• Gore

    Zadnje ture v visokogorje in malo nižje...

  • Voda

    Večdnevni touring s kajakom po rekah in morju...

  • Naokoli

    Enodnevni in večdnevni izleti v naravo...

  • Bike&Hike

    S kolesom  in peš, gor in dol... 

Z Jakobom na Viševnik

Načrtovano lopatkanje nad snežno mejo, ki se je v letošnjem januarju dvignila dokaj visoko, se je sprevrglo v resno zimsko turo, ki jo žeim  z Jakobom končati s ciljem na Viševniku. Že zjutraj se mi zazdi Pokljuka zavoljo pravkar slišane radijske vremenske napovedi 'o lepem, a nadvse vetrovnem dnevu' zmrzljiva že, ko pogledam skozi okno avtomobila. Na parkirišču se (kot je to običajno za zimske konce tedna) že kopiči pločevina. Potem, ko le stežka korakam po ledeni površini, se zagledam v parkirno uro in pomislim, da so plačljiva parkirna mesta v resnici najmanj urejen prostor in za nepazljive celo nevaren. Zagledam se v 'verigice' na nogah mimoidočih, ki nadomeščajo dereze... Pripomočki, ki v pravih zimskih razmerah nimajo veliko skupnega z varno hojo v hribih. Preparkiram tako, da se ognem vrvežu na zaledeneli cesti do smučišča, že pred vojašnico, tako da s psoma štartamo kar počez po gozdu tja za kasarno. Med smrekami je pravljično, na mehki podlagi je snega le za vzorec, visoko na krošnjah je sneg pod vplivom neposrednega sonca že skopnel, tistega nekaj pa je pomrznilo povsod tam, kjer se je hodilo...  Gozd nam ponudi dobro zavetrje tudi pred vetrom in šele nad žičnico zakorakamo na planinsko pot. Psa takoj najdeta nekaj zanimivega in ovohavata pripadnika svoje vrste. Lastnik je nejevoljen; ne razume pasje igre. Tudi njun prijatelj terier tega ne razume. V bistvu nihče.  Tako morata na povodec, kar mi omogoča, da me po največji strmini vlečeta navkreber. Počasi imam dovolj nenadzorovanih potegov in na sedlu skupaj poiščemo ustrezno mesto za počitek. V bistvu najdemo prostor za spuščanje z lopatko. Sončna kotanja prav pod vrhom Viševnika je le nedaleč stran od planinske poti, a dovolj daleč, da imamo mir. Seveda mi spust po riti že zavoljo moje teže in na trenutke zelo mehke podlage ne uspe kot bi si želel. Jakob teh težav nima in naslednjo uro uprizori številne spuste,  kjer se zavem, da nečesa več ne zmorem... Čas začne teči zelo počasi; medtem ko sin uživa, mene že pošteno zebe.  Po nekajkratnem posvetu vendarle nadaljujemo. Izberemo meni pozimi še neznano pot pod Srenjski preval. Nekaj uhojenega nam pomaga, da ne gazimo pregloboko, tudi orientacijsko nam par, ki sta pred nami šla tja, dosti pomagata. S severne, senčne strani opazujemo vrh, na katerem se gnete obiskovalcev. Ti na vrh prihajajo z juga. Nas čaka vzpon na preval, pod katerim se sončijo klože napihanega snega. Iz trde, mestoma ledena podlage, ki tudi Jakobu ne ustreza za njegove spuste , dosežemo na največji strmini sonce in s tem  je vsaj zmrzovanja konec. Tisti, ki si nisem nataknil dereze, imam seveda največ težav, tako da se tudi cepina na koncu ne branim. S prevala opazujemo planince, ki gredo v vse smeri, le v tisto, kam imamo namen, ne gre nobeden. Vidimo dokaj previden spust ritensko v Malega Draškega vrha, pa sestop para z Viševnika ter vzpon na preval in spust s prevala na drugo stran. Jakoba prepričam, da gre na vrh. Naveževa se in že drugič ta teden uporablja cepin v visokogorju. Vzpon ni pretirano zahteven, stopi so narejeni, na osojni strani dereze dobro prijemajo in je kar veselje, paziti je potrebno na mestoma mehki podlagi na prisojni strani tik pod vrhom. Medtem, ko doseževa vrh, se Alenka spušča s psoma na Jezerce. Veter poneha, tako da imava na vrhu Viševnika dovolj časa za počitek in praznjenje nahrbtnika. Kavke so še posebej predrzne. Spustiva se do sedla in od tam z lopatkanjem doseževa smučišče, kjer je dogovorjeno zbirno mesto. Do avta ni več daleč. 

 

Priporočeno branje

Knjiga relativnosti pomena zmage posameznika in o moči sanj, ki so nujne, a hkrati nevarne. Knjiga o izgubi, ko je cilj dosežen, razmišljanja o pomenu sreče in o načinih iskanja svobode.   


Knjiga o človeku, ki je vso svojo življenjsko energijo prenesel v navpične stene. Skupaj s svojimi soplezalci je tako utrjeval filozofijo novodobnega alpinizma. Pri njemu ni nikoli bilo dovolj, da cilj tudi doseže, potrebno je bilo tudi zadostiti drugim pogojem - da je bil cilj dovolj težak in da ga je osvojil na način, kot ga ni še nihče pred tem. Zgodbe, ki govorijo o tem, da lahko  človeški minimalizem in preprostost z veliko mero odločnosti določa izjemne dosežke, ki se jih ne da spregledati. Razen, če si predsednik kakšne države. Knjigo imam in je v posojo...  

 

 

 

© 2019 MM