Ko zapustiš cestne strmali nad Drežnico in te cesta skozi Drežniške Ravne nekje sredi vasi usmeri desno, ti da asfalt vedeti, da ga bo kmalu konec. Pri kravjem napajališču, ki ga zaradi pipe v dobršni meri koristijo planinci, lahko na začetku makadamske ceste sicer lahko parkiraš, a  dostikrat raje potencialno žrtvuješ nekaj na podvozju nizkega vozila kot da bi  pešačil. Z vožnjo na planino Zapleč pridobiš kakšno uro, ki jo potem hvaležno porabiš v trenutkih užitkov na grebenu, sploh če je dan krajši. 

Turo bi kot celoti ocenil za zahtevno,nekako ti ne da miru od začetka do konca. Ko blatno cesto pred planino Zaprikraj zapustiš pri info tabli, se dvigaš strmo po pašniku, ki sega prav do grebena. Hitro se srečaš z ostanki zapuščene vojaške mulatjere, v zgornjem robu je dokaj zaraščena, tako da izbereš raje kakšno bližnjico več, ki te hitreje pripelje na greben, pod katerem nekaj deset metrov pot robom prečiš levo do Kala, kjer se greben dejansko začne. 

Ob poti so številni rovi in ostanki vojnih časov pred več kot 100 leti, nejasno je, kako so na takih strminah vojaki sploh lahko vztrajali dlje časa.  Vzhodno od macesnov na grebenu so prehodi lažji, čeprav gre vse do Vršičev za dejansko podrto pot, ki se na nekaj mestih izgubi, tako da te vztrajanje strogo na grebenu hitro pripelje do kakšnih plezalnih vložkov, resda  s čudovitimi razgledi. Skoraj nujno je, da so trave suhe, sicer se objektivna nevarnost hitro poveča in je tura bolj zahtevna kot ne. Do Vršiča gre za zelo raznolike prehode, skozi tunel, pa kakšen skalni skok je potrebno premagati… Idejo, da do Vršiča ni daleč, hitro opustiš, ko premaguješ predvrh, pa še enega zadaj… Grebensko hojo lahko zamenjaš tudi s hojo pa opuščenih vojaški poti, ki se vije kakšnih deset metrov nižje, a se na nekaj mestih prekine. Na Vršiču je čas za malico, za uživanje v razgledih, ki jih ni malo. Tu je grebensko prečenje tudi možno začeti – mulatjera iz Zaprikraja je dobro vidna.

Čuden občutek z vonjem po smrti, ki zaznamuje tako lep kraj, ne pojenja. Žalostno je gledati ruševine, ki jih je človek zaradi namišljene črte postavljal tukaj, in se jim je v sramu kasneje odrekel. Tu so ostale kot svarilo in v poduk vsem tistim, ki življenjsko problematiko sobivanja poskušajo še danes reševati z nasiljem in z sejanjem nestrpnosti. Čas in narava spreminjata vse počasi nazaj. 

Z Vršiča se spustimo na neizrazito sedelce, kjer se začne vzpon proti Oblemu brdu. Hitro pridemo na bolj nadelano pot, večinoma speljano po policami med strmimi stenami, ki se na trenutke hitro dviga. Z Oblega brda se dobro vidi Lopatnik, naslednji cilj nad Vrati in Krnčica, ki tukaj kraljuje v odsotnosti malo polj oddaljenega Krna. Sedlo Vrata je travnato, sicer dobro pognojeno z živalskim kompostom, a je kot nalašč, da dobro premislimo, kaj in kako naprej. Lopatniku se ne moremo izogniti, na vrh Krnčice pa se gre le, če  baterije potešenosti še niso polne. Planina Zapleč je namreč ravno spodaj in utrujenim nogam lahko nekaj govori, da ta dan hodijo le še navzdol. V resnici pa ima vsak na Vratih številne možnosti – od Skutnika in Grive, do katerih se je potrebno sprva s sedla malce spustiti v smei postavljenih možicev,  do Krnčice, do katere vodi zahtevno brezpotje preko grebena in ki se višje zgoraj priključi označeni poti na vrh. Z vrha se lahko podaljša še naprej, tokrat pa sem se odločil za srednjo varianto. Poplezavanje na vrh je uživaško, težko bi rekel izpostavljeno, toliko bolj pa je zračno na grebenu. Vrh je lep in prostran in čeprav  oznake vodijo še naprej, me obljuba tega dne usmeri nazaj po mulatjeri skozi tunel. Do avta je še daleč, čeprav nam je skozi na očeh. Čudovit dan na čudoviti turi.

Iz Drežniških raven, kjer parkiramo nad vasjo ob koncu asfaltne ceste na parkirišču ob večjem pašniku, se odpravimo na Krasji vrh po markirani poti. Premagati moramo dobrih 1000 višinskih metrov po poti, ki se vije v spodnjem delu po zaraslem svetu, tako da tudi vroče sonce ni težava na teh poleti razbeljenih pobočjih. Dobro uhojena pot nekajkrat preči makadamsko cesto na planino Zapleč in se nato nad njo usmeri levo v gozd. Do  planine Zapleč pripelje drugače vodi tudi makadamska cesta, kjer je predzapornico urejeno parkirišče. Cesta je bolj primerna za ljubitelje offroad cestne kulture, a se da…, a potem bi bila tura na Krsji vrh nekako prelahka. Pot na vrh je tako ali tako uživaško lahka in poteka  pretežno po ostankih nekdanje vojaške mulatjere v listnatem gozdu, na 1450m pa se na križišču razcepi. Ker bi radi razglede  na soško dolino, izberemo levo varianto. Nekaj časa še hodimo po dokaj poravnani poti, ki na prvi razgledni točki zapusti gozd in se med travami povzpne proti vrhu. Na križišču za razgledno mesto  Koluji zavijemo desno proti vrhu, ki ga dosežemo po kakšne dobre pol ure. Z vrha krenemo severno po označeni poti, ki sprva poteka skozi bolj kamnit svet, razglede na soško dolino zamenja kulisa Javorščka in greben Kal – Krnčica. Nekaj sto metrov nižje se srečamo s spomenikom iz 1. svet. vojne, še nižje lahko obiščemo brezno, napolnjeno s snegom. Debeljaka, ki je sicer dokaj neizrazit vrh ob poti navzdol,  se lotimo z ovinka, ki je na karti najbližje koti vrha. Po travah se potegnemo včasih tudi čez kakšen balvan, na vrhu pa uživamo na pogled na vrh, s katerega smo pravkar prispeli. Če je čas pravi, ob zlato rumenih macesnih. Debeljak ima kar nekaj porušenih objektov  iz vojne, prehode z vrha pa iščemo kar po grebenu. Vršno pobočje Debeljaka se konča na manjšem travniku, od tam naprej pa nadaljujemo v isti smeri v strm, a dobro prehoden gozd. Spodaj kmalu  naletimo na slabše izrazito neoznačeno pot, ki se po širšem grebenu vije med balvani v smeri planine Zaprikraj in se pri tem večkrat izgubi. Če se držimo grebena, na koncu dosežemo označeno planinsko pot, ki smo jo uporabili za vzpon. Po njej se lahko vrnemo na izhodišče, lahko pa si turo še podaljšamo z ogledom slapu, ali pa, ko smo si jo mi, vsaj do planine pod Vratci, kjer je voda.