• Gore

    Zadnje ture v visokogorje in malo nižje...

  • Voda

    Večdnevni touring s kajakom po rekah in morju...

  • Naokoli

    Enodnevni in večdnevni izleti v naravo...

  • Bike&Hike

    S kolesom  in peš, gor in dol... 

'Mrzla Baba' in 'Ledinski Križ'

Ne vem, kako in ne zakaj, a ture, ki se jih lotiva skupaj, se ponavadi zavlečejo, čeprav greva sprva le v hribe, gledat vse tisto, kar v dolini ni vidno. Iz preproste ideje pobegniti iz megle pa  se cilji pojavljajo kar sproti,  izziv pa na koncu  postane le  spomin. Nisem popolnoma prepričan, da je za dobro zgodbo potrebno imeti karkoli pripravljeno vnaprej. Dovolj je le, da greš in sproti opaziš vse znake, ki te pripeljejo do cilja. 

Na turo naju je nenadejanno pospremil Davo. Kar ni čar tega, da ti zavoljo ceste nekdo deli nasvete kako in kje, je pa zanimivo to doživeti. Le pozdrav je manjkal. A kaj bi, verjetno je mislil le dobro. S parkinga je potem šlo direktno v hosto na Jenkovo planino. Poti nisem iskal, naju pa je kar sama nekako našla slabe pol ure kasneje. Meglice so naju začele počasi obdajati, tisto prazno plastenko sva napolnila na izviru pod planino. Ko tako premlevava potovanje v Uzbekistanu, ki se je zkutraj končalo v Ljubljani, opažam , kako je pot na Babi speljana zares čudovito. In že ko sva zaslutila najmočnejši snop, ki je prebijal uplinjeno vlago, se je zaprlo nazaj. Mehkobo gozdnih poti na grebenu počasi zamenjujejo skalni prehodi in ko že zgoraj nekako pričakuješ vrh, te presenetijo vedno novi in novi prehodi, ki te na koncu pripeljejo do najvišje točke, ki se skriva za predvrhom, od katerega je do vrha le kakšna minuta. Seveda je tam občutek krasen, še posebej, če prideš na vrh, na katerem doslej še nisi bil. Babe je v slovenskih gorah kar težko prešteti, še težje pa je najti pot tja, saj te ta velikokrat še v zadnjem trenutku ta zapelje mimo, ležijo pač v soseščini večjih in impozantnejših. Veter je meglice metal sem in tja, a odprlo se ni. Z vrha sva krenila naprej mimo Rudijeve vertikale na Jezersko sedlo, kjer sva srečala prvega pohodnika. Na Ledinski vrh ni bilo daleč, le nekaj minut stran s poti, za Mrzlo goro pa sva se tam odločila v trenutku. Na tistih nekaj zaplatah snega je bilo jasno, da se je podlaga močno ojužila, da snega ni in da bo pristop mogoč in hiter. S Savinjskega sedla sva krenila po poti navzdol do križišča v Mrzlem dolu. Do vrha je bilo razgibano v poplezavanju, saj te Mrzla gora nikoli ne pusti ravnodušnega. Pod vstopom v skalni del sva še zadnjič pomalicala in jo mahnila na vrh. Prehodi so  me navduševali, a tempo je bil zame ubijalski, z nahrbtnikom sem preskakoval varovala in lovil gamsa pred sabo. Na nekaj mestih dokaj velika izpostavljenost je vpričo megle in osredotočenosti pri pogledih naprej izgubila svoj pomen, kot bi trenil sem bil v vršnem delu, ki me je pripeljal na vrh. Obiskovalcev ni bilo, čisto sama sva zopet čakala na prisojni žarek, tudi sedaj neuspešno. Sestop se je izkazal kot bolj zahtevni del snidenja z goro, na kar nekaj mestih lahko nepremišljeno stopiš na oprimke, ki nimajo ustrezne trdnosti, zato je previdnost tu na prvem mestu. Od daleč zagledava nekaj Čehov, ki natovorjeni kot mule prečijo z Okrešlja na Ledine, ju obhodiva in nadaljujeva po meliščih po plezalni poti proti vrhu Križa. Spodnji del se začne na zelo izviren način z vertikalo desno, ki se kmalu nadaljuje le navgor, sprva po kaminu, potem po skobah in jeklenicah in nato zopet po kaminu. Nekje skrit med skalovjem bi težko govoril o izpostavljenosti, se je pa bilo potrebno pa kar nekajkrat potegniti navzgor iz snega, ki ga je veter nanesel na pot. Na sedelcu sem  se obrnil nazaj in jo ugledal, Mrzlo goro, ki se je dvigala iznad meglic. Pri oknu pa se je začel tudi  snežni del ture. Na poti je bilo tako nad 2000 m kar dosti snega, tako da je bil prehod možen z določeno stopnjo tveganja. Silvo se ni dal pregovarjati, tako da sva bilo usmerjena le navzgor. Sprva ni bilo nekih posebnih detajlov, a se je kasneje izkazalo, da je bil del po vrhom dokaj zahteven. Snežišč se ni dalo več obhoditi, na trenutke so južne flanke, ki so se nagibale čez rob skalovja, delovale kar malo zlovešče. Pošteno se je začelo ugrezati, od vrha naju je ločil še kakšen raztežaj vertikale, ki sva ga sicer obhodila, čeprav bi takrat raje splezal tisti del po suhi skali, ki se je  ponujala  nad nama. Na vrhu Križa ni bilo veliko časa za počitek, do doline naju je ločilo še nekaj ur... Enotna, da nazaj ne greva po isti, je nama preostal le Turski žleb. Mimo  Štajerke Rinke je šlo hitro, vstop v žleb pa je bil dovolj prijazen. Le nekaj snega na levi pod skalo, potem pa po plezalni dol do prvih melišč pri izstopu, kjer sva ugledala kozje stečine, ki so se na levi končali na planinski poti, ki vodi na Savinjsko sedlo. Do Ledin naju je ločila še kakšna slaba ura. Vsa vzhičena sva na Ledinskem sedlu opazovala severno kuliso Križa in Skute, ki se je začela ponujati iz meglic. Pri koči uloviva Čehe in se spustiva po Slovenski poti. In ko se je dan končal z somrakom, ugledava cilj. 

Tabor OUTSIDER

OUTSIDERplakat

MEPI priznanje za mlade

Priporočeno branje

Knjiga relativnosti pomena zmage posameznika in o moči sanj, ki so nujne, a hkrati nevarne. Knjiga o izgubi, ko je cilj dosežen, razmišljanja o pomenu sreče in o načinih iskanja svobode.   


Knjiga o človeku, ki je vso svojo življenjsko energijo prenesel v navpične stene. Skupaj s svojimi soplezalci je tako utrjeval filozofijo novodobnega alpinizma. Pri njemu ni nikoli bilo dovolj, da cilj tudi doseže, potrebno je bilo tudi zadostiti drugim pogojem - da je bil cilj dovolj težak in da ga je osvojil na način, kot ga ni še nihče pred tem. Zgodbe, ki govorijo o tem, da lahko  človeški minimalizem in preprostost z veliko mero odločnosti določa izjemne dosežke, ki se jih ne da spregledati. Razen, če nisi predsednik države. Knjigo imam in je v posojo...  

© 2015 MM