• Gore

    Zadnje ture v visokogorje in malo nižje...

  • Voda

    Večdnevni touring s kajakom po rekah in morju...

  • Naokoli

    Enodnevni in večdnevni izleti v naravo...

  • Bike&Hike

    S kolesom  in peš, gor in dol... 

Široka peč

Zjutraj ob 5.10h se iz Martuljka po dveh urah vožnje odpravim Za Ak. V trojki me že čaka Janez, ki je noč prespal pred bivakom zaradi majhnih glodavcev, ki so zadnje dni zaradi odsotnosti planinske družbe poskrbeli za sebi lastno pogostitev.

sirokapec1Njegov telefonski klic me je opomnil, da sem pozen, hkrati pa mi je dal vedeti, da moram pohiteti. Prežarčiti se nisem mogel, kakšno slabo uro bo pač moral počakati. Opreme 

imam tokrat malce več kot ponavadi, prostora, namenjen surovinam za kasnejše gurmanske užitke pa manj. Bitko s časom izgubim za nekaj minut, kajti Janezu sem obljubil, da odrineva najkasneje ob šestih.

Prvi pogled na krnico in že zagledam rdečo čelado. Priklon in greva. Janez je dober poznavalec Martuljka. Prisluhnem mu, sam pa se ob tem spominjam mojih dogodivščin. Kraljevsko, če lahko o tako majhnem prostoru poveš toliko resničnih pravljic. Ko sem prvič videl steno Široke peči, sem jo gledal kot plezalec. Nemogoče, posebej ko pomislim na Čihulo, sem si rekel. Mogoče kdaj Vzhodni steber, najverjetneje pa klasiko prvopristopnikov. Če že... Nekatere stvari moraš v življenju je opazovati. S tem ohranjajo mit in veličino, sem se tolažil. A človek je vztrajen. Išče odgovore na vse vprašanja, tudi na tista o raziskovanju 'nekoristnega sveta'. Zlata naveza ga je tu našla šele leta 1928, kar uvršča Široko peč na mesto enega zadnjih vrhov pri nas, na kateri je bil postavljen možic...Misli mi pretrga prvi balvan v grapi. Z leve in z desne lepo zamaka. Jeba, pravi Janez. Meni se ne zdi nič posebnega. Petmetrski skok hitro preplezava , na drugem podobna zgodba. Mokro in spolzko. Klin na sredi ublaži težave z varovanjem, a situacija da vedeti, da bo šlo zares. Daleč spredaj že opazujeva trideset metrski skok, ki je za pristop do krnice Amfiteater ključen. Nad njim je še dobrih dvesto višincev, najprej po presenetljivo kompaktnih platah za Martuljek, potem pa po šodru, kakor veš in znaš...Kar malce podcenjujoče jo pod skok ubereva direktno do vstopa in se ne zmeniva ravno za neizrazito sled, ki odpelje pa melišču na desno stran grape. Plezanje postane na pesku izjemno težavno, oprimki v skali se izkažejo za material premične se sorte. Za prvo polovico skoka ne potrebuješ varovanja, saj je oprimkov dovolj, višje pa je skoraj obvezno. Tam je posejanih kar nekaj klinov, ki rešujejo kočljivost v krušljivi skali.V Amfiteatru nas prvič obsije sonce. Občutek je res fantastičen. Tukaj na 2200 m kljubuje sneg soncu še konec julija, ob vrhovih Škrnatarice, Kukove špice in Dovškega križa v daljavi prvič zagledava nekaj grebenarjev. Do vrha Široke peči naju loči najprej 'sprehod' po krnici, potem pa izpostavljena gredina, naložena z drobnim peskom v skrajni krušljivosti stene. Težavnost bi težko ocenil z več kot II, a zaradi 'šodra' bi teh sto metrov raje splezal v kakšni trojki. Janeza prvič prevzame zlizanost mojih podplatov, ki očitno ne marajo trdnega stika s podlago. Na koncu poličke prvi abzajl in potem še kakšnih petdeset metrov. Teren postane skrajno resen, tukaj si zdrsa res ne smeš privoščiti. Janez potegne zadnji cug z grebena mimo ključnega mesta pod vrhom, naprej preko petmetrske poličke. Na vrhu začutim posledico redukcije, ko se spogledujem z zadnjimi decilitri tekočine. Pozornost mi vzbudi vpisna knjiga, ker se na vpišem na zaporedno mesto 300 v zvezek, ki datira v leto 1998. Široka peč res ne uživa veliko pozornosti. Je to tisto, kar išče gornik, se vprašam. Biti tam, skoraj sam... Janez pogleduje proti vzhodnemu stebru. Kolca se mu zaradi odločitve, ki sva jo sprejela v krnici, da ne greva po vseh stolpih... Tolažim ga, zaradi teh stolpov bo Široka peč doživela še kakšen skorajšnji dostop, hkrati pa se oba zavedava, da glavno šele prihaja. Pri stolpu, pri katerem sva pri vzponu zavila k vrhu, se nam ponudita dve možnosti. Janez se spominja, da je zadnjič stolp obšel s spustom po vrvi, resda v drugi smeri. Enotno greva tokrat čezenj. Mogoče naju v to prepriča gurtna na sredini stolpa, sam pa imam raje skalo kot krušljiva tla. Janez suvereno opravi s prvim raztežajem. Človek resda nima kam, z eno nogo v Amfiteatru, z drugo v Martuljku... Ostane ti le strogo oprijemanje grebena. Kmalu začutim majhnost bivanja. Pogled se mi ustavlja na oprimkih skale, ki ponuja plezanje, kakršno med plazalci ni najbolj priljubljeno - nikoli ne veš, kaj ti bo ostalo v rokah. Skepsa prebudi dvom in težavnost popelje do skrajnosti. Sestop iz Široke peči je dejansko vzpon bo bližnjega soseda. Dovški križ, ki ga ljubitelji Martuljka, morda ne uvrščajo v tipično goro martuljške skupine, je deležen obiska predvsem iz Vrat. Le nekaterim pride napoti, ko prečijo greben s Škrnatarice, še manj pa tistim, ki se nanj povpnejo s Široke peči. Vmes pa je še nekaj rogljev. Tehnična zahtevnost vse do zadnjega vzpona na Dovški križ ne pojenja, nekateri klini, ki so jih pustili plezalci pred nami, so na ključnih mestih in me opominjajo, da to ni le planinistvo, temveč pošteno alpinistično prečenje. Pri abzajlu iz predzadnjega roglja se zatakne vrv na vrhu, kjer sva jo obvila okoli štrclja. Janez, nejevoljen nad tem, se pogumno zažene nazaj in po dobrih petnajstih metrih plezanja odpne zataknjeno vrv. Kar odleglo mi je, saj pri tem resnično nisem imel dobrih občutkov. Že kar malo zdelan se vzpenjam proti Dovškem križu. Od tu naprej ni več težko, pravi. In res, nikjer plezanje ne preseže 2. stopnje, če odmislim krušljivost, bi lahk rekel krasno. Na vrhu  obvezni stisk rok in zavedanje, kar puščava danes za sabo. Moj velik cilj - vzpon na Široko peč, je dosežen. Ko mi gredo po glavi misli Nejca Zaplotnika, vseeno čutim srečo, ki so jo vzbudili redovednost in hrepenjenje  ter neprestani občutek samoohranitve v kočljivih situacijah.

Proti dolini Vrat ,mino dvojke norim kot da nisem ta dan še ničesar izkusil. V gozdu Martuljku imajo neko veselico, kjer naročim okrepčilo, nato pa na zaslužen počitek v Kočo na gozdu z željami po Mojstrovki naslednji dan. 

Tabor OUTSIDER

OUTSIDERplakat

MEPI priznanje za mlade

Priporočeno branje

Knjiga relativnosti pomena zmage posameznika in o moči sanj, ki so nujne, a hkrati nevarne. Knjiga o izgubi, ko je cilj dosežen, razmišljanja o pomenu sreče in o načinih iskanja svobode.   


Knjiga o človeku, ki je vso svojo življenjsko energijo prenesel v navpične stene. Skupaj s svojimi soplezalci je tako utrjeval filozofijo novodobnega alpinizma. Pri njemu ni nikoli bilo dovolj, da cilj tudi doseže, potrebno je bilo tudi zadostiti drugim pogojem - da je bil cilj dovolj težak in da ga je osvojil na način, kot ga ni še nihče pred tem. Zgodbe, ki govorijo o tem, da lahko  človeški minimalizem in preprostost z veliko mero odločnosti določa izjemne dosežke, ki se jih ne da spregledati. Razen, če nisi predsednik države. Knjigo imam in je v posojo...  

© 2015 MM