• Gore

    Zadnje ture v visokogorje in malo nižje...

  • Voda

    Večdnevni touring s kajakom po rekah in morju...

  • Naokoli

    Enodnevni in večdnevni izleti v naravo...

  • Bike&Hike

    S kolesom  in peš, gor in dol... 

Previous Next

Stogi, Adam in Eva

Planina Blato. Za parking nad 1000m mora sodobni planinec, ki prvih  nekaj kilometrov premaga po cesti s pomočjo motoriziranih sredstev in ga željno zasede v poletni sezoni, takrat tudi nekaj plačati. Druga moznost pa je, da se tja odpravi z javnim prevozom po simbolični ceni.   V času, ko spodaj v Stari Fužini ni več zapornice, pa tudi ne turističnih delavcev, ki polnijo občinsko blaganjo, pa gre po starem. Če seveda ni snega, vetroloma ali česa drugega. Jesen je kot nalašč za obisk te planine, ki takrat sameva. Okoli  so vidne sledi gozdarjev, poti so posvinjane z globokimi kolesnicami in uničene od vleke. Na srečo je planinska pot v spodnjem delu lepo prehodna, vse do planine Krstenica se izogne podrtim iglavcem, na nekaterih mestih se debla postavijo povprek, a dovolj visoko, da se jih izognemo sklonjenih glav. Prve macesne, obarvane v rumeno, srečam prav pod Krstenico. Na idilični planini skoraj vsak opravi postanek in se s pogledom proti jugu napase oči na verigi spodnjih bohinjskih gora. Te pl se kopajo v meglicah, ki jih topel jugozahodnik preganja čez greben s primorske strani. Tisto nekaj vetra sili zlato rumene iglice, da se dokončno preselijo na tla. Planino s severa straži Krsteniški Stog, na katerega direktno po grebenu ne vodi označena pot, je pa prehod dobro viden, če se takoj nad stani dvignemo po strmem pašniku, ki se konča pri ruševju ob vznožju gore. Tam lahko hitro ugledamo lovsko stezico, ki obide vrh po vzhodni  desni strani, nekje na levi pa se prav tam med zadnjimi drevesi nahaja večji možic, kjer je povabilo na lažje grebensko prečenje. Ko po kakšnih petnajstih minutah vijuganja med ruševjem dosežem vrh, nadaljujem na enak način po položnem terenu.  Pogled je usmerjen proti Jezerskemu Stogu, za katerim se skriva slovenski ponos. A je predaleč in nekako ne sodi v to družino, kamor grem.  Prestopim na sedlo, pred katerim se z desne priključi že prej omenjena lovska pot. Tukaj se spomnim variante z leve, ko sem z otrokoma in psom pred dvema letoma iskal prehode v ruševju po zahodnem pobočju, ki jih ni bilo, a smo se nekako naposled vendarle privlekli do tu. Proti Jezerskemu Stogu moram po grebenu. Pot ni zahtevna, je pa na trenutke dovolj strma, da se lahko vsak  ustavi brez kančka slabe vesti in pogleda nazaj na vrh, od kod je prišel. Kmalu dosežem ostenje Jezerskega Stoga, pod katerimi se preči levo preko trav do vznožja nekaj deset metrov visokega skoka, ki se ga prepleza rahlo v levo. Na grebenu se plezarija konča, morebitne palice so zopet uporabne. Ko od tu po nekaj minutah dosežeš vrh, je prav, da nekaj trenutkov preživiš tudi tam. Razgledi so čudoviti, na desno Velska dolina, proti severu za Jezerskem prevalu pa dokaj koničasti Adam in bolj kosmata Eva. Sestop z vrha na preval je za sladokusce. Kmalu pod vrhom te namreč čaka travnati greben, ki je eden najlepših pri nas. Na prevalu vodi lažja pot k Adamu in Evi levo navzdol, pod melišča in potem pod ostenjem Adama po dolini navzgor, a je dokaj zamudna in se je ognem, ker bo to pot vračaja s severa nazaj. Težja varianta vodi na vzhodno stran desno pod navpične stene Eve, ki so od poraščenih prisojnih zahodnih sten hladne in gole. Po slabše vidni poti se gre nekaj minut vse do melišča, kjer se ob steni poišče čim lažji prehod do ostenja med Evo in Prevalskim Stogom. Prehodov na greben je kar nekaj, a ni noben prav lahek. Če greš nad skalnim skokom pod steno po travah rahlo desno, se na levi pokaže na najnižji točki grebena neporsščen del, nekakšen kamin, do katerega prideš, če se najprej povzpneš do stene, nato pa ob njej nad  ruševjem rahlo navzdol do točke, kjer se je potrebno povzpeti čez dvometrski skalni skok, kjer ni veliko prostora. Rahlo previsno mesto hitro obvladaš in na grebenu si le slabih sto metrov stran od vrha Eve. Navidez težkemu mestu se lahko tudi ogneš na desni, a so vsi prehodi težji (plezanje do III. stopnje v rumeni zajedi), z izjemo prav zadnje možnosti, kateri pristopiš preko zelo krušljivega melišča rahlo navzgor, ki pa nima plezalskih zahtev. Orientacijsko tega mesta ni težko najti, saj na desni svet zapira visoka stena, ob kateri se po skrotju privlečeš do police, od koder pa strmih stravah na greben, kjer si od vrha Prevalskega stoga stran le kakšnih sto metrov. Za Adama in Evo se je potrebno potruditi in iti levo, dobre pol ure za oba vrhova,  sicer pa lahko nadaljuješ po lahkem travnatem svetu desno na Prevalski Stog.  Na zadnji koti prečenja celetnega grebena ugledaš Škednjovec in to najbližje, kar ga lahko z južne strani. Še vedno izgleda daleč. S Prevalskega Stoga piha. Malce zahtevnejši del pri sestopu premagam previdneje, konstantno se izogibam vetru in se skrivam na zahodna pobočja, kjer ni nadelanih poti. Z dosti previdnosti pod snežnami zaplatami dosežem  sedlo. Na Mišeljskem prevalu pa se lahko vsak znova odloči. Če imaš še dovolj časa in energije (pa tudi dovolj izkušenj), nadaljuješ proti Škednjovcu, druga možnost je po markirani poti levo proti Lazovškemu prevalu in na Ograde, tista najbolj verjetna pa je levo v dolino, saj so Stogi že dovolj velika nagrada v krasnem dnevu, pa tudi romantika poti po dolini je ena tistih, ki se ji je težko upreti. Mimo planine Jezerce se tako vrneš na planino Krstenico, včasih se še obrneš nazaj in občuduješ vse vrhove, ki si jih prečil, nato pa nazaj na Blato. Za kakšnih osem ur, če se ti ne mudi in če greš prvič, ko te lahko še kaj preseneti. In tega je na tej poti kar precej. V čudoviti prvinskosti Julijcev je to zagotovo tura, ki izključuje rušenje hitrostnih hribovskih rekordov, saj če si tu in ne želiš užiti lepot slovenskih gora, jih ne boš nikjer drugje. 


Tabor OUTSIDER

OUTSIDERplakat

MEPI priznanje za mlade

Priporočeno branje

Knjiga relativnosti pomena zmage posameznika in o moči sanj, ki so nujne, a hkrati nevarne. Knjiga o izgubi, ko je cilj dosežen, razmišljanja o pomenu sreče in o načinih iskanja svobode.   


Knjiga o človeku, ki je vso svojo življenjsko energijo prenesel v navpične stene. Skupaj s svojimi soplezalci je tako utrjeval filozofijo novodobnega alpinizma. Pri njemu ni nikoli bilo dovolj, da cilj tudi doseže, potrebno je bilo tudi zadostiti drugim pogojem - da je bil cilj dovolj težak in da ga je osvojil na način, kot ga ni še nihče pred tem. Zgodbe, ki govorijo o tem, da lahko  človeški minimalizem in preprostost z veliko mero odločnosti določa izjemne dosežke, ki se jih ne da spregledati. Razen, če nisi predsednik države. Knjigo imam in je v posojo...  

© 2015 MM