V petek, 27.9. 2019, smo stavkali tudi v Krškem. Razlogov za stavko je vedno lahko več, tokrat pa je le en – skrb za planet, za katerega vsi mislimo zmotno že predolgo, da je neobčutljiv za vse, kar na njem počne industrializirana družba novejše dobe. Že takoj na začetku se postavi vprašanje smiselnosti takih protestov, saj na tovrstno problematiko opozarjajo stavkajoči, t.j. mladi, že dalj časa,  a je nomenklatura oblasti še vedno udobno zleknjena v svojih naslonjačih in v prepričanju naj ‘psi lajajo, karavana pa bo šla naprej’, čakajo, da bo glas jutri tišji, ekonomski interes pa prevelik, da bi sploh kaj spremenili, čeprav se na krajši rok da marsikaj.

Za začetek že to, da podprejo mlade v vlogi aktivnih državljanov, ki v v tovrstnih akcijah s svojo udeležbo potrjujejo, da želijo tudi oni odločati o življenjsko pomembnih vprašanjih, ki se tičejo prav njih, saj so naravnana na daljši rok, v čas, ko bo obstoječi politični establishment  zaradi matere narave že izbrisan iz registra prebivalstva. Mladi nam ne zaupajo, zato protestirajo. Kaj nam ni jasno? Jasno je sporočilo, ki nima le ekološkega imenovalca, temveč se predvsem kaže kot vsesplošni družbeni pojav, ki poskuša poenotiti Zemljo, ranjeno tudi zaradi številnih trenj z imenovalcem kapitala, ekonomske kolonizacije superiornih.

Strašljivo se mi zdi več dejstev. Prvič to, da se svetovnih dogodkov znamo udeležiti le pod okriljem slovenskih nevladnih organizacij (Še Zadnjič) in pa mladih, tistih, ki načeloma sploh nimajo volilne pravice. Oblast deluje zelo zadržano, sploh pa ne v smislu sprememb. Drugič to, da o vsem odločajo tisti, ki se sami še niso javno opredelili glede pojava globalnega segrevanja ozračja in kot taki posledično ne morejo odločati, ker nimajo za to izdelanih kriterijev odločanja, tretjič pa dejstvo, ki se pri nas vedno znova pokaže, ko je potrebno prisluhniti argumentom in ne čustvom – klasična poglobitev razklanosti družbe na dva pola, kar nam podaja slovenska literatura že stoletja, pa prav to v šolstvu rado prezremo in se obnašamo, da je imel Cankar predvsem mamin kompleks, Tavčar pa kvaziaristokratskega.

Osebno sem bil vpleten v pomoč dijakom pri organizaciji stavke predvsem iz razloga, ker mladim, ki se izpostavljajo, verjamem. Verjamem tudi v obstoj univerzalne ideje o dobrem ter preziram pokroviteljstvo zagovednikov, ki nadebudne trepljajo po hrbtih, a se za hrbti mladih le hahljajo, ker njim  pač storiti potrebno ni nič takega, kar odstopa od vsakdana in pri tem vpliva na mehkobo njihovega naslonjača. Vprašanje obstoja segrevanja planeta je strokovno vprašanje, ki je zlahka merljivo. Po občutku lahko vsi rečemo, da je nekaj narobe, mnogo težje pa je to dokazati. Morda zato, ker so lahko spremembe le kratkoročne in smo mi le ena od točk te večdimenzionalne mnogoterosti in ne vidimo cele slike kot pravijo nekateri. A trenutna opažanja kažejo, da bo anomalije zadnjih nekaj desetletij prevelike, da bo to jemali kot le lokalno posebnost. Mlade zanimajo konkretni odgovori na konkretna vprašanja. Naj  jim razložijo, kako to, da ledeniki, ki za svoj obstoj potrebujejo milijone let izginjajo v zadnjih nekaj desetletij množično pred našimi očmi? 

Temperatura površine Zemlje meri NASA, meritve Sonca pa švicarska PMOD

Tistih 4% znanstvenikov, ki ne priznavajo globalnega segrevanja se namreč sklicujejo na intenzivnost sončevega obsevanja (modra), zaradi katerega rastejo tudi temperature na Zemlji (rdeča). Po njihovem je za segrevanje krivo Sonce. Periodična intenzivnost naj bi povzročala tudi klimatske spremembe v zgodovini. A intenzivnost Sonca se po meritvah zmanjšuje že od leta 1960, od takrat pa temperatura strmo raste (strašljivo spominja na eksponentno rast). O tem in še o marsičem drugem, kar ni predmet tega prispevka, sem poslušal tega istega dne na predavanju v Krškem in to prav tam, kjer je največ govora o razvoju. Korektno in znanstveno podkrepljeno predavanje Agencije Slovenije za okolje z viri, ki sem jih sicer naključno  zasledil pred dnevi, je  označilo današnji čas kot čas sprememb, hkrati pa mi je še enkrat več potrdilo strah, ki ga imam že dalj časa – antropocentrizem, ki ne dopušča vpogleda v ekosistem kot celoto, ni sposoben začeti reševati krize, ki ni le podnebna kriza, temveč globalna kriza ekosistema kot celota. 

Kako lahko opravičimo milijonska izumrtja živalskih vrst vsako leto, ki so evolucijsko potrebovala milijarde, da so prišla do točke, kjer so se morala žal srečati s človekom? V reviji National Geographic te dni berem o serijskem izumiranjem vrst velikih živali, ki so se poslovile s sporočilom v očeh in bi jih človek moral opaziti, če že ni opazil tistih 80% žuželk, ki jih je človek uničil v industrijski dobi, samo metuljev je v zahodni Evropi za vsaj 84% manj kot pred industrijsko revolucijo. Število čebel  v ZDA v zadnjih 50 letih se je že skoraj razpolovilo. Osnovno vprašanje, ki se mi postavlja, je, zakaj smo tako ignorantski, saj v dobi znanosti, ko lahko napovemo skoraj vse preprosto raje gledamo stran, čeprav poznamo pomen in bit njihovega obstoja? Iščemo asteriode v vesolju v strahu, da nas bo kaj zadelo, pa ne vidimo, da smo ta asteroid mi sami. Po mnenju  nekaterih znanstvenikov je v zadnjih sto letih številčnost človeške vrste bližje eksponentni rasti, ki jo poznajo bakterije kot pa modelu, značilnim za večje vrste. Že podatek, da smo danes v biomasi ljudje več kot stokrat težji kot je bila katerakoli druga živalska vrsta, ki je živela na planetu, je osupljiv, še bolj pa me skrbi dejstvo, da smo z isto biomaso opremili še druge vrste (govedo), ki jih potrebujemo kot heterotrofi za naše preživetje. Izpusti in vse, kar sledi, je seveda posledica takega obstoja. Trenutno še nismo sposobni drugačne prehrambene politike, za sabo puščamo izčrpano Zemljo, obeta se nam šesto izumrtje živalskih vrst. Svetovni vodje se še kar naprej pogovarjajo o gospodarski rasti, mediji to prevzemajo, prebivalstvo pa to ponotranji. A je gospodarska rast sploh smiselna? Ko se pogovarjamo o zmernem gospodarstvu samoomejevanju in o krožnem gospodarstvu, se nam takoj vsiljuje model večne teme in jame, strah pred nesamozadostnostjo z energijo. Nihče tako ne pomisli o parcialnih ekonomskih interesih multinacionalk in velikih državnih podjetij, ki se skrivajo za idejo razvoja. Zanimiva se mi zdi predvsem stran Evropskega parlamenta glede izpustov CO2, ki nazorno govori o  naših potrebah o energiji, hkrati pa preprost grafikon opozarja, da ta težnja z obstoječimi viri  situacijo okoljsko le poslabšuje. Ideja ekosistema trenutno ne obstaja (samo Kitajska in ZDA poskrbijo za 41% izpustov na svetu, pa jih v nasprotno nihče ne more prisiliti). In tu je še človek  sam ter njegov sebični gen, si pravim, ki ne dopušča, da bi delili s tistimi, ki jih ne poznamo in so naši potencialni potomci v prihodnosti. Kar je oddaljeno za več kot življenjsko obdobje, preprosto ne more biti naša skrb. S tega vidika potem lahko tudi razumem oranžne voditelje, instagram fane in lokalne mnenjske voditelje, kjer vse žaromete instinktivno usmerjajo k sebi, bolj malo jih zanima vsebina, pomembneje e le trenutni medijski prostor. Ne razumem pa šolskega sistema, katerega del sem, da mlade raje učijo ponižnosti. Vse, kar smo sposobne šole ta trenutek, je aktivizem mladih v najboljši meri le mlačno podpreti, argumentacijo dejstev pa izpustiti, saj bi ta lahko poklicala na odgovornost marsikoga, ki ga trenutno kličejo mladi – kaj sploh mislite narediti?