Žal vas moram razočarati. To ne bo biološki ekspoze o presnovi oziroma odvajanju. Govora bo o nečem povsem drugem. O logični opredelitvi resnice in laži. Kako hudo je včasih, ko dualna logika preprosto ne deluje več. Ste mogoče kdaj prišli v pogovor z osebo, ki je morala (že zaradi svoje višje pozicije) moralizirati, podučevati in svetovati, pa čeprav je bilo (kot tudi vam samem) tudi tej osebi jasno, da ne ve točno, o čem govori in kaj predstavlja (relacija šef – delavec, učitelj – učenec, starši – otroci, itd…)… 

Dejansko se ji je dozdevalo, da govori resnico že zato, ker v to verjame ali pa preprosto druge možnosti sploh nima – resnica je preveč boleča oziroma prenaporna (na primer: šef že leta in leta vodi podjetje na način, da je vedno manj zaposlenih in rezultati so vedno slabši. Ne podvomi o sebi, dvomi lahko le o drugih, zadevo pripelje s svojim početjem do absurda, ko utrujeni delavci na koncu med sabo razmišljajo, kdo je kriv). A v resnici je zgodba o šefu zgodba o netopirju, ki podnevi ne vidi. A tega ni krivo sonce. Se to dogaja tudi vam? Se to dogaja meni?

Ko sem naletel na prosojnice spodaj, sem se spomnil vsega, kar lahko danes človek sreča in sliši… Pa ne, da bom kaj rešil, bolj gre za to, da to smiselno opredelim in sebi dam vedeti, da vem… Bolj me je prepričalo, da moram resnično poznati nekaj in to tudi dokazati, da lahko o tem sodim, pa še takrat lahko dvomim, s čimer bi zmanjšal sranje na minimum…