Kombi se počasi maje po ovinkih nad Lokavcem. Cesta, nova in brezmadežna, nas v pravkar zbujenem jutru pripelje nad kamnolom, kjer se nam ponuja vstop na srednječavensko pot. V borovem gozdu iščemo sovražnike njihovih gostiteljev med iglicami krošenj, a sledi sprevodnega prelca ne ugledamo. Jasno je, da čeprav opreme ta dan ne potrebujemo veliko. Jutranja ura nam sporoča, da smo se nekateri vseeno premalo oblekli, a korak zato prej steče. Skupina dijakov je pripravljena na spopad z dobrimi petnajstimi kilometri. Višinskih metrov je predvidenih tudi nekaj čez jurja  in očitno je, da vedo, da nakljub začetni ravnici danes le ne bo šlo le naravnost in hitro… Vsi udeleženci imajo za nalogo opazovanje pripravljene karte in iskanje desetih kontrolnih točk, ki so postavljene ob trasi poti. Seveda je nekaj tudi orientacijskih zank, zato je posvetovanje dobrodošlo. Do tega pride že pred točko 1, ko se odločijo, da gredo prehitro s poti. Ko se jih opomni na napako, morajo nazaj. Na naslednjem odcepu zavijejo navkreber in na vrhu je že čas za učenje postavljanja šotora. V primorskih zimskih travah Male gore se pogled razteza vse do morja in še dlje tja proti beneški laguni. Na vrsti je obvezni photoshooting. Pot se vije po skalnem robu in pri koči, kjer ponujajo čaj, začnem  spremljati udeležence na daljavo.  Proti Kuclju se hitro vzpnemo, nekaterim se vrača občutek lakote, ki ga potešimo na vrhu. Drugi čakajo na obljubljeno pripravo toplega obroka, saj nosijo že ves čas sabo gorilnik in posode. O vseh instant vrečkah pa ne izgubljamo preveč besed. Selovec je naslednja točka, do katere so se morali udeleženci prebiti sami. Začuda jim je uspelo brez težav, saj so vztrajali dovolj časa na obstoječi markirani poti in se ob ritmih nekakšne primorske revolucionarne koračnice prebili na vrh, ki je presenetljivo dovolj prostran in opremljen s klopcami, da se na njem vsi tudi malo zadržimo. Snega je na obrobju Trnovske planote tukaj  še nekaj, nekaj sto metrov naprej pa bi se  lahko  na Velikem robu vsi skoraj sončili. Tam Lumpi sreča drugega napadalnega pripadnika svoje vrste, že drugega ta dan, na srečo dovolj majhnega, da ga ta ne doseže. Italijanska tigra v obliki jazbečarja. Po divjem snidenju z neko drugo zverino na povodcu pred pol ure se mu dozdeva, da ga nihče več ne mara in se odloči, da se ne bo več lepo obnašal. Na mokrih tleh postavimo gorilnik in nudli teknejo, čeprav nas v dolini čaka še kaj boljšega, kar je tudi razlog, da vse skupaj nekateri gledamo bolj iz razdalje. Vzpona na enako visok vrh Čavna hitro mine, na obstoječo pot pa se vrnemo kaj po brezpotju, ki nas med skalovjem pripelje na srednječavensko pot, s katere pa na primernem mestu zavijemo proti cerkvici Sv. Pavla,  od tja pa k rimskemu vodnemu stolpu. V vasi Lozarji nas pričaka Jožin, ki mu je v resnici ime Max in to bi lahko bil zadnji pravi planinski vtis s ture, ostalo pa je bolj popotniške narave.