Skoči na vsebino

Lindek – Špičast vrh – Kislica – Stenica

Lindek - Špičast vrh - Kislica - Stenica

lindek
Grad Lindek
  • Tura okoli Lindeka 4.12.2022
  • vodnik Matej Mlakar (PD Brežice) 
  • Težavnost: lahka označena in neoznačena pot
  • Višinska razlika: 850 m vzpona  in spusta
  • Dolžina poti: min. 11 km
  • Čas hoje: 7 ur
  • Potrebna oprema: zimska planinska oblačila in obutev, rezervno perilo, vetrovka, kapa, rokavice, (pohodne palice)
  • Hrana in pijača: iz nahrbtnika

DEcember 2021

Lindeški potok – grad Lindek – Lindeški slap – Špičasti hrib – Kislica – Stenica – Lindeški potok  

Na parkirišču gremo po planinski poti 14. divizije, ki poteka ob potoku. Po slabem km hoje se na travniku vidijo levo ruševine gradu Lindek, zato poiščemo v gozdu ustrezen prehod na greben, po katerem pridemo do gradu (KT1). Med ruševinami gradu pazljivo, poiščemo prehod skozi luknjo do označene poti in lese, kjer opazimo napis, ki ga bi morali videti na drugi strani. Po poti se spustimo do sedla, na katerem zavijemo levo navzdol po slabši poti, ki nas pripelje do roba ribnika, kjer se spustimo po poti do 9m visokega Lindeškega slapu (KT2). Vrnemo se 100 m nazaj do razpotja in se povzpnemo po gozdni stezi, označeno z možici, do makadama  Tega prečimo in po strmi poti čez gozd poiščemo  prehod levo na greben Špičastega vrha (KT3), kjer je lep razgled in naprej do Kislice (KT4). Od vrha se naprej spustimo do Sabininega stolpa (KT5), v katerem pustimo propagandni material za Mepi in tabor Outsider. Spust zaključimo na mestu, kjer je že možen prijeten prehod po gozdu na desno, kjer dosežemo pot, po kateri primemo do korita ob robu travnika (KT6). Pri koritu levo je strma orto-pot po gozdu, ki sčasoma zavije v lažje naklonine bolj levo in se priključi zgornjemu makadamu, po katerem dosežemo križišče z manjšim kamnolomom. Tu zavijemo desno in se postopoma dvigamo po cesti. Ko imamo občutek, da se cesta zarašča, je potrebno po slabši, zelo strmi poti splezati na greben naslednjega vrha – Stenica. Po grebenu po gozdu do vrha, kjer v Andraževem stolpu pojemo vse cukre, ki so ostali, alkohol pa ne!!! Z vrha (KT7) izberemo ustrezno grebensko pot proti Belemu potoku, ves počivamo na klopci ob večji delno raztrgani slovenski zastavi (KT8) in se nato po označeni planinski poti strmo spuščamo v dolino, kjer dosežemo asfaltno cesto, ob kateri je manjše zajetje vode (KT9). Zavijemo levo in se spustimo po lepem travniku z gradom Lindek nad nami. Na asfaltni cesti pod hišami se nekje desno odcepi gozdna pot v graben, po kateri dosežemo izhodišče.

Opomba: beležimo sled in se slikamo na kontrolnih točkah v originalnih položajih in po možnosti pojemo. Če se da, se slikamo tudi s kakšnim kmetom v bližini ali gozdarjem in poizvedujemo, ali se najvišja točka Stenica naglašuje kot žival (steníca) ali kot pomanjševalnica za steno (sténica).

Bronasto poročilo:

Kislica in Stenica Na precej hladno decembrsko jutro smo se v soboto, 4. 12. 2021, odpravili na trening. Ob 7.uri smo z avtom in kombijem odšli proti naši začetni točki pohoda, kamor smo prišli okoli devete ure. S pohodom smo začeli razdeljeni na dve skupini. Bronasti Mepijevci smo se najprej odpravili proti Lindeškem gradu, srebrno- zlati pa proti Stenici. Najprej smo približno 1 kilometer hodili po ravni poti, nato pa se po bolj strmi poti povzpeli na grad Lindek, kjer smo imeli prvo točko. Grad je bil v ruševinah, je imel lep razgled na okolico. Tam smo se slikali in posneli, nato pa se spustili v dolino. Po spustu smo prišli do manjšega ribnika ter po dolini nadaljevali pot do Lindeškega slapu, ki je bil naša druga točka. Slap smo si ogledali tudi od bližje, naredili nekaj slik, se posneli in nadaljevali pot. Od tam smo se strmo povzpeli do makadamske poti, kjer smo se za kratek čas izgubili, nato pa vseeno po najbližji možni poti prišli do tretje točke, Špičastega vrha, kjer smo imeli malo daljši postanek za malico. Od tam smo se povzpeli na Kislico, ki je bila naša četrta točka. Ob vzponu je naraščala količina snega in se nižala temperatura ozračja. Sneg je bil ravno pravšnji za delanje snežnih kep, zato smo ga za to tudi izkoristili, saj smo se na poti do Kislice kepali in si tako še razvedrili pot. Od vrha smo se spustili do pete točke, Sabininega stolpa, kjer smo se spet ustavili za malo dlje časa. Od tam smo pot nadaljevali po grebenu in se po približno 500 metrih hoje strmo spustili v dolino do korita ob travniku, kjer je bila šesta točka. Po kratkem postanku smo se spet strmo povzpeli do makadamske poti, po kateri smo hodili nekaj časa, dokler nismo zavili ostro na desno in smo še malo hodili po poti. Višina snega se je z vzpenjanjem spet višala. Ko se je pot končala, smo se začeli zelo strmo vzpenjati na greben Stenice. Velika količina snega, strm naklon in spolzka površina so nam oteževali vzpon. Ko smo prišli na greben, smo ugotovili, da moramo pohiteti, ker se je začenjalo temniti. Večina nas je imela obutev zaradi visokega snega premočeno, kar nam je še bolj otežilo hojo. Ko smo prišli na vrh Stenice, smo pri Andraževem stolpu, naši sedmi točki, imeli kratek postanek. Tam smo naredili še nekaj skupnih slik in nadaljevali pot. Z vrha smo se spustili po grebenu do točke 8, kjer je bila na drevesu obešena delno raztrgana slovenska zastava. Pri njej smo se posneli, ko smo zapeli slovensko himno in nato hitro nadaljevali s hojo. Ker se je že hitro temnilo, smo deveto točko preskočili in se po gozdni cesti odpravili do točke, kjer nas je čakal kombi. Vmes smo zgrešili pot, po kateri bi se morali spustiti, zato smo se malo pozneje spustili po strmem bregu do ceste, kjer nas je čakal kombi. Ko smo prišli na cilj je bilo zunaj že zelo temno in smo morali uporabiti luči. Do kombija smo prišli okoli 17.ure. S kombijem smo se odpeljali do malo nižje točke, kjer je bil še avto in se nato odpravili domov. V Krško smo prispeli okoli 19 ure. Trening je trajal približno 8 ur,prehodili smo 15 kilometrov in naredili skupno 1000 metrov vzpona.

bronasti Jaka Cerjak

Navodila za orientacijo

Grad Lindek
ekipa 1
Ekipa 1
pred Špičastim vrhom
Sabinin stolp

Izgubljenih sled

Skupina avanturistov se je poti lotila v nasprotni smeri in tako demonstrirala vzorčni primer kvalitetnega izgubljanja, kaj je vidno v spodnji zabeleženi sledi gibanja. Nazaj so se vrnili brez osvojenih vrhov, a opremljeni z novimi izkušnjami, kaj se zgodi, ko se situacijo podcenjuje.  

Ekipa 2
Ekipa 2

Srebrno poročilo

Kako katastrofalno zamočiti trening in se popolnoma osramotiti :,-) V soboto, 4. 12., naša srebrno-zlata skupina Jan Kos orientacije ni vzela dovolj resno in smo šli le na sprehod. Po štartu smo se napotili do prve točke, ki smo jo našli in se ob njej slikali, nato pa so se začeli problemi. Nisem se osredotočal na pot narisano na zemljevidu, zaupali smo Google Maps, ki je kazal pot mimo druge točke, s čimer se je začelo grozno ponižanje od pohoda. Ker smo se po tem incidentu bolj zanašali na Google Maps kot pa na zemljevid ,ki smo ga dobili in na opis poti, ki smo ga dobili z zemljevidom, nam sreča ni mogla biti naklonjena. Hodili smo tja v 3 dni v upanju, da morda pridemo še do katere točke, vendar nam ni kazalo dobro. Ko smo le prišli na pravo pot, smo srečali mentorja in mentorico, ki sta nam prišla nasproti z druge strani, saj sta hodila po isti poti le da v drugi smeri. Pogovorili smo se, kako se po grebenu prebiti do slapa, kar nam na koncu sploh ni pomagalo, ker smo popolnoma zabredli še pred tisto točko. Še nekaj metrov smo nadaljevali po pravi poti, dokler nismo duše popolnoma predali stricu Googlu, ki nas je peljal okrog točke do jase, kjer smo se ustavili, da smo nekaj pojedli in se med žvečenjem sendvičev odločali, če gremo nazaj na točko, kjer smo najbrž zašli s poti ali gremo naravnost v strmino hriba. Nato smo dobili sporočilo da se bo kmalu stemnilo in da moramo pohiteti in pa da moramo biti na novem grebenu bolj previdni, ki smo ga strokovno narobe razumeli. Razumeli smo namreč, da je to predlog, da preskočimo naslednjo točko in tako smo se okrog po cesti sprehodili do slapa. Na poti smo imeli nekaj srečanj z lokalnimi psi, ki so zelo glasno pozdravili našega Lumpija, ki jim je z največjo radostjo pozdrav glasno vrnil. Ko nam je nehalo v ušesih zvoniti od pasjega laježa, smo prišli do odcepa za slap, ki ga čudežno nismo zgrešili in tako uspešno prišli do naše osme točke, s tem da smo preskočili le 2.,3.,4.,5.,6. in za malo zgrešili tudi točko 7. S slapa smo se spustili nazaj na cesto, po kateri smo priracali do kombija na koncu poti. Tako je izgledal najslabši trening, iz katerega pa smo se veliko naučili. Najpomembnejši nauk je, da Google Maps ni za MEPI planince in da je včasih treba nazaj, čeprav se to zdi grozno. Glede na resnost naše skupine je bil neuspeh neizbežen in kot določeni navigator odgovornost prevzemam nase in se zavedam napak, ki sem jih naredil. Nihče nima vsak dan dobrega dne, bil sem nepozoren ter len, kar je privedlo do večine napak. Vsakdo se izgubi, neumne in nepotrebne napake zaradi izbiranja prve poti, ki jo predlaga Google, pa so popolnoma nedopustne na našem nivoju, zato bomo naslednje treninge vzeli bolj resno, za kar bom poskrbel tudi sam. Pri sebi in pri svoji skupini. Naša resnost je bila postavljena na preizkušnjo in na testu resnosti in zanesljivosti smo tokrat pošteno pogrnili. Verjamem pa, da bomo naslednjič orientacijski preizkus opravili brez težav in da smo se iz te izkušnje vrnili boljši. Ko ti spodleti , lahko obupaš ali pa znova poskusiš. In Mepi ni za tiste, ki obupajo. 

srebrni Žan Kos

Tukaj pa je še trasa 1. skupine, ki je našla (ob spremstvu) vse točke.

Prijavni obrazec