanje smučišča na poti na prvo dnevno točko Križišče pospremi malo dnevne doze slabe volje enega pohodnika, ki na poti ni pričakoval toliko stika s civilizacijskimi premiki v prihodnost - namesto po dveh nogah na dveh deščicah in z dvema palicama in v letos modni barvni kombinaciji pa popolnoma brez uvidevnosti za karkoli drugega kot užitek.Tudi spust do prve kočice na poti ni nič bolj dobrovoljen, saj se vdira do riti in hoja postaja vse bolj podobna dobremu fitnesu in krepitvi stegenskih mišic. Ko prečiva na planinsko pot, kljub funkciji prvogaznikov tura začenja dobivati obliko in razpoloženje, ki sem si ga sama v sanjah nažicala prejšnjo noč: prava zimska pravljica z deviško snežno odejo, čarobnost zasneženih smrek, modro nebo iz slikanic ter najboljša možna volja v glavi in srcu; eden izmed naju v glavi vrti Pot v raj, drugi ritem hoje prilagaja Springsteenovim uspešnicam, Lumpi pa je v pasjih nebesih, saj ima neomejene količine prhkega materiala za razkopavanje. Planina Koren je nebeško popolna, do nje se spustiva kar orto, kar je prednost prvega na poti, malce posediva, pogledujeva proti sedlu med Vrhom Korena in Košutno, si ju zadava za možna dodatna dnevna cilja ter zagrizeva v breg. Kot je vedel izkušenejši med nama, snežna podlaga narašča premosorazmerno z nadmorsko višino, kar pomeni, da v odsotnosti markacij, nepoznavanjem poti ter odločitvi, da greva naravnost do sedla, kmalu začneva v breg kopati prave rove, saj se nama zdaj vsepovsod vdira do riti in čez. Nebo nad nama se muči, da bi naju nagrajevalo s popolnostjo svoje sinjine, a se dogaja tudi, da naju zagrne meglica in se verjetno zato zdi, da se sedlo nad nama bolj izmika kot približuje. Ko prispeva na sedlo, jo namesto proti markacijam pod Vrhom Korena ubreva kar naravnost proti vrhu Kompotele. Lepo napredujeva, ko Lumpi, najboljši pes čuvaj svojih človeških spremljevalcev, glasno opozori na družbo. Nekaj sto metrov pod nama se nama urno približuje skupina planincev, ki se lepo prebija po najini gazi. Na vrhu sva prva, potem pa se vsi skupaj ne moremo nehati čuditi lepotam pred in pod sabo. Vsi vrhovi v soncu, zaliti s svežim snegom, zaledeneli razi kot srebrne ogrlice na kamniških očakih, popolna belina in spoštljiva tišina občudovanja in obedovanja. S pogledi božava greben Ježa, ki sva ga v zimskem času premagala lani in se povzpela na Kalški greben. Popoln dan na popolnem vrhu po popolni telovadbi. Spust je čarobno lahek, kar poskakujemo po zdaj že lepi gazi, na Košutno poskušava, ampak je greben sicer vabljiv, snežna podlaga pa spet na višini riti in pasu, je pa čez pol najinega planinskega dneva, mogoče ob hitrem spustu ujameva še skoke naših v Lahtiju. Kriško planino pozdravimo zgolj s pogledom, navzdol do avta se spustimo po cesti, ki nam jo je zjutraj priporočal planinec ob poti in družno ugotovimo, da je bilo čez hrib gor in dol boljše. Kot v mojih sanjah je bilo: pravi zimski dan v hribih, prva in dolgo časa edina v najlepših krajih na svetu - v gorah in v najboljši družbi.

razdalja
0 km

max-min	min	max	gor	dol
n/a m	n/a m	n/a m	n/a m	n/a m