Turo začnemo v Leskovi dolini. Po slabe pol ure makadamske vožnje od zadnjega strnjenega naseljenega naselja loške doline in znamenitega gradu, okoli katerega bi lahko tudi malce pokosili, se v zapuščeni lovsko-gozdarski postojanki, ki je neslavno propadala od vsega svojega nastanka v drugi polovici 19. stoletja, usmerimo v dobro nadelane strmine največje vzpetine na Notranjskem. Snežnik je zjutraj za marsikoga le ideja, oddaljena 10 km stran. Opremljeni z začrtano traso in informacijami o poti  ter v pričakovanju srečanja z medvedom (ki se sicer nikoli ne zgodi, ko ga pričakuješ), nekateri previdno stopijo na zemljo, še vedno posvečeno predvsem divjemu živalskemu svetu. En pes zato pristane na njegovo veliko začudenje na povodcu, drugi pa hitro najde edino stoječo smrdljivo  vodo na celotni poti po vrha.  Kosmata udeleženca, povaljana v in tako ohlajeno obdana z blatom, s svojim smradom odganjata vse večje zveri v gozdu daleč naokoli, kar je tudi razlog, da nismo ugledali nobenega divjega življa vse do vrha.

Odločimo se še za obisk naravnega mostu, kakšne pol ure stran od poti, od tam naprej pa po divjem svetu, polnem vrtač in podrtega drevja nazaj do označene poti. To podaljša pot, a jo naredi toliko bolj raznoliko. Mladostna struktura udeležencev kljubuje močni temperaturni obremenitvi, pogovor se sprošča s številom opravljenih korakov. Po nekaj nenapovedanega plazenja skozi na trenutke pretirano zaraslo bukovo podrast in prečenja globokih vrtač, ki jih ni nikjer na zemljevidu, pridemo do novodobne hišice v gozdu, kjer se oče skupaj s tremi presenečenimi otroki čudi množici nasmejanih, ki zadovoljno prikorakajo iz grmovja.

S približevanjem vrhu se korak pospešuje, čeprav strmina ne pojenja. Meglice nad vrhom, ki ga sicer še ne vidimo, govorijo, da tudi danes Snežnik ne dovoli razgleda k morju. Po nekaj poskusih identifikacije rastlinstva na travnikih prispemo v ruševje in v okolico balvanov, ki so kot nalašč za plezanje, na katerih nekateri občutimo blage sapice primorskega vetra. Zadnjič pogledamo nazaj na prehojeno pot. Nad nami se dviga vrh, tipični kraški kamniti svet s planinsko kočo.  Na vrhu imamo sicer daljši počitek, a prave potrebe po senci navkljub direktnemu soncu vseeno ni, saj kar obležimo na travnatih blazinicah z žajbljem. Psa iščeta družbo in ugotovita, da sta nakljub številni množici edina na štirih tacah.

Krožni spust preko Malega Snežnika nazaj v Leskovo dolino sicer ponuja v spodnjem delu kar nekaj možnosti sestopa, a nobena ni prav kratka. Udeležence motivira napovedani zaključek izleta, zato tudi volje za pretirano posedanje ni. Vode počasi zmanjkuje, le psa imata še nekaj  pri vodniku. Neskončna zelena okoli in skale, ki vznikne tam nekje vmes, postavljajo svet pokonci. V recitalu impresije trenutka drevo, drevo, drevo, skala, drevo, skala, drevo, drevo, drevo, drevo, drevo, skala, drevo, skala, drevo, drevo, vrtača, drevo, drevo, vrtača, drevo, skala, drevo, skala, drevo, drevo, planinci, drevo, drevo, drevo, skala, drevo, skala, drevo, drevo ni težko najti vsiljivcev. Če kje v Sloveniji, je prav tu zabrisana meja med človekom in živaljo – civilizacije ni daleč naokoli.

In še za konec:  Cerkniško jezero je največje divje kopališče, kamor te domačini pospremijo z nasmehom, se igrajo s tvojim psom, ti nezavedajoč posodijo čoln in kjer izganjajočo vrsto kalamari na krožniku izpodriva  pommes frittes.

Hvala vsem udeležencem za dobro nedeljsko družbo.

M.