Ko se na trajekt Ilovik, ki vozi iz Valbinske na Merag vkrcamo kot zadnji, doživimo nekateri tisti redek občutek sreče, ki je tokrat posledica vnaprejšnjega napačnega prepričanja, da nam to ne bo uspelo. Plovilo kar požira vozila, parkirana na razbeljenem parkirišču in neverjetno se nam zdi, da so vso to pločevino spravili na in pod palubo.  V daljavi se nad obalo severnega dela Cresa že prikazujejo obrisi starodavnega mesta Beli, kjer pričnemo s poskusno pustolovsko Mepi odpravo na zlati stopnji.  Vsi trije udeleženci, Matic, Brin in Gašper, najprej obiščejo ornitološki center, ki skrbi za populacijo beloglavih jastrebov na otoku in  nadzoruje njihovo število v parku Tramuntana. V parku, ki slovi po svoji divji naravi, v katerem lahko najdemo tudi številno populacijo divjih prašičev in veliko divjih ovac, se vsi trije krški Mepijevci  raje ukvarjajo s topografijo, ki že na začetku narekuje strm vzpon po klancu do prvih točk, kamnitih labirintov. Ti so zrasli iz bolj turističnih vzgibov domačinov, ki poskušajo tako dvigniti zanimanje za ta del otoka, ki je pri srcu predvsem tistim, ki imajo radi svet brez besed, prepojen z ezoteriko, vpet v naravo, postavljen na številne jase, malce stran od pogledov naključnih obiskovalcev v visokih petah, zato jih je tudi težko najti. Ker so posvečeni različnim bogovom te in one mitologije, gre za konglomerat vsega po malem. Dejstvo je, da so jase postale zelo zanimive, predvsem iz zraka. Do najvišjih točk otoka se pride najlažje preko južnih pobočij.  Za vzpon na Sis – oblika opravičuje ime – si je potrebno vzeti kakšno uro, razgledi pa odtehtajo dvome pri vzponu in vidi se dovolj daleč, da imamo vsi občutek, da smo na čisto spodobnem hribu. Kmalu nas preseneti prvi par beloglavih jastrebov, eden od šestdesetih na otoku. Elegantno jadranje na zračnih blazinah popoldanskega maestrala jih dela neslišne, a hkrati dovolj hitre, da se skoraj uspešno umaknejo objektivom fotoaparatov. Mepi spremljevalec ima nalogo, da spremlja in nadzira ter opozarja, če gre kaj v nasprotju s predvidenim. Moje prečenje celotnega grebena mi da vedeti, da bi lahko šli tudi tu, čeprav gre za brezpotje in tega na karti ni. Fantje istočasno nekje drugje premagujejo markirano traso prvega dne in se čudijo številnim okostjem neznanega izvora, ki jih narava pušča ob manj obljudenih poteh. Večino videnega dokumentirajo, predvsem zato, ker je to del njihove delovne naloge. Ko se zvečer srečamo na idiličnem mestu uvale Sv. Blaž, je čas za počitek in užitek. Učenje remija, kjer je edini, ki ga resnično pozna in zna, v izraziti prednosti, opustimo zaradi teme, še prej pa se v neoprenih okopamo v bližnjem zalivu in uživamo v barvah sončnega zahoda nad Istro.  Postane nam jasno, zakaj so ljudje ves čas vztrajali na tem odročnem mestu, ki je od mesta oddaljeno skoraj dve uri hoje, čeprav je bilo v zgodovini neprestano tarča obiskov gusarjev in ostalih plenilcev z morja. V zadnjih nekaj letih uvala sameva, nekaj divjih prašičev srečamo zjutraj, ponoči pa je mir. Matica sicer zbujajo motorji z ribiških ladij, ki plujejo v bližini. Spanje v mrežah se izkaže kot nekaj, kjer si bolj izpostavljen mrazu in vetru, a je prednost predvsem ta, da si na ta način svoj petnajst kilogramski nahrbtnik olajšaš za kakšne dve kili, kar ti naredi dan lažji in prijetnejši, ponoči pa imaš  nočni kino v živo, če imaš srečo tudi pod srebrnino nebesnega svoda. Dobro pa je, če se ob vsem tem tudi naspiš.

Drugi dan začnemo počasi, kakšno uro in pol trajajoče gibanje proti Sv. Salvatorju, ki označuje zametek civilizacije, pa lahko označimo kot enakomerno pospešeno jutranje razgibavanje brez postankov. Sam bi lahko tam nad mestom Cresom malce zadremal, sonce greje in nam, navajenim bolj arktičnih temperatur, deluje otok naenkrat kot blag inkubator, ki se samodejno prižge ob sončnem vzhodu in te počasi kuha. To čutimo v žeji, ki jo nekateri potešijo tudi tako, da pijejo destilirano vodo, saj je ta tisti trenutek edina na voljo. Vpliv mesta se Mepijevcem širi preko pipe, preko katere vidijo, kaj je človeku na robu najpomembneje. Mesto se zbuja počasi, mimo samostana pa se odpravijo na kolesarsko pot, ki vodi do Valuna. Po večurni panoramski hoji in s spustom po brezpotju dosežejo uvale pred Valunom, nato pa s škrapingom po obali do mesta. Zaklad, ki ga najdejo v uvali Jelov, jim da vero in prepričanje, da telo zmore, medtem kot spremljevalec okoli Valuna pripravljam teren za nočitev. Bivak v okoliškem borovem gozdu odpade, naposled se odločimo za nočitev v še zaprtem kampu, kjer imamo kot edini gosti na razpolago kakšnih sto parcel po ničelni ceni. Če odštejemo nekaj miši in močnega lomastenja v bližnjem grabnu okoliškega gozda, bi lahko rekli, da smo izbrali idealno mesto, vsekakor pa so se vsi napolnili z dovolj energije, da so lahko jutri dočakali brez tekočine. Dejansko smo v Valunu kršili kar nekaj od tistih desetih mestnih zapovedi, ki obiskovalce opomnijo pred vhodom v mesto – kot v kakšnem ameriškem westernu, le da šerifa ni bilo na spregled. Vsi pa smo se zavedali, da je prihajajoči dan najzahtevnejši, pa tudi najbolj spektakularen na relativno izpostavljenem terenu, ker bo potrebna neposredna prisotnost spremljevalca.

Na poti do Lubenic, verjetno najbolj opevane vasice na otoku, kjer razgledi na uvalo kakšnih slabih štiristo metrov nižje presegajo pričakovanja, za Mepijevce ni večjih presenečenj. Karti ni težko slediti, tudi markirani trail, označen z modro vijugo skupaj z rdečo piko, ki se mu včasih vsiljuje tudi kakšna Knafeljčeva markacija starejšega datuma, znak slovenskega planinskega kolonializma,  da vsakemu pohodniku vedeti, da bo pač nekam prišel, če bo le hodil dovolj dolgo. V vasi je zvonik postavljen ločeno od cerkve – moč strele presega prepričanje, da božanska moč ščiti močno verujoče, mogoče je pragmatizem močnejši od vere in je praksa prebivalce naučila, da boga groma in strele ni za podcenjevati. Pipa pred cerkvijo postane center zanimanja, pred muzejem v mestu pa spoznamo, kaj so mrgari in čemu služijo gromače, in zakaj ostanejo na koncu le divje ovce, ko se ostali zaradi slabih življenjskih pogojev izselijo. Nekako življenjsko poučno deluje vse to… Pod nami je uvala Sv. Ivan, do katere je kakšne pol ure spusta in je v vročih poletnih dneh celodnevni izlet s povratkom ob sončnem zahodu, Mepijevcem pa to tokrat pomeni le eno izmed kontrolnih točk do cilja v Martinščici, kjer se še ne ve, kje dejansko bodo prenočevali – predvidena lokacija namreč ni edina možnost. Obvezni photoshooting in nato vrnitev z uvale v hrib, nato pa spust v drugo uvalo, kjer postanejo neopreni zopet uporabni. Začnemo s kakšnimi petdesetimi metri plavanja v morsko jamo, iz katere se pride ven tudi skozi drugi, podvodni izhod, kar nekateri empirično potrdimo, pred tem  pa v modro-smaragdni barvi vode doživimo občutek priviligiranosti, da smo, kjer smo. Brin bo sem povabil svoje starše, pravi. Na kopnem se kmalu za tem začnemo bojevati z makijo, ki se nenadzorovano razrašča nad jamo, pred tem pa preplezamo nekaj delov v popolni pohodniški opremi z obteženimi nahrbtniki. Vse skupaj nas pripelje do škrapelj, ki se divje razprostirajo med vegetacijo na eni strani in morjem na drugi. Ostrino kamenja, ošiljenega z vetrov in s soljo vode, občuti predvsem naša obutev – nikoli več ne bo takšna kot je bila pred tem. Nekaj sto metrov škrapinga in veselega poplesavanja prekine več kot deset metrski navpični skalni stolp, ki ga je nemogoče preplezati. Kaj v tem trenutku pomisli vsak, ostaja skrivnost. Ve pa se, kako naprej – gor… Do uvale je le kakšnih tristo metrov, do nje pa bo potrebno skozi šavje na strmem terenu. Trenutke sreče, pomešane s skrajno obliko fizičnega naprezanja, ko najdemo naključne  prehode, zamenjujejo občutki razočaranja in spoznanje, da bo ven iz tega težko priti. Nato presenečenje – v grmovju ugledamo zapuščeni, po vseh kovinskih delih zarjaveli nahrbtnik, ki je tukaj vsaj že kakšno leto, če ne več. Splošno mnenje je, da ga je nekdo tukaj pustil, saj je z nahrbtnikom na hrbtu gibanje praktično nemogoče, verjetno pa ni prišel ponj, ker preprosto ni verjel, da ga bo znova našel. Malce srh vzbuja zapuščena tablica, powerbank, spominske kartice ter vsa ostala oprema za preživetje v naravi, 50 litrov opreme… kot da je v nekem trenutku nekdo popolnoma obupal(a). Mogoče takrat tudi kdo pomisli, da bi storil enako, a dejstvo je, da je v slogi moč… Gašper edini v dolgih hlačah  prevzame na trenutke vodenje po bodiki, nekaterim se smukanje po šikari že dobro pozna, pri zaraščenem zidu po kakšni dobri uri pa si le oddahnemo. Vemo, da bomo prišli ven iz tega resničnega naravnega labirinta. Plezanja tudi po tem še ni konec, tudi vseh markiranih odsekov v naravi dejansko ni ali pa so nerazpoznavni, škrapinga pa se raje ognemo. Ko naposled pridemo do izrazite stezice, si ob prvi priložnosti oddahnemo v senci in razmislimo, kako naprej. Sonce je kar močno, nekaterim pa zmanjkuje tudi vode. Do vasi je še kakšnih šest kilometrov, spremljevalca pa še dodatnih deset kilometrov večernega vračanja do avtomobila po označenem trailu visoko nad obalo. Na zadnji kontrolni točki se zato kot spremljevalec ločim od skupine in pohitim v Lubenice, ki jo dosežem še pred sončnim zahodom. Mepijevci medtem že uživajo v kampu, kjer se namestijo na igrišču za mini-golf, verjetno si ne bi mislil, da jih bom po tako napornem dnevu še srečal tako nasmejane in vesele… Je to povzročil tisti občutek nemoči v frontalnem spopadu z divjino, ko je vsak  premagal sebe, na robu tistega možnega, kar je bilo pred tem nepredstavljivo? Verjetno ni potrebno napisati, da je po takem dnevu spanec enodelne narave, a ga tudi predčasno prekine Matic, ki ima svojo računico za zadnji, bolj sakralni dan na južnem delu otoka.

Medtem ko ima spremljevalec zadnji dan lažje delo, se Mepijevci prebijajo do 4000 let stare kavuade, ki je delila največji otok Apsertidov na dva dela, pred tem pa obiščejo nekaj markantnih mest, ki jih je nemogoče zgrešiti v naravi – zadnje utrdbe, ki jih moderni turizem zaradi sakralne vrednosti ne more spremeniti in predrugačiti zaradi lastnih interesov. Ali pač? Vzpenjanje na razgledne točke razbija monotonost hoje po nadelanih poteh, vonj po cilju je le navidezen, do tja je ta dan še dobrih 20 km, ki se kasneje tudi raztegnejo. V sončnem vremenu se temperature dvigajo, veter v hrbet pa pomaga, da je navkljub utrujenosti, ki se je nabrala v vseh štirih dneh v vsakem posamezniku, še možno uživati v pokrajini, po kateri se na trenutke širi izraziti vonj po žajblju. Usoda je hotela, da se odprava zaplete čisto na koncu, po zadnji obiskani točki pred ciljem – prevelika želja ali nepazljivost pri orientaciji? Celotna dnevna zgodba se podaljša za dobri dve uri. Na takšnem terenu, kjer iz grmovja ničesar ne vidiš, kjer poti ni oziroma vsake toliko časa izgine, se na koncu izkaže, da je najboljša odločitev tista, ko se gre nazaj… In potem po drugi poti naprej… Na koncu, ko je cilj v Osorju pri kipu skladatelja dosežen, je vse pozabljeno in kvalitetno izgubljanje postane del igre. Pizze so že v krušni peči, trajekt pa zaradi prevelikega apetita tistega, ki hoče še eno margerito s koruzo, nezavedno zamudimo. Nadvse primerna priložnost v obliki dodatne skupne ure za zadnje analize odprave na obali v Meragu, ko je voznik celo na trenutke zadremal. Ne glede na čarobne trenutke v prijetni družbi nas je ta odprava tako fizično kot tudi psihično malce načela in v počitniških dnevih, ki so še ostali, poskusimo zaceliti še tistih nekaj ran, ki nas spominjajo na otok Cres v Mepi izvedbi.

Matej