Obvezna oprema v taboru

  • Športni copati (copat mora biti primeren za hojo po gozdnih poteh in za izvajanje športnih dejavnosti z dovolj oprijema na podplatu)
  • Gumijasti sandali za hojo po vodi (nekaj podobnega kot Crocs ali Teva sandali)
  • Nogavice (vsaj 5 parov)
  • Hlače (3 kratke športne in 2 dolgi)
  • Trenerka
  • Majice s kratkimi rokavi (vsaj 6)
  • Spodnje perilo
  • Kopalke
  • Brisača (2 kom.)
  • Kapa (za zaščito proti soncu + trak za ušesa)
  • Dežnik in pelerina
  • Pulover  ali termo flis (zraven še dva bombažna puloverja)
  • Nahrbtnik primeren za pohod
  • Spalna vreča in mehka podlaga za spanje
  • Čutara ali plastenka, ki dobro tesni
  • Vetrovka
  • Rjuha
  • Baterijska svetilka (priporočamo čelno)
  • Pribor za osebno higieno(zobna ščetka, milo,…)
  • Zaščita proti komarjem in klopom
  • Impregnacijski sprej
  • Krema za sončenje
  • Sončna očala
  • Zdravstvena kartica
  • Zdravila (če so potrebna)
  • Vrečka za umazano perilo

Radarska slika padavin ARSO

Bloke 2014

Tabor smo izvedli v zadnjem tednu pouka leta 2014.Utaborili smo se zraven Bloškega jezera ob vasi Volčje v osrčju bloške planote. Aktivnosti v na terenu in pod zemljo smo izvajali pet dni, ob tem ponoči občasno zmrzovali in se sušili, izvedeli pa marsikaj novega... Ciljna področja so bila Cerkniško jezero, Križna jama ter Bloška planota. Na slednji smo preživeli največ časa in izvedli največ eksperimentalnih vaj...

Film

Program dela

16.6.


TIME(H) ACTIVITY
6.15 departure from Krško
8.30 visiting the cave Križna jama
10.30 visiting museum of Cerknica lake
13.05 arrival at Bloke lake and putting up tents
14.00 lunch
16.00 getting to know the plae better
18.00 lecture on orientation symbols
20.00 dinner (preparing: group 1)
22.00 going to sleep

Udeleženci

SEZNAM DIJAKOV:

Orientacija Bloščica

 Proga je bila postavljena v tehnično nezahtevni del bloške planote v okolici tabora. Kontrolne točke so bile večinoma postavljene na markantna mesta, ki jih je bilo v naravi zlahka najti. Z ustrezno orientacijo karte in opisa (objavljen spodaj) so vse skupine našle kontrolne točke v predpisanem času. Gps sled pa je pokazala, da pa vsi vseeno niso spoštovali omejitev gibanja po cesti, kar je bilo ugotovljeno pri analizi.

Opis trase:

Tabornik Martin se odpravi h KT1. Takoj ob jezeru uzre lesen mostiček iz 20 st. n.št, ki je bil obnovljen pred nekaj leti, preko katerega preči potoček in se izogne mokri obutvi že prvo minuto. Po travniku, katerega lastnik je občina Bloke in je dokaj neredno košen, se zvali na cesto in mimo kičastih novogradenj poskuša najti odcep poti, ki ga pripelje do jame izkopa, ki je skoraj opazna že s ceste. Pri KT1 se prvič znajde v gozdu, pogleda na karto in vidi, da mora do KT2 izbrati gozdno pot levo. Pot se usmerja rahlo navzgor, a ne preveč, tako da lahko pospeši korak in nadaljuje v hitrejšem tempu. Groba ocena hitrosti in razdalje mu pravi, da bi za pot do naslednje kontrolne točke potreboval okoli 5 minut. S hitrostjo vsaj 2m/s se kmalu znajde na levem robu travnika. Oceni, da mora nadaljevati po travniku in slediti poti. Nekje na koncu odprtega sveta ga čaka KT2 in dodatna naloga. Čeprav mu karta govori, da je najkrajša pot do KT3 v smeri azimuta 275°, je njegova odločitev zadržana, kar se na koncu izkaže za pametno: spusti se po travniku navzdol in takoj zagleda asfaltirano cesto. Takoj na ovinku ceste stopi na gozdno pot, ki ji zlahka sledi, saj je levo slabše prehoden teren, desno pa se teren dviga. Dvesto metrov v pospešenem tempu mu ne vzame več kot 3 minute, križišče poti pa pomeni, da je našel tudi KT3. Na križišču se ustavi in še enkrat pogleda na karto. Dvome o svojem položaju odpravi tako, da orientira karto in oceni, kako daleč je KT4. Izbrati mora pot desno, pravokotno na trenutno smer gibanja. Pot gre sprva navzgor, a se počasi poravna in se v zadnjem delu odseka do KT4 spušča. Spust ni težak, le paziti mora, da se ne spotakne ob nekaj porušenih debel dreves, ki jih gozdarji še niso uspeli odstraniti. Občasno preklinja, kar mu ne koristi prav dosti. Zaželi si motorno žago Stihl, da bi si sam pomagal, a mu postane hitro jasno, da se oviram lahko zlahka ogne. Pot se konča na robu travnika, kjer je KT4. Čaka ga še dodatna naloga. Martin nadaljuje.

Do KT5 mora najprej prečiti cesto, zato dobro pogleda levo in desno. Pred njim je velika ravan odprtega terena, ki se pred gozdom konča v meandrih Bloščice. Ko se tabornik Martin približa kontrolni točki, zagleda tudi Bloščico, katere struga je s travnika skoraj nevidna. KT5 je vidna že od daleč, saj si jo lasti osamljena breza na drugi strani potoka. Tabornik Martin ugotovi, zakaj potrebuje nepremočljivo vrečko: copate in nogavice zavije vanjo in bos preči reko, ki mu ne sega višje od kolen. Pri kontrolni točki še enkrat orientira karto: tokrat mu je potok v veliko pomoč, tako da kompasa ne potrebuje. V smeri azimuta 135° zagleda cesto in hišo, za katero se pod daljnovodom na sotočju potokov nahaja KT6. Pri tem upošteva strogo prepoved gibanja po asfaltirani cesti in se vede nadvse spoštljivo v okolici hiše. Zopet preči vodo in se vzdolž potoka odpravi do KT7 na mostičku. Ob tem upošteva prepoved gibanja po cesti levo od Bloščice in se do sedme kontrolne točke sprehodi po desnem bregu. Že začuti bližino cilja, ki se nahaja na otoku Bloškega jezera. J

MTB orientacija po Krpanovi poti

 

Vsako leto zadnjo nedeljo v aprilu je organiziran Pohod po Krpanovi poti. 
Pohod je v osnovni različici dolg 18 kilometrov, v različici povirje Iške pa 23 kilometrov. Pot je zložna in primerna za vsakogar. Večina pohodnikov jo zmore v štirih do petih urah.
Krpanova pot nas vodi mimo dvajsetih posebej označenih znamenitosti naravne in kulturne dediščine, kot so domnevna domačija Martina Krpana (ti. Fajglova kmetija), 150 let stara pajštaba (sušilnica sadja), čudovito nizko barje ob Bloščici (zagotovo eno najlepše ohranjenih v Sloveniji), pa pisane cerkvice, idilične vasice, itd.(vir: pespoti.si)

Orientacije se je lotila skupina dijakov, ki so pod strokovnim vodstvom progo prevozili skoraj optimalno. 

Trasa skupine:

razdalja
22.8 km
max-min min max gor dol
906 m 0 m 906 m 1419 m 878 m

Obisk Cerkniškega muzeja

Prikaz vodnega sistema na maketi spremljajo tonski posnetki življenja ob jezeru, občutili boste vso naravo ( ptice, druge živali... ) v sorazmerju z vodnim prikazom na maketi. Edinstveni prikaz služi tako turističnemu, izobraževalnemu kot kulturnemu namenu. Ko je vode največ je gladina jezera na 552 m nadmorske višine, njegova površina je 26 km2, obseg 40.2 km, dolgo je 10.5 km, široko 4.7 km in globoko do 10.7 m. Ko pa presahne, po kraškem polju teče samo potok. Dno polja je iz apnenca in dolomita. Voda v jezero priteka iz kraških izvirov na robu polja, odteka pa s ponikanjem v podzemlje. Iz nekaterih virov voda prihaja stalno iz drugih samo ob močnejšem deževju, nekateri ob deževju vodo bruhajo, ob usihanju požirajo – estavele. Jezero leži na kraškem polju, to je med apnenčastimi planotami od vseh strani zaprta uravnava, po kateri tečejo kraške vode: na zgornjem delu polja izvirajo, na spodnjem poniknejo. Dna kraških polj so pogosto poplavljena. V jeseni se polje napolni, v poletnih dneh voda počasi odteka skozi požiralnike v notranjost. Takšno polje imenujemo presihajoče jezero. Cerkniško jezero ob različnih letnih časih: S stalnim spreminjanjem svoje podobe nudi jezero ob vsakem letnem času, ob vsakem obisku in vsakemu obiskovalcu drugačno, vedno novo podobo. Spomladi zaživi jezero v vseh svojih oblikah; napolni se z vodo, ki ostane do poletja, vrne se veliko ptic, (na jezeru stalno ali občasno biva več kot 200 vrst ptic), ki gnezdijo v idealnem, mirnem okolju, ribiči vsakodnevno namakajo svoje ribiške palice, jadralci in "surfarji" uživajo v lovljenju stalnega vetra v svoja jadra. S prihodom poletja se vsem tem pridružijo številni kopalci, ki izkoristijo zgodnje pogoje za kopanje. drvak v muzejuKo prihodejo počitnice, si tudi jezero "vzame dopust" in vodo izpusti skozi svoje požiralnike in napolni žejna področja Krasa in ljubljanske kotline, ki jim stalno nudi svoje zaloge vode in jih napaja. Obiskovalci si ogledujejo drugo podobo jezera, "suho sliko", ki spominja na puščave, s prašno, razpokano površino, poraščeno z visoko jezersko travo (kmetje jo veselo kosijo in uporabljajo za steljo) in trstiko, ki še vedno nudi varno zavetje raznim živalim. Jesen s svojimi močnejšimi padavinami hitro napolni jezero, ki s svojo največjo površino nudi idelane razmere jadralcem in sprehajalcem vse do prihoda zime. Zimski čas zopet poskrbi za živahnost na jezeru. Spremeni se v velikansko drsalno ploskev, ki jo drsanja željni obiskovalci od blizu in daleč, na veliko izkoriščajo za svojo rekreacijo in bivanja na čistem, svežem zraku. Zopet pridejo na svoj račun tudi jadralci, tokrat z jadrnicami na drsalkah, odvijajio se razna tekmovanja v drsanju, hokej, ter tudi teki na smučeh ob in čez jezero postaja vse bolj interesanten. Lega jezera: Jezero leži jugo-zahodno od Ljubljane. Leži v južnem delu največjega slovesnkega kraškega polja – Cerkniško polje. Edinstveno presihajoče, največje slovensko jezero, se ob svojem polnem vodostaju razteguje ob vznožju Javornikov po vsej cerkniški dolini, od vasi Gornje jezero in Laze na jugovzhodu do vasi Želše na zahodu doline, ter od vasi Otok (edino otoško vaško naselje v Sloveniji; s cerkvijo svetega Primoža in Felicijana) in vznožja Javornikov do vasi Grahovo, Martinjak, Dolenje Jezero in Dolenja vas na severnem delu doline, kar pomeni tudi do 26 km2 površine zalite z vodo. Količina vode in z njo velikost jezera se spreminja različno glede na letne čase in količino padavin, od maksimalne zapolnitve do popolne izsušitve jezera. Jezero polnijo številni pritoki in studenci predvsem pa: o Cerkniščica z izvirom v hribovitem področo ju Sv.Vida in Carjnarje in izlivom v Rešeto o Martinščica in Grahovščica in Žirovniščico ki se združene izlijejo v Retje o Lipsenjščica (Štebrščica) z izvirom izpod Križne gore in izlivom v jezerski potok Stržen o Stržen, jezerski potok, ki se napaja tudi z vodo (Obrh) iz loške doline, se vije vse do Vodonosa, v katerem se izgublja, o ter manjši pritoki Mali obrh in Tresenec z izviri pri Lazah, Otoški Obrh z Otoka, Mrzlek v Zadnjem kraju, Vršiči, Narti blizu Gorice in Zlatavec pri Goričicah. Najvažnejši požiralniki, jame, ki jezero praznijo so: Veliki Altar, Mali altar in Beček , Levišča, blizu Otoka, Vrata, med Otokom in polotokom, Kotel v Zadnjem kraju, Mala in Velika Češnjica v Zadnjem kraju ob Vratih, Ajnce jame, pri Malem altarju, Mala in Velika ponikev in Golobinka ki leže ob Strženu, Retje in Sitarica, ki leže ob desnem bregu Stržena, Vodonos, skupina 14 jam, Križ, kjer se združita Cerkniščica in ostanek Stržena, Rešeto s skupino jam, Velika in Mala Karlovica in Oknice, ki leže pod Dolenjo vasjo, Svinjska jama, Kamenje in Narti.Živa maketa Cerkniškega jezera predstavlja kraški fenomen presihajočega jezera. Izdelana je v merilu 1:2500, velikosti 3x5 m in prikazuje geografski in vodni sistem. Življenje v vodi: V jezeru živi 10 vrst rib; ščuka, klen, krap, linj, menek, mali in veliki glavač, rdečeperka, ostriž, potočna postrv in podust. Izumrla je jezerska postrv. Od teh 10 vrst je 7 avtohtonih, od drugod pa so prinesli rdečeperko, krape in ostriže. Na vzhodnem delu jezera (Dovice) pa raste edina mesojeda rastlina v Sloveniji; OKROGLOLISTA ROSIKA, ki je svetovno ogrožena vrsta. Življenje v zraku: Cerkniško jezero leži na eni od najpomembnejših selitvenih poti ptic selivk v tem delu Evrope, je eno od 9 ornitoloških lokalnitetov v Sloveniji, katero bi po evropskih kriterijih morali začititi. Tu srečamo preko celega leta okrog 200 vrst ptic in kar 85 jih gnezdi v jezeru ali ob njem. Med temi je tudi KOSEC, ki je svetovno ogrožena vrsta; na jezeru jih domuje še kakih 70 parov. V jezeru ima edino gnezdišče v Sloveniji RJAVOVRATI PONIREK, tu gnezdi tudi RDEČENOGI MARTINC, ki ima gnezdišče samo še na ljubljanskem barju. V jezeru se hranita tudi OREL BELOREPEC, in PLANINSKI OREL. Raziskovalci: Ljudje so že v davnini spoznali, da je Cerkniško jezero drugačno, nenavadno, v primerjavi z drugimi kraškimi polji in dolinami. Vseskozi so si prizadevali razvozljati vzroke za njegovo različnost od drugih jezer. Tako je pritegnilo številne razsikovalce s celega sveta. Lotevali so se raziskav in objavljali svoje rezltate. Cerkniško jezero je postalo najbolj znano presihajoče jezero na svetu. Prelomnica v raziskovanju je Valvasorjevo delo (1689). Svoje zapise je objavil v knjigi Slava vojvodine Kranjske in že leta 1664 postal ravno zaradi razprav o Cerkniškem jezeru član kraljevske akademije. On seveda ni bil prvi ki je jezero obiskoval, raziskoval in opisoval. Zaradi teh Valvasorjevih zapisov so tudi drugi hoteli videti to čudo. Anglež Brown je obiskal jezero in svoje ugotovitve zapisal leta 1669 v Philosophical Transaction v Londonu. Valvasor z njegovimi zapisi ni bil zadovoljen. Ni se strinjal tudi z zapisom svojega predhodnika in mentorja Schoenlebna (1681). Zato se je podrobnješega razsikovanja lotil tudi sam in svoje ugotovitve objavil v Philosophical Transaction leta 1687. Bil je izbran za "tovariša angleškega kralja tovarištva", za člana Royal Society. Za Valvasorjem je bila še dolga vrsta raziskovalcev, ki so vsak na svoj način poskušali razložiti pojave Cerkniškega jezera; Nagl, Steinberg, Hacqe, Gruber,... Med prvimi raziskovalci Cerkniškega jezero so tudi domača imena. Vrhničan Ivan Michler in logatčan Josip Cerk, pa župnik iz Planine Anton Urbas, Gregor Kehe in seveda priseljeni čeh Viljam Putcih. Tudi v 19.st. je bilo Cerkniško jezero še vedno zanimivo za raziskovanje in opazovanje. V tem času lahko so pomembni raziskovalci Kebe, Žirovnik, Kobalj in Kunaver. Bili so raziskovalci določenih strok in vsak je opazoval svoje področje (geologija, morfologija, hidrologija,...) Pomembni so še Gavazzi, Hočevar, Leohenberg, Breznik, Jenko, Vicentini,...

Cerkniško jezero v Slavi Vojvodine Kranjske

." v jezeru je mnogo jam ali lukenj, tudi mnogo tokov, ali drigih jarkov, kanalom podobnih in prav tako mnogo gričev, ker dno ni posebno ravno. Na dnu med letom lahko ribarijo, zajce gonijo, divjačino, medvede, divje svinje in podobno streljajo, prepelice in druge ptice s sokoli love, travo kose, proso sejejo in žanjejo, se z vozom ali ladjo vozijo, lahko tovor po ledu vlečejo, in vsakovrstno vodno perjad streljajo...." ......"Kadar jezero izgine, zraste v dvajsetih dneh trava, ki da izvrstno seno. Ko ga pokose, preorjejo zemljo in sejejo proso; če pa se jezero ne odteče zgodaj, ni mogoče sejati. Včasih se tudi zgodi, da voda preplavi proso, ker se jezero prekmalu napolni. Navadno pa le uspe, ker se jezero pozno nabere....." ....."Če je jezro polno vode, nadomešča vsakovrstna perjad pomanjkanje divjačine, ker se tedaj zbere tu nešteta množica vodnih ptic vsake vrste; različne divje gosi, razne divje race, med drugimi te vrste, ki jim po kranjsko pravijo rjavke, liske, pasovice, krepljice, črne, ponirki, pivlji in še mnogo takih. Dalje je mnogo čapelj, dosti sivih in belih labodov in še veliko drugih vodnih prtic, ki se jih zbere na tisoče. Ob takem zboru perjadi pa znajo najti svojo korist tudi sokoli, orli in podobne roparice, ter krepko planiti na vodne ptice...." ...."Vranja jama in Suhodolica, ti dve čudni jami, ležita sicer vsaka sebi, imata pa enako in nad vse čudovito lastnost. Če se zasliši grom, bruhata obe vodo s tako močjo in silovitostjo, da se moraš čuditi. Suhadolica z neverjetno silo več kot tri ali štiri sežnje daleč kakor iz brizgalnic meče mnogo črnih, skoraj čisto golih, živih, toda slepih rac. Spočetka, ko pridejo iz jam, ne vidijo in ne morejo leteti; kmalu pa jih preide slepota in z vidom dobe tudi sposobnost letenja. So imenitno tolste, toda v svojo nesrečo, kajti ko padejo iz jam, ljudje pridno prežijo nanje in jih dokaj s palicami do smrti pobijejo. Iz njih nacvrejo velike lonce masti " .......

Legendi o izvoru Cerkniškega jezera

Legendi o nastanku Cerkniškega jezera: 1. legenda Nekdaj sta stala na Cerkniškem dva gradova, karlovši in šteberški. Prvi je bil sezidan zraven Male Karlovice nad Svinjsko jamo, drugi pa na nasprotni strani v vznožju Križne gore. vsak na svojem koncu doline. Graščaka sta si bila smrtno sovražna. Prigodilo se je pred veliko leti, da je iz ljubosumnosti Šteberčan ubil Karlovčana pri viteških igrah v dvoboju. Od takrat je izviralo sovraštvo med obema rodovoma. Drugače je bilo pri otrocih obeh graščakov. Šteberški sin in Karlovška hči sta se ljubila kljub velkemu nasprotovanju staršev. Šteberčan sklene zaprositi Karlovčana za roko njegove hčerke, le ta pa za pogoj postavi, da mora dolino zaliti voda, da bo po hčer lahko prišel s čolnom. Šteberčan, ves obupan ob nemogoči zahtevi, v svoji zamišljenosti ob povratku sreča velikega kosmatega moža, ki se je dvignil iz jame v katero so se stekali studenci. Mladi vitez se mu zasmili in mu svetuje kaj naj stori; izdela močno mrežo in z njo zapre požiralno jamo. Ker voda ni mogla več odtekati v globine, je res zalila celotno dolino. Kljub temu, da je prišil po nevesto s čolnom, Karlovčan ni držal besede. Lepota Karlovške hčere je slovela daleč okrog. V grad so prihajali razni snubci. Mlada Karlovčanka je sklenila ostati zvesta Karlovčanu in odbijala vse ženine. Neki plemenitaš pregovori Karlovčana da mu obljubi hčer, vendar da ga le-ta sama sprejme. Ko je plemenitaš zvedel za ljubezen in vsakonočne obiske Šteberčana pri Karlovški, je hitro pripravil maščevalni načrt. Nekega večera, pripravljalo se je k nevihti, noč je bila temna, se Šteberčan, tako kot ponavadi odpravi h Karločanki. Kot vedno je tudi tokrat, kljub temi, sledil luči, ki jo je videl na oknu Karlovškega gradu, ki mu je, po dogovoru med ljubimcema, vsak večer kazala pot. Vendar luč ni bila prava, premaknil jo je ljubosumni plemenitaš in je njegov čoln vodila v požiralnik Karlovico. Peneči valovi so zagrnili viteza in ga pokopali v hladni grob. Ko je lepa Karlovčanka zvedela za usodo svojega ljubega je skočila čez grajsko obzidje v jezero in utonila. 2. legenda V davnini je tu, jer je danes jezero, ležala vas. Nekoč, na nedeljo v adventu, so tam plesali pozno v noč in ko so se najbolj divje zabavali, se je na pragu plesne dvorane pojavil možčastitljive starosti z dolgo, snežno belo brado. Roke je vzdignil proti nebu in progovarjal podivjanim ljudem, naj se spomnijo, da je sveti adventni čas in naj nehajo plesati, sicer se bo zgodila huda nesreča. Vendar se je družba iz starca norčevala in se še naprej drla in poskakovala. Starec se je vrnil še drugič in tretjič, vendar njegovih svaril ni nihče poslušal. Tedaj seje odmašil sod, ki je stal v bližini in iz njega je pritekla voda, toliko vode, da je poplavila celo vas. Nastalo je Cerkniško jezero, v katerem, pravijo, živi tudi zmaj in od koder v sušnem obdobju vedno znova izginja voda.

Viri:
Pavel Kunaver, Cerkniško jezaro
Kulturna skupnost občine Cerknica, Dežela ob Cerkniškem jezeru
Jožef Žirovnik, Cerkniško jezero
DZS, Veliki splošni leksikon

Tradicionalni ribolov v Cerkniškem jezeru

Krivolov & tradicionalno ribištvo, predavanje Miro Kunstek. Bilo je nepozabno. Najprej naključno izbrani skedenj v vasi, kjer prijaznim lastnikom ob prvem snidenju ni bilo jasno, kaj jih je doletelo, potem iskanje ustrezne lokacije na podstrešju, kjer smo zadostili kapaciteti vseh udeležencev in zahtevam zornega kota projektorja. In ko je ura odbila deveto in so na kmetiji avtohtoni prebivalci že pogasnili luči, se je pričelo...
Sem Miro, avanturist, in prikazal vam bom vhs film (iz leta 1976), kjer prikazujemo "tradicionalno obliko ribolova".

Vse, kar je povedal, vključno z merami in količino ulova ter z udbojevskim nadzorom nočnih aktivnosti tega skoraj povsem moškega športa, naj ostane skrivnost za prihodnje generacije. 

Omeniti velja le to, da je ribištvo strast, ki jo čuti lovec in utrpi plen. Po strasti pride obed ali pa zaslužek. Vmes pa je še marsikaj.
Aksiom večera: Krivolov je najbolj poštena oblika kriminala.
Denisov komentar: Tip je legenda.


Kultura ribolova za časa Valvasorja: Prebivalcem Gornjega jezera je bila naložena posebna dolžnost, da pazijo na jezero, kadar je polno, da nihče v njem ne lovi. Šele ko je začela voda v jezeru močneje upadati je cerkovnik na Gornjem jezeru z zvonjenjem pri Svetem Kancijanu naznanil začetek ribolova. Tako opisuje Valvasor: ko zadoni zvonjenje in ga ljudje zaslišijo, popuste delo na polju, se naglo zbere s saki, vržejo obleko in sramežljivost s sebe in hite k jezeru čisto nagi in goli, kakor so iz materinega telesa na svet prišli. Vse se meša neovirano in čisto brez sramu, popolnoma nago, staro in mlado, moški in ženske, poročeni in neporočeni nihče se ne briga za figove liste, nihče ne gleda nagih ljudi, temveč ribe, ki jih sakarji vneto zasledujejo in praznijo svoje sake na obalo(Valvasor, 1986).

V srednjem veku je pravica do vodnega bogastva v Cerkniškem jezeru pripadala zgolj cerkveni (samostanu v Bistri in v Stični) in posvetni oblasti (knezu Eggenberškemu in grofu Turjaškemu). Ribolov v jamah so narekovala strogo določena pravila, ki so določala kje sme kdo loviti, kdaj in koliko. Velik del ulova je šel med deželnosodno gospodo, nekaj pa so dobili prebivalci Gornjega jezera, kot plačilo za čuvanje jezera. Zgolj v nekaterih jamah so sakarji v zameno za plačilo lahko lovili tudi zase. Na jezero so se odpravili z značilnimi jezerskimi čolni, drvaki, izdolbljenimi iz enega samega debla. Če je kazalo, da se bodo jame ponoči spraznile, so lovili ponoči ob prižganih baklah, dračju ali trsju. V jami Narte in Pijavice ni smel loviti nihče, saj so verjeli, da se v njih ribe redijo in imajo tu svoj zarod.

Šele ko so polovili ribe iz zadnje jame, so z zvonjenjem pri cerkvi sv. Janeza Krstnika blizu Cerknice oznanili konec ribolova. Takrat so pridrveli k jezeru tudi Jezerjani in prebivalci okoliških vasi, ki so pobrali ribe, ki so ostale na jezerskem dnu.

Način kot tudi pomen ribolova se je od Valvasorjevih časov precej spremenil. Takrat so poleg sakov (iz vrvi spletena vreča z zoženim dnom pritrjena na lesen ročaj) za ribolov uporabljali med drugim tudi vlake (dolge ribiške mreže), metve ali metalnice (ena sama mreža), vrše (naprava podobna mišnici), in koše iz vrbovja ali leske. Ribe, ki so po presahnjeni vodi ostale v jezerskih luknjah, so kar z rokami zmetali v platnene vreče. Pozimi so na jezeru lovili z lesenim kladivcem in sekiro. Z udarcem prvega so ribo pod ledom omamili, s sekiro pa so izsekali odprtino v led in ribo pobrali.

 

Obisk Kržne jame

Križna jama je 8.273 m dolg jamski sistem pod območjem med Blokami, Loškim in Cerkniškim poljem. Vhod v Križno jamo se nahaja 1,5 km južno od naselja Bloška polica. Poimenovanje jame je po bližnji cerkvi sv. Križa. Značilnost jame je veriga podzemnih jezerc s smaragdno zeleno vodo. Križna jama je po biološki ranolikosti četrti največji poznani jamski ekosistem na svetu. Whod v jamo je bil prvič dokumentiran leta 1832, čeprav so bili v jami najdeni stenski napisi iz 16. stoletja. Vodni del jame z jezerci so raziskali slovenski jamarji leta 1926.

Pri Kalvarji (običajno najlepše mesto v jami) se jama razdeli v dva rova – Blatni rov proti severu in Pisani rov proti severo-vzhodu. Prehod preko Blatnega rova jezaradi spolzkega blata težji zato si jamarji raje izberejo nadaljevanje preko Pisanega rova  do Kristalne gore, ki je največji prostor v jami al ipa do Matjaževega rova. Vodni tok iz Križne jame nadaljuje svojo pot preko globokega sifona v Novo Križno jamo.

Slike

 

Tabor OUTSIDER

OUTSIDERplakat

SKOFLJE12

bloke15

SKOFLJE12

thumbL

image4545

© 2015 MM