• Gore

    Zadnje ture v visokogorje in malo nižje...

  • Voda

    Večdnevni touring s kajakom po rekah in morju...

  • Naokoli

    Enodnevni in večdnevni izleti v naravo...

  • Bike&Hike

    S kolesom  in peš, gor in dol... 

Treking v Maroku - TOUBKAL

Konec oktobra in v začetku novembra sem se odločil za osemdnevno potepanje po Maroku. Ciljne destinacije so bile izbrane kar sproti, Toubkal in puščavske sipine pa seveda ni bilo možno obiti. A od vsega so mi v spominu najbolj ostali ljudje, prijazni in preprosti. Takšno je tam tudi življenje. Zadovoljstvo in skromnost, ki se prepleta z občutkom, da je trgovina tisto, kar Maročane najbolj določa.

 

Pustolovščina Maroko se je začela ob dveh zjutraj. Po dobri uri spanja v noči na nedeljo sem se moral spraviti v avto in odpeljati do Vrtojbe. Ura odhoda z meje na letališče Bergamo pri Milano je bila postavljena dokaj neživljenjsko, a kaj, ko je bila ta možnost še najbolj ugodna, cenovno in izvedbeno. Ko sva s Silvom še pravočasno presedla v avto dveh fantov, ki se tedensko peljeta na delo v Milano, sem se na zadnjem sedežu hitro potopil v spanec in šele sončni žarki nekje blizu cilja so me predramili nazaj v stvarnost. Počitek se je res prilegel. Ko se na letališču prekladava sem in tja, kar pozabiva na čas, tako da se vkrcava kot zadnja. Skoraj zamudiva let, a kaj, ko se vse pri meni odvija praviloma vse v zadnjih sekundah. Imava največje udobje na letalu, saj je pričakovano en sedež med nama prazen. Uroš je ostal. Verjetno se je prehitro odločil in prepozno tudi odpovedal.
Afrika je zame z izjemo avanturističnega turizma na koncu študija v Tuniziji popolna neznanka. Že tistih nekaj pogledov skozi okno ob pristanku prikaže deželo Berberov v tipični obleki, meni očarljivo lepi. Na pordečeli zemlji, na kateri so navidez kaotično posejane v podobnih barvah enonadstropne hiše brez strehe, je vključenost urbanistike v okolje navsezadnje popolna. Let je minil nadvse prijetno. V tej poturistični sezoni sva ena redkih, ki ne iščeva hotela takoj ob prihodu, na carini niti ne veva, kam greva, tako do vse skupaj malce prirediva. Poskus najema rezerviranega vozila opustiva zaradi prevelikega zavarovanja, ki si ga s svojim mesečnim kritjem na kreditni kartici preprosto nisem mogel privoščiti. Tako se pred nama pokaže pot in tisočero možnosti. Kaj hitro izbereva tisto, ki naju najhitreje pripelje v okolico centra Marakeša.Vožnja za maroške razmere ni bila poceni, a sva se navadila, da brez barantanja vse preplačaš. V mestu k nama takoj pristopi fant, ki nama želi urediti prenočišče. Ko naju odpelje v hostel Kasbah Dream, ugotoviva, da je ta nastanitev ena najbolj priporočljivih za popotnike z nahrbniki v Marakešu. In to opravičeno. Hiša z atrijem na sredini, ki je zaščiten s prozorno streho, deluje kot panj. V ta skupni prostor vsa svetloba prihaja od zgoraj, stavba je domiselno urejena in če k temu prištejemo še zaposlena, ki delujeta kot nekakšna reggae umetnika, ki bosta vsak čas potegnila iz žepa zvitek trave, prideš do občutka, da se Maroko, zaprt za zidovi, kaže v popolnoma drugačni luči kot pa je tisti na ulici, kjer te obkrožajo v tradicijo odete ženske in kar preveč urejeni moški. Na turiste so Maročani pripravljeni in so jih vajeni. To dajo vedeti na vsakem koraku, ko ti ponujajo že pripravljene artikle po bistveno višjih cenah kot pa je tista maroška. Tukaj v hostlu pa je bilo drugače. Ko je zaposleni uvidel, od kod sva, ni mogel, da ne omeni svoje punce iz Slovenije, pa slivovke in vse je postalo ceneje oziroma zastonj. Naš cilj po ogledu mesta nam olajša Litvanec Armandas, vojak, ki pod krinko študenta raziskuje Maroko. Prijazno nama razloži, kako je potoval po Atlasu in se ponudi za vodiča po mestu, kar opravi z odliko. Raziskovanje je motivirano z lakoto, sledimo toku dogodkov in kmalu pridemo v bližino glavnega trga v Maroku. Sonce se počasi spušča in obarvani oblaki na zahodu ponujajo čudovito kuliso v ozadju mestnega vrveža, v katerem se poleg številnih stojnic s suhim sadjem in začimbami množici nastavljajo številni umetniki, od skupin glasbenikov do mestnih zabavljačev. Slednji mimoidoče vključujejo v svoje predstave in zraven pobirajo drobiž od firbcev, ki se ne morejo upreti radovednosti in oprezajo, kaj bo sledilo. Vsako fotografiranje seveda ne ostane neopaženo. Ozke mestne ulice te samodejno usmerjajo in kljubovanju gostilničarjem se ne upiramo dolgo. Armandas izbere gostilnico s čudovito teraso na strehi, od koder se z enim obratom ugleda celotno mesto v temi. Zvoki mesta in šepet vetra, ki se je od nekod prikradel pod slamnati nadstrešek... Tajine in kuskus sta glavni jedi Maroka, pravi okus jima dajejo začimbe, nekaj obveznega v maroški kulinariki. Ceno hrane v Maroku bi ocenil kot zelo ugodno, kasneje v bolj odročnih krajih pol ceneje, predvsem navzdol odstopajo cene sveže zelenjave in sadja s tržnice, kar sva s Silvom pošteno izkoriščala. Medtem, ko Armandas in Silvo še sanjata o Marakešu ponoči, se sam spominjam le insert naslednjega jutra in mojega neuspešnega poskusa oditi še pred svitom. Hostel je zjutraj namreč zaklenjen in stavba brez oken je postala utrdba, iz katere je možno le s ključem vhodnih vrat. Ta pa je nekje pri oskrbniku, me z nasmeškom opomni Litvanec, ki se mu nikamur ne mudi. Pa zna še zaspati...sicer pa se vstaja ob devetih. Patonemoršverjet. Tudi to je Maroko, zjutraj počasen in zaspan. Berberski viski za zajtrk, pa jutranje kramljanje o Toubkalu in trekingu… Prvi poskus na zrak propade, ko oskrbnik ugotovi, da ima pokvarjeno ključavnico na vhodnih vratih. Izdremo si pot na prostost in v mestu poiščeva prevoz. Upoštevama nasvet in najprej poiščeva taksi službo. Najin cilj je Imlil, mestece oziroma vas na jugu, ki je dobri 40 km oddaljena od Marakeša. Minibus ali taksi, je dilema, ko poiščeva mesto, kjer se zbira vsa prevozniška srenja četrti. Z nahrbtnikom izstopam in takoj me obkroži kup posla željnih, ki vsepovprek ponujajo prevoz. Prepričana kot sva, da lahko v Imlil prideš že za 30 drahem, se ne dava. Ko je voznik minibusa neuspešen, prepusti mesto prvemu taksistu, ki že ve, da bo moral zmižati ceno. Vse skupaj postane performance, zdi se, da se pogajamo za velikost oslove sence, saj je prevedeno v naš denar to okoli enega evra.

 A mudi se nama nikamor, zato se odločiva, da čakava še naslednje sopotnike. Beli taksi MB letnik 80 že stoji ob cesti, a sistem vožnje je naslednji: polna cena za enega, taksi poln potnikov pa šestina cene. Takšen je ta taksikolektif, sedem glav v avtu, ki je v Evropi registriran za pet oseb. Sprva sem se čudil, kako bo to potekalo, a sem kasneje iskal le prevoz na ta način. Na vse se navadiš. Velja, da so Maročani sistem javnih taksijev pripeljali do perfekcije. Nikjer v mestu nisva čakala več kot pet minut na prevoz, s skupinskimi vožnjami se ljudje družijo, navidez se vsi poznajo.

Vremenska napoved ni perfektna, to nas opominja kar gosta oblačnost, ki se peljeva proti jugu, a je v Imlilu vse drugače. Mestece, v katerem se vse navezuje na Toubkal, najvišjo goro Atlasa in severne Afrike, se z svojo turistično osredotočenostjo h gori da primerjati z Chamonixom in Mont Blancom, le da gre tu za različni razvojni stopnji. V Imlilu je vse kar preveč preprosto, sprehodiš se po tistih nekaj sto metrov osrednje ulice, kjer lahko v kiosku in v barakah lokalnih vodičev kupiš vse, kar ti manjka in si izposodiš in kar potrebuješ, nato te pa kot mimoidočega ogovori tisith nekaj trgovcev ob poti in te po možnosti takoj usmeri v pravo smer. 

Oprtana z izposojenimi gojzerji se počasi odpraviva naprej ob strugi reke, ki je v devetdesetih terjala pravo naravno katastrofo. Več kot 150 žrtev in popolnoma razdejano mesto skupaj z okoliščimi njivami koruze in nasadi jabolk ter češenj je marsikaterega prebivalca nehote dokončno preoblikovalo iz obupanega kmeta v turističnega delavca. Voda, ki je segala tudi do višine šestih metrov, je poleg avtomobilov s sabo odnesla še kakšno nepremičnino in dobršen del rodovitne površinske prsti. Kako zelo neposredna je narava, če se ji človek prehitro in preveč vsiljuje, je bilo vidno prav tukaj.Ko Silvo kupi nekaj koruznih lepinj in sadja, čakam in se takoj otepam prodajalca na cesti, ki mi hoče za vsako ceno prodati antikvo in nekakšno ogrlico. V Imlilu lahko za svoje potrebe najameš mulo in vodiča. Čeprav je vrhunec turistične sezone v Maroku že mimo, je turistov veliko, koči na višini okoli 3300 m sta lahko dostopni in ne predaleč. Večina se na Toubkal odpravlja dva dni ali več in kar postrani naju gledajo, ko razlagava, da greva še danes na vrh. Silvo polomi nekaj suhih vej ob poti in jih uporablja za pohodni palici. Niti zavedava se ne, da nama bosta ta dva kosa lesa naslednji dan rešila kočljivo situacijo. Do koče porabiva tri ure. Takoj nad kočo se Silvo odloči za direktni vzpon skozi skalovje, pot se nekako izgubi, višinske metre nabirava hitro, meni pa se višina začne počasi upirati. Utrujenost, ki sem jo prinesel od doma, se tu zgoraj potencira. Na okoli 4000 m me oblečenega le v termo majico začne pošteno zebsti, do vrha pa je še slabe pol ure. Vročino doline zamenja visokogorski veter, ki me pošteno prepiha. Vrh doseževa ob sončnem zahodu in ko je Silvo že na vrhu, se sam s pomrznjenimi prsti na vršnem grebenu ukvarjam s fotografiranjem. 

Na vrhu dobim vetrovko v posojo in spet zaživim. Pogled čez vrh na jug prikaže golo podobo Atlasa, ki se razteza tja do horizonta. Jutri se odpravljava prav tja. Po dobre pol ure divjanja po pobočjih navzdol h koči se naužijem pogledov na na črno skalo štiritisočakov, ki so pokriti z bleščečo belino letos prvega snega. V koči ni težko najti sobe s pečjo, v njej modrujejo vsi, ki so se odločili prespati na gori. Večer preživim v pogovoru z ameriškim parom, ki se je odločil, da prisede za najino mizo.jutraj kočo zapustiva s svitom. Pod sedlom se znova spopadeva s snegom, ki je v jutranjih urah čisto drugačen kot tisti popoldanski. Hitro na pomrznjeni podlagi zdrsnem za kakšnih pet metrov in se zadržim šele na prvih skalah, ki štrle iz bele podlage. Silvo deluje dosti bolj spretno in me hitro pusti nekaj deset metrov za sabo. Končno potegnem iz nahrbtnika nekaj, kar sem mislil, da ne bom potreboval - lahke spiralne dereze, ki se odlično obnesejo. Začutim zaupanje v stope. Izpostavljenost na pobočju je sorazmerno velika, proti vrhu pa strmina še narašča. Silvo z lesenimi rogovilami tolče po snegu in si dela stopinje, sam iščem mehkejši sneg, ki ga najdem ob skalovju. Na koncu raje počakam in se s športnimi copati plazim po balvanih in po narejenih stopinjah in upam, da bo na vrhu svet bolj prijazen. In res, sedlo je postreglo s pravim sončnim vložkom, kjer pospraviva vso kramo in se prepustiva toploti sončnih žarkov. Nekaj poličk pri sestopu je sicer še vedno prav hinavskih, zato dereze snamem nekaj sto metrov nižje. Nekje ob poti na balvanih začutim tisto divjo svobodo, ki jo ponuja kraj. D’Ifni je jezero, ki se nahaja prav ob poti in predstavlja točko, ki se ji ne da in se ji ne sme izogniti. Ker sem navkljub izrecni potrebi po čistoči zadnji večer izpustil mrzel tuš v koči, je ena prvih stvari, ki mi pade na misel, kopanje. Ob jezero se rutina pastirske prakse na preprost način združuje z gostinsko ponudbo. Hitro se nama postreže čaj, v tistih nekaj minutah se z nekaj pogledi in z namakanjem v vodi dokončno poslovim od bližine visokogorja Atlasa. Iskanje naslednje destinacije prepustiva poti sami. Izgleda, da je pred nama le divjina, prav nikjer ni vedeti sledi civilizacije. A prav hitro se v dolini, v kateri je iz kilometra v kilometer pogosteje pojavlja vegetacija, pojavijo prve hiše in zaselki. Življenje tu je preprosto - ženske, ki jim je ročno pranje oblek pred hišami eno najpomembnejših dnevnih opravil in otroci, ki posedajo ob ograjah, čakajo očete, da pridejo domov z dela. Kombiji in tovornjaki, ki premagujejo nekaj deset kilometrov makadamske gorske ceste, so preobloženi, na strehah videvam po vsaj pet odraslih. Kaj kmalu naju zamika, da bi se jima pridružila. A vsi gredo v napačno smer, iz doline. Po dveh urah se odločiva, da pešačenju narediva konec. Koliko je do mesta Quarzazate, je vprašanje, ki ga stalno ponavljava. Tudi sama ne veva, saj sva si zemljevid le bežno ogledala v Marakešu. Če bo po sreči, ga ugledava do večera, je prepričanje, s kateriim greva na cesto. Prvi štop se klavrno konča. Očitno sva za voznika odvečni tovor, ko se prilepiva na zadnja vrata kombija. Tudi naslednjiposkus se konča po nekaj sto metrih - kombi napričakovano crkne in ne vžge… Nekje za nama začne sonce počasi barvati rdečkasto pokrajino z blago oranžno večerno svetlobo. V eni od vasi ob poti kupiva nekaj paradižnika in povprašava vaščane, ali je kakšen prevoz naprej… Začudoma naju opremijo s podatkom, ki mu seveda ne verjameva - 60 km pa že ne more biti. Že počasi razmišljam, kje bi na pobočju postavil šotor, a Silvo je optimist. Zato nadaljujeva in sreča se nama nasmehne… Pred nama ustavi tovornjak zelenjarjev, ki prevaža kolerabo in korenje v vrečah. Tistih pet ljudi na vrhu, ki imajo očitno željo potovati v isto smer kot midva z veseljem sprejmejo še dva potnika na krovu. Razdelimo si kolerabo in korenje ter slovanski kruh, ki sem ga nosil s sabo že tretji dan. Občutki prijaznosti ter prijateljstva in pogledi proti kristalnemu odsevu belih pikic na črnem nebu zaznamujejo zadnje kilometre 40 km dolge vožnje do Aguaima, mestecu, ki ima ob stičišču več regionalnih poti izredno pomembno strateško lego. Voznik naju pusti v križišču v samem centru mesta. Takoj pristopi domačin, ki prijazno pomaga. Odpelje naju v bližnji hotel, tokrat bi tajine s piščancem. Na smeh nama gre, ko pomisliva, da sva ves dan govorila ljudem ob poti, da želiva v Quarzazate peš in so se nama smejali ter čudili obenem. Zakaj pa ne? Saj je do tja le tri ure. A ne peš, tri ure je do tja z avtom! In cena okoli 30 evrov se nama ne zdi več nategovanje evropskih turistov, temveč le realnost, do katere prideš, ko preračunaš kilometre in stroške goriva. Kar je pri nas tenstan krompir in pečenka je za Maročane tajine. Tokrat naročim vegetarijansko verzijo, ki me malce razočara, a kljub temu hvaležno vse pospravim z mize. Hotel je nad pričakovanji. Silvo omenja kanjona Todra in Dadas, ideja o tem, da bi ju povezala z enodnevnim trekingom postane nadvse živa, kar naenkrat prva izbira jutra. Sipinam Zagore na jugu se odpoveva, raje greva nazaj proti Atlasu. 

Šele zjutraj se zaveva, v kakšno mesto sva ponoči prišla. Življenje je čutiti na vsakem koraku, vse se dogaja nekje v bližini glavne ceste. Če bi bile hiše lesene in bi namesto avtomobilov imeli privezanih nekaj konjev, si bi mislil, da gre za kakšen novodobni western, v katerem se tujca v mestu posebno pozorno spremlja. Takoj razumejo, kaj želiva, ko postopava po ulici gor in dol. Taksi je takoj na voljo, le še preostale potnike morava počakati. V Quarzazate prideva, ko je sonce že malce višje in puščava se odpira pred nama.  Nekje na levi je kasbah, kjer so posneli vse številne zgodovinske spektakle, od Lawrenca Arabskega do Gladiatorja, pred nama pa mesto, ki vznika iz peska, nekakšna urbana oaza z bogato zgodovino.
Kasbah v centru mesta prestavlja arhitekturo, kjer je celotna palača zgrajena kot labirint z številnimi medetažnimi prehodi, kjer se turisti brez vodiča uspešno izgubljajo, z berberskimi umetniki z akrilno kaligrafijo, s pogledom na stari del mesta in obronki puščave v ozadju. Na trenutke se mi zazdi, da obiskujem kraj pred nekaj stoletji, v času, ko je še lokalni paša za mogočnimi zidovi stavbe kljubovam nomadskimi vpadom skupaj s svojimi petindvajsetimi ženami. V lokalni trafiki se dokopljem do prvega zemljevida, v katerem ocenim najine možnosti, da si ogledava vse, kar imava še v načrtu. Boulmaine Dades je mesto, v katerega prideva z lokalnim delavskim avtobusom. Med vožnjo v pogovoru z ljudmi počasi razumevam percepcijo ljudstva. Ko se izkrcava, nama lokalni fant ponudi pomoč, hkrati pa povpraša za slivovko, po kateri smo Slovenci znani v Maroku. Zlezeva v kombi, ki pelje na sever. Msemrir, vas, kjer se asfalt konča, pa tudi marsikaj drugega, nama ni takoj usojen. Idejo prečanja soteske Dadas do soteske Todra vzamem preveč resno in se predčasno izkrcava. Fant, ki je edini v prenatrpanem kombiju govoril angleško, nama prijazno pomaga in poskuša zraven še prodati aranžma v hotelu, v katerem dela. Dobiva štop, cene sedaj ne moreva izbirati, imava pa redek privilegij potovati sama. Pokrajina je spektakularna, kombi, podoben tistemu, ki je pobegnil iz Woodstocka, zamenja voznik z dostavnim vozilom. Vmes morava še malo počakati, da tip uredi nakaj malenskosti doma, kljub se vsemu premikava proti severu. Msemrir postaja v prtljažniku dostavnega vozila kar daleč. Cesta se počasi dviga, mestece vznikne kot iz nič sredi planote, obkrožene s kopastimi vrhovi, poraslimi z nizko vegetacijo. Prava nomadska pokrajina. Očitno je, da sva prišla daleč po koncu turistične sezone. 

V spominu mi ostane postajališče, ki je bolj podobno tržnici, ljudi na prvi pogled ni kaj dosti, a takoj, ko prideta dva neznanca z nahrbtnikoma postane zanimivo. Najprej seveda otroci, ki jih zanima vse. Dejansko želim priti le do trgovine, pa nekaj koristnih informacij za treking do kanjona Todra potrebujeva. In kot je to ponavadi v Maroku, je vse povezano. En tip pokliče drugega, ta pa potem naprej in čez nekaj minut pristopi k nama Muhamed. Vodnik, kot sam pravi, pa njegovi starši imajo prenočišča v vasi, pa pri njemu se da jesti itd... Najprej nimava nobene želje iti v njegovo smer, a je fant neverjetno vztrajen in prijazen. Pa dajva. Dogovorimo se, da gremo k njemu, da bova tam prespala, poleg tega pa naju lahko on pelje tudi do kanjona naslednji dan.

Počutiva se kot vodena turista, a nekaj mi pravi, da se ne bo končalo tako, kot je bilo predvideno. Popoldan imava še veliko časa, ki ga izkoristim za tek na bližnji hrib na severni strani vasi. Zanima me predvsem panorama in razgled.  Ni kaj, zjutraj po temi bo zanimivo najti pravo smer, saj uradno poti do kanjona ni. Poznajo ga le nekateri, pravi Mohamed, kar pomeni, da je on ta... Eh, pa naj gre. Zvečer pojeva tajine in užvava v nadvse gostoljubnem okolju. Ko se pojavijo še neki dodatni fantje, načnemo pogovor o šoli in kmalu se z Berberi pogovarjam o algebri in Pitagorovem izreku.  Prespiva pod trdo streho, zgodaj zjutraj pa Mohamed že čaka. Seveda naju je poskušal odpeljati drugam, v Tantadouche. To naju ne zanima, mu povem, ko ugotovim po zvezdah, da gremo proti severi in ne proti vzhodu... Ok, no problem. Obrne za smer Todra. Do prve vzpetine hodimo po mraku, nekje tam pa se odpre pogled naokoli.

 Mt. Korn naj bo bil vmesni cilj, ki ga imava namen doseči po štirih urah. Do tam se pot vije po posučeni strugi, kjer se na trenutke vodnjaki začuda polni vode. Navidez nikjer nikogar, a izveva, da je okoli kar nekaj pastirjev. Sonce se dviga, vročina seka. Dejansko se nimaš kam skriti. Sence ni,  Mohamedu je najin ritem prehud. Ko nekako ocenim, da bi bilo bolje, da se poslovimo in da bova nadaljevala sama, se vesel poslovi in od Mt Korna greva naprej sama. Vrh je krasen, pokrajina pa v vseh svojih dimenzijah pokaže svet stepe, v katerem vlada tišina, ki jo prekinjajo le počasni koraki hodcev. Z vrha postaja svet vse bolj skalnat in vstopimo v območje nekakšnega kanjona. Smer je prava, vprašanje je le, kje pri Todri bova izstopila. Uživam v razgledih na pečine in razmišljam, da bi se povzpel nanje, še posebej ker vidim pastirja, kako se dere z roba na nekaj, lahko tudi na naju, ko naju presenečen ugleda. A civilizacija vseeno ni predaleč, le nekaj ur hitre hoje.

 Ob poti ugledam berberske šotore, v katerih so le starejše ženske in otroci. Kot v kakšnem filmu Vinetouja. Fotografirati  se ne dajo oz. zahtevajo denarno nadomestilo... Silvo nadaljuje s hitrimi koraki, tako da komaj še sledim in fotoaparat raje umikam v nahrbtnik. Na trenutke slišim le kamenje pod nogami in čutim spodnji del telesa. Nič več. V normalnih okoliščinah bi to bil le en dolg pohod (ta dan 40 km), a če k vsem priteješ še obtežene nahrbtnike in maroško sonce z velikim vprašajem, kam sploh natančno greva, je najbolje preprosto iti in nič misliti...  

 

 

 

 

1.del 2.del 3.del 4.del

 

 

Tabor OUTSIDER

OUTSIDERplakat

MEPI priznanje za mlade

Priporočeno branje

Knjiga relativnosti pomena zmage posameznika in o moči sanj, ki so nujne, a hkrati nevarne. Knjiga o izgubi, ko je cilj dosežen, razmišljanja o pomenu sreče in o načinih iskanja svobode.   


Knjiga o človeku, ki je vso svojo življenjsko energijo prenesel v navpične stene. Skupaj s svojimi soplezalci je tako utrjeval filozofijo novodobnega alpinizma. Pri njemu ni nikoli bilo dovolj, da cilj tudi doseže, potrebno je bilo tudi zadostiti drugim pogojem - da je bil cilj dovolj težak in da ga je osvojil na način, kot ga ni še nihče pred tem. Zgodbe, ki govorijo o tem, da lahko  človeški minimalizem in preprostost z veliko mero odločnosti določa izjemne dosežke, ki se jih ne da spregledati. Razen, če nisi predsednik države. Knjigo imam in je v posojo...  

© 2015 MM