• Gore

    Zadnje ture v visokogorje in malo nižje...

  • Voda

    Večdnevni touring s kajakom po rekah in morju...

  • Naokoli

    Enodnevni in večdnevni izleti v naravo...

  • Bike&Hike

    S kolesom  in peš, gor in dol... 

Veliki vrh v Košuti po severnem grebenu

Koledarsko poletje se v visokogorju niti ni končalo, pa je nad 1800 m skalo že pobelil sneg. Navidez preprosta plezalna pot se je pod vrhom sprevrgla v zanimivo avanturo, kjer sem pogrešal predvsem rokavice.

Zapiski iz prve roke: 

Veliki vrh naju je pozdravil že, ko sva vis-a-vis odkrivala skrivnostno Bornovo pot na poti do Begunjščice, prvi šolski konec tedna pa so bile zvezde, Luna in vse ostale posvetne zadeve, ki znajo določiti ritem vsakdana, poravnani in se je pot na prvi serpentini nad Podljubeljem lahko začela z velikim uaau. Kot da bi se ravno prvo septembrsko nedeljo narava odločila, da se razkaže v vsej svoji večstranskosti in brezčasnosti.

Vsak dan je lahko poletje in zima in vsako jutro pomlad ali jesen. Nekam nedojemljivo živahno je ves dan okoli naju vse teklo in žuborelo, bistra voda je belila kamne, ki so služili kot podlaga za bolj ali manj posrečene prehode čez posledice nočne nevihtne zabave, dišalo je po novem življenju, v ušesa pa je zapela tista dobra stara o tisti dobri stari poti, Sonce se je začelo dobrikati okoliškim vršacem, ko sva v hladu jutra zagrizla v prodnato pot. Poznavalec je matematično ocenil, da bi terenec + 4x4 zmogla skoraj čisto do vrha in do čarobne planine Korošica, kar bi bil po oceni zapisovalke popoln in čistovreden greh, ker takšno lepoto lahko oskruni le skrben korak občudovalca, ki se po rdečkasti poti sprehodi mimo zelenečih ravnic, poboža svobodne konjičke na paši, le s kimljajem v njegovem miru zmoti pastirja in njegovo čredico, planšariji nameni občudujoč in zavisten pogled ter pozdrav, potem pa jo med ruševjem mahne navzgor do Hajnževega sedla. Belil se je Veliki vrh, ampak neko stalno upanje v sonce in toplo je dalo pameti vedeti, da bo čez tri ure na vrhu že vse odtekalo in se mokro vlažno odlivalo v življenje v nove grape, doline, tam doli na tisto sivo melišče. Zategnem si pas, čelado in srce ter se povzpnem prvi raztežaj za njim, ki vodi vse ture na vrhove in mimo njih. Skalo pozdravim odločno in čvrsto, strah si zataknem v žep, da ga izvlečem po potrebi, ker vem, da ob pravem času na pravem mestu poskrbi za prave odločitve. Mokra in vlažna je po nočnem divjanju, jeklenica mrazi zaradi luknje v spominu neorokavičene roke, ampak čevlji pa primejo, koleno je spet pravo in desno je tako noro dober stop, pa tamle zgoraj tisti čvrsti oprimek. Po turi mi pove, da hitim kot Ferrari in naj upočasnim in bom kamion. Zračno prečnico iz opisa prehodim in se je sploh ne zavem, žleb je pa tako lep, prijetno zavarovan za vertikalno užitkarjenje, čeprav mu na čelado spustim kamenček ali dva, se na vrhu oba veseliva. Po nekaj ključnih v ruševju se nama kar nenadoma, nenadno in naenkrat pred očmi pobeli. Pobožne želje iz zelenja pod steno se niso uresničile, severna stena ne pusti, da jo ogreje kar vsako običajno sončno jutro, ve, kaj potrebuje,da se njene vesine lahko poljubi in toplo poboža, kaj ogreje njene čez noč v led okovane stene, kaj odmrzne v nekem strašnem trenutku norega mraza še pred kratkim buhteče zelene gorske trave zdaj ujete v umetniško delo z začetka septembra, Košutica bo še počakala, čeprav vabljivo mami s svojim zelenjem in dobro vidnim dostopom med skalovjem in po grebenu, greva samo še gor. dokler bo seveda šlo, ker ravno vzorno zimsko pa na šesti september nisva opremljena. Kako zeleno se mi na nasprotni strani posmiha Vrtača, ena izmed možnih ciljev današnjega dne, prav nemarno poletno se mi razgalja, medtem ko se prebijam čez zasneženi greben do dežele Nije. Ni več markacij, Skrite pod nočno snežno odejo. Gre naprej, čeprav meni bolj ugaja biti spredaj, ampak pravi, da bo lažje našel prehode. In ima prav. Sicer se vmes še zagozdim in tudi tisti strah iz žepa si ob tisti ledeni steni že položim na dlan in na jezik, ko se pojavijo. Bleščeče črne, rumenokljune, vedno lačne. Vrh je blizu. Odločitev je padla, danes bo krožno, ker strah preveč gladi podplate in šibi kolena. Na vrhu je slogan o sončni strani Alp močno vprašljiv, nad Avstrijo se vse blešči, sveti, Obir v daljavi pravi, da enkrat pa bi, vse je vabljivo, zeleno, dehteče in ustreza koledarju, z juga pa se vlečejo meglice, kaj vlečejo, nekatere veter prav divje goni pred sabo, da se divje premetavajo in to samo južno pod njim, Navrže, da bi še Kladivo, pa račun potem pokaže, da je samo do tja dve uri, vrh se belo blešči pokrit z nočnim snegom, kar bi lahko navrglo minute več, sestop v dolino preko Kofc pa tudi traja. Pa greva pod grebenom navzdol, se potapljava v gostljatost meglic in se na dah prebijeva na plano nad Domom na Kofcah, ki s severne strani ustvarja varljivo idilo planinske samosti. Pogled nazaj proti vrhu poznavalcu na jezik položi, da bo čez tri ure kapljalo, "thankyouman" si kljub močnemu sopihanju in zardelosti zada, da bo dosegel Veliki Vrh. Nova ameriška kolonizacija. Za Kofce sploh noče slišati. Samo Veliki nekaj šteje. Na južni strani koče močno obljudena terasa z nedeljskimi gosti na goveji župci, lepotičke ob poti se osebkajo s svojimi mobilnimi partnerji, pamet malo zamrzne, srce pa podplatom ukaže samo še navzdol. Greva malo po poti, potem pa počez in po brezpotjih karavanških gozdov, kar naju nagradi z dvema čudovitima primerkoma jesenskih gobanov. Obljubiva si domačo gobovo juho. Kako šumljajo te vode in kako zeleno se bohotijo mahovi na ob poti nametanih skalah in balvanih. Tu sem doma, tu je moj dom. Na naslednji sivi poti se razideva, odločiva se, da teče do tiste serpentine pod Poljubeljem, jaz pa si oprtam nahrbtnik in jo mahnem za njim navzdol. Pogled venomer uhaja navzgor; tam je tisti predor na Bornovi poti, pa Begunjščica, v ozadju Vrtača, še nekaj brezpotij, nova ferata nad Domom na Zelenici. Sem še prideva.

Tabor OUTSIDER

OUTSIDERplakat

MEPI priznanje za mlade

Priporočeno branje

Knjiga relativnosti pomena zmage posameznika in o moči sanj, ki so nujne, a hkrati nevarne. Knjiga o izgubi, ko je cilj dosežen, razmišljanja o pomenu sreče in o načinih iskanja svobode.   


Knjiga o človeku, ki je vso svojo življenjsko energijo prenesel v navpične stene. Skupaj s svojimi soplezalci je tako utrjeval filozofijo novodobnega alpinizma. Pri njemu ni nikoli bilo dovolj, da cilj tudi doseže, potrebno je bilo tudi zadostiti drugim pogojem - da je bil cilj dovolj težak in da ga je osvojil na način, kot ga ni še nihče pred tem. Zgodbe, ki govorijo o tem, da lahko  človeški minimalizem in preprostost z veliko mero odločnosti določa izjemne dosežke, ki se jih ne da spregledati. Razen, če nisi predsednik države. Knjigo imam in je v posojo...  

© 2015 MM