• Gore

    Zadnje ture v visokogorje in malo nižje...

  • Voda

    Večdnevni touring s kajakom po rekah in morju...

  • Naokoli

    Enodnevni in večdnevni izleti v naravo...

  • Bike&Hike

    S kolesom  in peš, gor in dol... 

Raduha

Večdnevno novembrsko deževje v Posavju in beli okoliški vrhovi so napovedovali razburljiv vikend. Visokogorje je potemtakem snežno obdarjeno v presežnikih, pomislim in tudi trenutni primankljaj informacij o stanju v gorah nama ne vzbuja nobenih dvomov, kaj bova počela to soboto. Verjetno sta bila trenutni navdih in splet okoliščin in ne toliko determiniranost uma kriva, da naša ekipa, ki znotraj  druge polovice šteje tudi  tretjino pasje vprege, parkira avto na križišču ceste na Loko pri odcepu proti markantni kmetiji Radušnik, kjer nam smerokaz 13 km do cilja sugestivno sporoča, da poledenele površine tistega zgodnjega jutra pač ne bomo premagali in da se bo tura začela tako kot bi se v resnici morala vsaka - iz podna.

Še preden dobro zadihamo neprevetren mrzli zrak, se psa zapodita po snegu. Čredna igra dveh razigranih samcev ju odpelje stran in nekaj minut moje nejevolje mi v zatilju prišepetava, da moram stvarem v prihodnje pristopati bolj sistematično.  A narava početja je pač taka, da največ doživiš, če se preprosto prepustiš in ne da pustiš, da nadzoruješ, zato naposled jemljem vse skupaj kot prolog neke nove zgodbe. 

Takoj ob mostu za cesto zagledam grapo, ki je drugače v kopnih razmerah sorazmerno mokra. Na prvi pogled se dozdeva, da bo tu šlo im iskanje prehodov skozi raduške gozdove se pričenja že takoj pri avtu. Snega je sprva le čez gleženj, tako da vsi skupaj hitro napredujemo. Sveži sneg, suh in oprijet na smrekah, prihajajoče sape podijo s kroženj, pod nogami slišim škripanje mraza, v daljavi pa pasji lajež. Vsake toliko časa naletimo na kakšno opustelo gozdno vlako, ki nam olajša prehode, po nekaj prečenjih nadelanih gozdnih poti pridemo do območje pašnika, kjer se nam na markantni legi čez deviški sneg tik ob lovski preži   prvič ta dan odpre pogled na južna pobočja Raduhe. Jutranje meglice doline in dvome nam dobesedno razpihajo premikajoče se gmote gorskega zraka, ki smreke odevajo v belo in izrisujejo podobo zimske pravljice. Gaženje se stopnjuje, a je med drevjem stanje vseeno boljše kot na odprtem terenu. Pod planino Cirkovnica se pridružimo poti, ki vodi s kmetije Radušnik, kjer si nadanem krplje. Sveža gaz olajša vzpon, a je naklon majhen, tako da me večkrat zamika, da bi šll nazaj po svoje. Število turnih smučarjev ta dan, ki jih lahko preštejemna vse prste ene roke, srečamo prav tukaj in razen  lovca v svoji 4×4 motorizirani pisarni je to tudi edino življe. Na Loki se prava avantura šele prične. Skupina smučarjev gre od koče naravnost navkreber proti Lanežu, mi pa jo mahnemo kar po normalni za na vrh.  Sledimo špuri, ki jo je na sveže naredil nekdo pred nama, a je kmalu jasno, da bo to zavoljo snega tura, ki si jo bomo vsi dolgo zapomnili. Pasja samozavest, ki se kaže v neprestanem poplesavanju repov in prikriti dominanci nad situacijo, ko hodita pred nama, v trenutku izgine. Najprej dvomljivi pogledi  nazaj, potem pa težnja, da bi morda vseeno kdo od dvonožcev prevzel vodilni položaj, je nadvse logična. Instinkt jima pravi, da je naprej nesmiselno. Le kam naprej in zakaj? A odločnost človeka si takšna vprašanja ne postavlja. Sled zavije iz markirane smeri, znajdemo se na območju razgibanega terena, kjer je pot navzgor dejansko pot nad sveže skritim ruševjem in kot taka prekleto zahtevna. Vdira se, če bi se le do kolen, bi bili veseli. Krplje nama ne koristijo prav dosti, a je to eksistenčna nuja, psa pa začenjata plavati po pršiču, ki ga je pred kratkim od zgoraj prinesel veter. Nebo se vedri in v navdušenosti nad zimsko kuliso nama začuda tudi to snežno brodenje  ne pride zares do živega. Naposled potegnemo zadnjega jokerja iz rokava; ženska polovica, ki ima skupaj z nahrbtnikom skoraj trideset kilogramov celotne mase manj, prevzame pobudo za nekaj časa. Na strateško pomembnih mestih utrdi s prvim stopom snežno podlago, to jo dokončno potancam tudi sam, psa pa, le občasno dovolj pametna, na koncu udobno stopicata po nadol funkcionalni  in estetsko perfektni pravkar nadelani špuri. Pod grebenom se odločim iti ortogonalno na plastnice. Moška dominanca v tistem prikritem delu podzavesti mi zopet vzame voljo do užitka. Šele ko prideva na pravkar nadelano pot malo pod vrhom, nama je jasno, da bomo uspeli. Čas poti iz Loke pa bi lahko ovrednotil s trikratnikom časa letnega dostopa. Na vrhu ni časa za postopanje, mraz pritiska, a glorija naju premami in nekaj minut do prvega nohtanja vseeno občudujemo ta redek nebesni pojav. 

Navzdol gre hitro, odločiva se za spust direktno z vrha po južni strani skozi razgiban kraški svet ruševja, ki je dodobra pokrit s snežno odejo. Kar nekajkrat se pobiram iz snega, psa neumorno spremljata za njiju nadvse dramatično dogajanje drsenja in kobacanja lastnikov med pokritim rastjem, ko se nama znova in znova predira. Na območju Mrzle jame, nekje desno v višini planinske koče  prečkamo markirano pot, ki vodi iz Loke k Snežni jami. Tam se teren umiri in položi, kar pa pomeni tudi konec avanture. Kmalu doseževa mesto današnjega prvega počitka, od tam pa je po danes že prehojenem brezpotnem svetu le še kakšna ura spusta. Psa oživita, ko začutita znan teren, midva pa tudi, ko pospraviva vse zaloge kalorij, ki sva jih nosila v nahrbtnikih. 'Ravno prav. Še malo pa bi začela svetiti rdeča', sem si zapomnil izjavo, ki je poleg tiste, da 'nisem verjela, da bomo uspeli priti do izhodišča po svetlem', glasovno najbolj zaznamovala tihi dan zimskih presežkov in vsaj toliko gaženja kolikor je bilo normalne hoje.

Pri sebi pa ugotavljam, da so trenutki, ki štejejo, predvsem tisti,  ki jih doživimo v neposrednem stiku z naravo, ki jih v živo dostikrat občutimo prav z vsemi čuti, vnaprej nepredstavljivi, kar zato kasneje mnogo težje objektivno opišemo. Prepričan sem, da se njihova popolna vrednost  hrani le znotraj vsakega izmed nas in  s tem, ko pride na dan, izgubi delćek svojo mistike in se v trenutku popači.  Zato je prav, da včasih nečemu, kar še tako želiš izpovedati, zakriješ košček in tako povečaš skrivnostnost. In počakaš, da to srečaš kasneje... v drugi preobleki, ko izbruhne v obliki spomina in te tako vnovič obogati. 

 

Tabor OUTSIDER

OUTSIDERplakat

MEPI priznanje za mlade

Priporočeno branje

Knjiga relativnosti pomena zmage posameznika in o moči sanj, ki so nujne, a hkrati nevarne. Knjiga o izgubi, ko je cilj dosežen, razmišljanja o pomenu sreče in o načinih iskanja svobode.   


Knjiga o človeku, ki je vso svojo življenjsko energijo prenesel v navpične stene. Skupaj s svojimi soplezalci je tako utrjeval filozofijo novodobnega alpinizma. Pri njemu ni nikoli bilo dovolj, da cilj tudi doseže, potrebno je bilo tudi zadostiti drugim pogojem - da je bil cilj dovolj težak in da ga je osvojil na način, kot ga ni še nihče pred tem. Zgodbe, ki govorijo o tem, da lahko  človeški minimalizem in preprostost z veliko mero odločnosti določa izjemne dosežke, ki se jih ne da spregledati. Razen, če nisi predsednik države. Knjigo imam in je v posojo...  

© 2015 MM