Trstelj (643 mnm) je najvišji hrib na slovenskem Krasu, hkrati pa tudi najvišji vrh Črnih hribov, ki se dvigajo nad planoto Tržaško-komenskega krasa med Lipo in Opatjim selom ter padajo proti Vipavski dolini med Dornberkom in Mirnom.

Zjutraj se zbudimo doma še v trdo temo, Vesna omeni, da se ji je prvič zgodilo, da je ob hoji ob lokalni cesti na poti do avtobusne postaje slišala le tišino, pomešanimi z odmevi svojih korakov –  ob petih v nedeljo zjutraj meseca januarja. PCT pogoji in jutranja testiranja potrdijo potrebno, ugotovimo,da smo zjutraj vsi  negativni. Vožnja do Primorske za potnike mini hitro, jutranji žarki pa nas vse začnejo prebujati v času edinega postanka, po katerem se počasi začnemo dvigati z Vipavske doline na slovenski Kras skozi Železna vrata, od tam pa do Kostanjevice, kjer je pri cerkvi Sv. Martina predviden tudi pričetek ture. Od ‘Tineta do Mihata’ naj bo danes…

Devetčlanski Mepi gre po določitvi točke na karti sam na koto X, vodnika pa se odpravita direktno proti Ruski jami, do katere kasneje pride Mepi po brezpotju. Vodniški par neutrudno brska po informacijah in tako ohranja Mepi ekpo zbrano… Ugotovimo vlogo 40 000 Rusov, ki so jih  v 1. svetovni vojni zajeli na vzhodnih bojiščih in so kot ujetniki  delali za avstro-ogrsko vojsko. Na poti do Cerja, najdemo tudi Boroevićev prestol – prestol soškega leva, jamo Pečinka, ki je praviloma zaprta za naključne pohodnike, pa nenadejano odpre domačin, ki Pečinko tudi razkaže. Na vrhu Pečine ugotovijo, zakaj se je razgledna točka z reflektorjem nad jamo med 1.sv. vojno imenovala tudi Oko krasa. Stolp na Cerju se vidi že od daleč in po dobri uri hoje je jasno zakaj – rastja v okolici ni veliko, predvsem zaradi ognja, ki je pred nekaj leti pospravil kakšnih 100 ha gozda, ki ga danes domačini poskušajo na novo zasaditi. Videti je, data hrib nima veliko sreče z vegetacijo, saj je vojna pred 100 leti požgala večino zelenja v času soških bitk, potem pa leta 2018 še požar. Razgled je lep –  proti vzhodu se razprostira razgled na Trnovski gozd s Čavnom in za gričevjem med Braniško in Vipavsko dolino Nanos, v bližini pa sta malo nižja vrhova Kačnik in Lipnik, ki ju od Trstelja loči le preval Železna vrata, skozi katerega smo se pripeljali zjutraj.  Od vzhoda proti jugu so na obzorju Snežnik, Vremščica in Slavnik, katerih grebene vidimo neposredno pod toplim opoldanskim soncem. Ta nas ne priganja, zato ostanemo pri Pomniku miru na Cerju skoraj dve uri. Nekateri nimajo covid dokazila, zato lahko le slutijo, kako izgleda muzej v stolpu, umetniška zbirka Oskarja Kogoja, razstava fotografij in vsa dokumentacija, ki priča o življenju v teh krajih v najbolj krvavem času zgodovine.  

Na jugu in proti zahodu je obširna planota Tržaško-komenskega krasa, preko katere se tudi danes lepo vidi Tržaški zaliv. Proti vzhodu se razprostirajo pobočja Črnih hribov, po grebenu katerih smo namenjeni popoldne. Proti severu padajo pobočja Črnih hribov v Vipavsko dolino, nad njo pa se dviga nizko gričevje proti Novi Gorici, kjer na Sabotinu že drugič danes zagledamo napis Tito, in južnem pobočju Trnovskega gozda, kjer so vidne še nekatere zaplate snega.

Vrhove proti Trstelju obiščemo s Cerja zaporedoma na točkah od 5 do 11, najvišji vrh pa je neposredno nad kočo in od tam je razgled verjetno še najlepši. Hoja se kar vleče, a Mepi drži skupaj prepričanje, da ga v Stjenkovi koči čaka pogostitev za sestradane.

Po drugi svetovni vojni so bile tu, kjer je sedaj koča, ruševine italijanskega vojaškega objekta. Planinsko društvo Nova Gorica je tedaj sklenilo, da poslopje obnovi za potrebe planincev. Že dobro leto po ustanovitvi društva, 20. avgusta 1950, so postojanko odprli in jo poimenovali po narodnemu heroju Antonu Šibelji-Stjenku (1914-1945). Kočo so večkrat obnavljali, temeljito pa so jo obnovili konec osemdesetih let. Trenutni oskrbnik zadovoljno pove, da je tu že 11 let in pri njih poteka vse po domače. Zvemo tudi, da ima vso osebje PCT pogoje,  kar imajo ponosno napisano tudi pred vhodom. Ustrežljivost presega vsa pričakovanja, tako da vodniškemu dvojcu, ki se je v kočo primajal prvi, oskrbnik ne pusti ven na hladno. Ponosen na svoje žlikrofe, katerim primeša goveji golaž,  ti v tej kombinaciji hitro izginejo, prilogo pa zamenja na sveže narezan pršut s sveže narezanim sirom. Verjetno je odveč pripomniti, da je  mepi ekipa enajstih lačnih ust po sedmih urah hoje vse hitro pospravila – na štirih velikih pladnjih so ostali le neznatni drobci, ki bi bili tudi za forenzika težak oreh. Okoliški fantje, ki svojo družabnost poskušajo prikazati skozi majave gibe, lahko te dobrote le vohajo. 

Šele ko pade mrak, se pospravimo in se spustimo k Lipi, vasici, v katerem smo pustili vozilo pod cerkvijo Sv. Mihaela. Od tu pa domov, vnovično nočno prečenje države čez slovenski Mordor – ljubljansko kotlino. 

Seveda je izlet minil v prijetnem vzdušju kot je to tudi običaj, velja pa tudi  pripomniti, da je bilo  zavoljo toplega  vremena na Krasu na trenutke vse že bolj spomladansko – bolj primorsko lagodno, v družbi lokalnega posebneža Rockya pa občasno tudi napeto. 

Na parkirišču gremo po planinski poti 14. divizije, ki poteka ob potoku. Po slabem km hoje se na travniku vidijo levo ruševine gradu Lindek, zato poiščemo v gozdu ustrezen prehod na greben, po katerem pridemo do gradu (KT1). Med ruševinami gradu pazljivo, poiščemo prehod skozi luknjo do označene poti in lese, kjer opazimo napis, ki ga bi morali videti na drugi strani. Po poti se spustimo do sedla, na katerem zavijemo levo navzdol po slabši poti, ki nas pripelje do roba ribnika, kjer se spustimo po poti do 9m visokega Lindeškega slapu (KT2). Vrnemo se 100 m nazaj do razpotja in se povzpnemo po gozdni stezi, označeno z možici, do makadama  Tega prečimo in po strmi poti čez gozd poiščemo  prehod levo na greben Špičastega vrha (KT3), kjer je lep razgled in naprej do Kislice (KT4). Od vrha se naprej spustimo do Sabininega stolpa (KT5), v katerem pustimo propagandni material za Mepi in tabor Outsider. Spust zaključimo na mestu, kjer je že možen prijeten prehod po gozdu na desno, kjer dosežemo pot, po kateri primemo do korita ob robu travnika (KT6). Pri koritu levo je strma orto-pot po gozdu, ki sčasoma zavije v lažje naklonine bolj levo in se priključi zgornjemu makadamu, po katerem dosežemo križišče z manjšim kamnolomom. Tu zavijemo desno in se postopoma dvigamo po cesti. Ko imamo občutek, da se cesta zarašča, je potrebno po slabši, zelo strmi poti splezati na greben naslednjega vrha – Stenica. Po grebenu po gozdu do vrha, kjer v Andraževem stolpu pojemo vse cukre, ki so ostali, alkohol pa ne!!! Z vrha (KT7) izberemo ustrezno grebensko pot proti Belemu potoku, ves počivamo na klopci ob večji delno raztrgani slovenski zastavi (KT8) in se nato po označeni planinski poti strmo spuščamo v dolino, kjer dosežemo asfaltno cesto, ob kateri je manjše zajetje vode (KT9). Zavijemo levo in se spustimo po lepem travniku z gradom Lindek nad nami. Na asfaltni cesti pod hišami se nekje desno odcepi gozdna pot v graben, po kateri dosežemo izhodišče.

Opomba: beležimo sled in se slikamo na kontrolnih točkah v originalnih položajih in po možnosti pojemo. Če se da, se slikamo tudi s kakšnim kmetom v bližini ali gozdarjem in poizvedujemo, ali se najvišja točka Stenica naglašuje kot žival (steníca) ali kot pomanjševalnica za steno (sténica).