Vstali smo se ob 7 zjutraj z malo manj veselimi obrazi, saj je bil to naš dan odhoda iz Barcelone. Naredili smo zajtrk. Nekaj nas je jedlo jajca, nekateri pa kosmiče. O rogljičkih za zajtrk noben ni hotel niti slišati, še posebej Kristjan in Luka, saj sta bila dan prej prikrajšana za 3 le-teh. Tat jima je vzel tudi sok. Točnega podatka za katero vrsto soka gre, še nimamo. Pod osumljenimi sem bil tudi jaz, vendar imam alibi, saj sem v morebitnem času zločina odšel po svoje stvari. Za pričo imam Vala, ki je medtem jutranje zmedeno jedel svoje kosmiče. Skratka, okoli 8 ure smo odšli iz kraja zločina oz. tako imenovane baze 2. Odšli smo na podzemno, kjer smo imeli manjši problem z vozovnicami, saj so nekateri porabili vse svoje vožnje. Ko smo se rešili iz zagate z vozovnicami, smo nadaljevali našo pot domov, proti vratom podzemnega vlaka. Navdušeno smo videli vlak, ki se pelje proti nam, ampak smo bili kmalu razočarani, saj smo nekateri malo z zamikom ugotovili, da vlak ni naš. Počakali smo na naslednji vlak in na nanj vstopili. Lahko smo se usedli, saj je bil vlak bolj prazen kot ponavadi, bil je prazen kot napol pojedena škatla rogljičkov ali pa kot na pol spit sok. Ko smo prišli do naše postaje, smo izstopili. Odšli smo proti vratom letališča. Nekateri so odšli na check-in prtljage, nekateri na stole, nekateri pa jest. Dobili smo se pri stolih in začeli hoditi proti našemu gate-u. Jayden je še enkrat poskusil svojo srečo s pošiljanjem razglednic, vendar žal neuspešno. Z vsakim korakom smo bili bližje vratom letala. Vkrcali smo se na letalo, se usedli in čakali še kakšnih 30 minut, žal nam neznano zakaj. Z  zamudo smo vzleteli. Na letalu se ni zgodilo nič kaj posebnega, razen to, da je imel profesor zraven sebe kar 2 prosta sedeža, edina prosta na letalu. Možnost, da se to zgodi je okoli 1%. Pristali smo uspešno v Trstu, kjer sta nas pobrala 2 kombija, ki sta nas odpeljala proti Krškemu. Nato smo si v Krškem našli prevoze in odšli domov, v Barceloni pa pustili, nerazrešen primer izginulih rogljičkov.

Nik