Ob dveh popoldne smo se mi potovalci srečali na letališču Zagreb, kjer naj bi imeli kmalu vzlet, ki je bil ob okoli pol petih. Ob 15 20 smo odpotovali do "check-ina" da nas sprejmejo v sistem. Seveda, jaz ne bi rabil stati in bi lahko že zdavnaj šel, a tega nisem vedel in sem stal brez namena. Oddali smo prtljago, da jo skenirajo, na srečo sem prišel preko brez problema. Nekateri niso, ker so sumili, da imajo orožja. Primer je zamenjava deodorant za solzilca. Po skeniranju, smo prišli do trgovin, ena s parfumi. Tam smo jih probavali, vohali... itd. Opazili smo, da niso vredni takih cen. Sledil je vzlet. Med letom ni bilo nič zanimivega, torej ga bom preskočil. Pristanka ne morem oceniti, saj sem bil prvič na avijonu, a je bil precej grob... vsaj zame. Letališče je bilo precej pusto, skoraj kenopsično ( prava beseda ). Z busom smo prišli v mesto, ki je že od prvega pogleda očaral veliko ljudi, mene hkrati. Hodili smo peš do hotela, pred tem smo se pa malo izgubili. Med iskanjem prave ulice smo jaz in prijatelja kupili ure, ki so bile znižane. Lahko rečem, da so precej dobre. Vstopili smo v hotel, se razdelili v sobe, in šli iskat hrano v trgovino. Tam kupili par stvari, se vrnili in pojedli. Sedaj pa počivamo, in se pripravljamo na spanec.

Prva orentacija se ni začela tako, kot smo pričakovali. Imeli smo velike probleme z aplikacijo in sledenjem naše lokacije. Ker smo bili kot skupina prvi na zboru smo navodila seveda prejeli prvi in tudi prvi začeli. Aplikacija je imela ogromne probleme na začetku in med samo orientacijo. Na srečo, ker smo začeli prvi nam je prva polovica orientacije potekla brez problema. Nato pa smo tudi mi občutili probleme v strežniku oz. v aplikaciji.Vsem ostalim se aplikacija sploh ni prižgala in zato niso mogli nadaljevati orientacije. Na našo srečo nam ni delal samo zvok in besedilo o točkah (znamenitosti). Ko smo prišli do polovice orientacije, pa je tudi nam nehala delovati. Ker pa smo pred tem naredili posnetek zaslona, smo se orientirali brez nje. Gledali smo zemljevid, kjer smo odčitali lokacijo ostalih točk. In smo se orientirali po ulicah in okolici, kar ni bilo enostavno, saj smo prvič tukaj. Proti koncu nismo ubogali ukaza profesorice, da se moramo vrniti nazaj in smo raje dokončali orientacijo. Smo edina skupina, ki ji je to uspelo v prvem poskusu. Zato smo v drugem poskusu namesto ponovne hoje po trasi lahko odšli na plažo in plavat v morje. Morje je bilo prijetno, ampak sprva hladno, ampak smo mi stisnili zobe in šli plavat. Po končanem plavanju smo se razdelili v 2 podskupinici in se razdelili po mestu. Dva sva šla na dip bare delat vaje za moč, ostali trije pa kuhati kosilo. Jedli smo prvi, ker smo bili najboljši.w

Danes smo imeli prvi dve orientaciji po mestu Alicante. Prvo smo začeli zjutraj okoli desetih, na začetku sem imel mešane občutke, saj so moje izkušnje iz zadnje orientacije grozne . Kaj pa ta? Sprva grozno, nič ni delovalo , zato smo naredili edino stvar, ki jo pri takšnem problemu lahko narediš...........OBUPAŠ TAKOJ. V drugo pa mi je bilo zelo vseč, malo hoje po mestu, zraven pijača, res kul, naredili smo dokaj hitro, in sem se razveselil prostega časa. In nato sem izgubil celotno veselje, ko sem se spomnil, da moramo pisati kroniko in objavljati slike, na koncu ob 15:00, pa smo dobili quiz o teh stvareh. "Super " praktično ŠOLA!!! Ob 16:00 pa smo jaz in moja 1. ekipa šli na drugo orientacijo. In kako je bila ta? Ok ,"I guess". Bila je taka kot prva, le več hoje in podatkov, ki si jih fizično ne moreš zapomniti. Končala se je na gradu, kar je v redu glede razgleda.Najboljši del je bil verjetno hoja , ko smo šli iz gradu skupaj na plazo kjer nas je čakal ŠE EN QUIZ. Cel dan se mi zdi kot en tak "nothing burger", današnji dan pa ocenim: 3 malice od 10-ih apartmajev. ( 0.5 malice na člana) -1.skupina

Dan se tokrat začne že ob sedmih ali celo prej, no vsaj zame. Največji razlog za vzbujanje je bil neudoben spanec, jaz sem celo na tleh, ampak pustimo to. V stanovanju nas je 6, trije v vsaki polovici. V moji polovici smo se zbudili približno enakomerno, četrti letniki pa spali kakor hrčki. Najbolj me je presenetilo to, da sem se vmes šel še tuširat, a noben se ni zbudil! Nekako smo glih pravočasno prispeli dol, da začnemo z prientacijo po mestu. Aplikacija NI delovala. Šli smo pogledat lokale, nato smo se zopet pred vjodom dobili za nove inštrukcije. Tokrat, e aplikacija delovala enim, na srečo tudi meni. Odpravili smo se na orientacijo, prišli do prve točke, že neha delati. Malo smo jamrali, nato samo začeli hoditi v eno smer. Prišli smo do nekega čudnega muzeja, ki je imel precej lepe mozaike, moderne slike in neke kovinske stolpe?? Moderna umetnost...prišli smo nazaj, se dogovorili za nadaljevanje.in zopet šli na orientacijo za ponoven poskus. Tokrat je delalo, a smo se večkrat ustavili za nekaj za pod zob. Nekako smo brez problema končali orientacijo, prišli nazaj in začeli s kvizom. Mi smo zelooo razturali ( nismo, bili smo najslabši ) in nato zopet odšli na še eno orientacijo. Tokrat se nismo večkrat ustavljali, in precej hitro prišli do cilja. Skupaj smo šli do obale, kjer je sledil še en kviz. Zopet razočarali. Sedaj pa naša skupinica je v restavraciji in se odpravljamo proti hotelu.

Današnji dan smo začeli z zbujanjem ob 8.00 zjutraj. Potem ko smo se vstali smo pripravili zajterk in se pripravili na novi dan. Najprej smo se vse skupine dobile zunaj pred apartmani in smo dobili navodila za današnji dan. Lotili smo se prve orientacije, ki je bila zelo zanimiva in z lažjimi težavami v aplikaciji, zaradi katerih smo rabili zaustaviti orientacijo in spet jo izvesti. Po opravljeni orientaciji pa smo šli nazaj v apartmaje in naredili počitek do kosila. Po kosilu pa smo imeli kviz in drugo orientacijo, ki pa nas je popeljala do drugega dela mesta in do vrha gradu na hribu, kjer smo tudi posneli reel za instagram. Po končani drugi orientaciji pa smo opravili še en kviz, ki je sicer nam slabše šel vendar je bilo še kr zanimivo. Po končanih aktivnostih pa smo se odpravili nazaj v apartma in smo si spekli pice za večerjo. Lep pozdrav.

Po prvem kviz smo se odpravili na 2 orientacijo današnjega dne. Zbrali smo se pred aprtmaji na zbirnem mestu ter se po skupinah odpavili na 2 orientacijo. Med potjo smo videli še par drugih znamenitosti ter se odpravili proti gradu na hribu Benacantil na približno 166m nadmorske višine. Na poti smo videli raskošne stavbe, senčen trg, mestno hišo, muzej jaslic, nekdanjo plemiško palačo, staro mestno jedro, kapelico, ter slikovito četrt saj niso značilni za območje od koder prihajamo. Iz teh podatkov smo izvedeli tudi veliko o zgodovini mesta. Pot do gradu sprva ni bila preveč zahtevna, vendar se je s prebiževajem vru hriba oteževala saj se je strmina poti zvišala. Čisto malo pred vrhom pa smo se s skupino odločili, da bomo stekli do vrha (zelo slaba odločitev), a to smo malce kasneje ugotovili saj smo bili zelo zadihani in smo pri prvem ovinku omagali. Na vrhu smo se nato kasneje zbrali ter se skipaj odpravili dol. Ko smo prišli dol smo odšli na plažo kjer so se imeli kviz o tej orientaciji.

Na otoku smo prejeli obisk druge španske šole.Nismo izvedeli, od kod so, kdo so, kateri letnik so, praktično nič. Bilo jih je več kot nas. Zapolnili so celo ladjo. Kljub temu da so iz pristanišča izpluli prvi, je bila naša ladja hitrejša. Ko smo jih prehitevali, so nam mahale in mi smo seveda z nasmeškom pomahali nahaj. Na otoku smo se večkrat srečali z njimi. Zelo so nam bili smešni njihovi animatorji, ker so imeli rumene majice in napis "Monitor", kar smo mi povezali z zaslonom za računalnik. Ko smo se z njimi srečali na otoku, smo se sporazumevali v španščini (znamo pa samo " Ola", kar pomeni pozdravljeni), nekaj pa v angleščini. Ko smo se vrnili z ogleda rta na otoku in smo se odpravili jest (bili smo zelooooooo lačni), je ena izmed deklet zakričala "Ola" in smo se obrnili in pomahali nazaj ter pozdravili. Nato je rekla "I love you". S tem je pogrela naša mala srčka , nas nasmejala in vzbudila žarek sreče. Počutili smo se lepo sprejeti med špansko kulturo in družbo. Ko smo jih vprašali za družbena omrežja(specifično snapchat), so odgovorile "We don't have it, sorry" Tako smo naše druženje končali z razočaranjem. Napisal:Gal Grmšek

Ob 6:10 mi je zvonila budilka, no bolj vibrirala, da sem jo sploh slišala, saj spim s čepki. Potrebno, ker soba gleda na ulico in imamo ponoči okna odprta, kajti je vroče tudi če imamo prižgan ventilator, ta pa vibrira tako močno, da se človek vpraša, če ga je varno sploh uporabljati. 7:15 smo štartali izpred bloka, smo kar točni na tem izletu. Drugo si ne upamo biti. Ulice so zjutraj še prazne, ker Španci vedo, kako živeti. Zato nam je tudi avtobus zamujal, verjetno. Na otok piratov smo prišli po ogledu vroče debate med dvema domačinkama, ki sta nam želeli prodati karte za katamaran. Prvi vtis otoka je bil smrad, ki se je dvigoval z obale, drugi vtis pa trobljenje mimoidočih viličarjev/mini traktorjev, ki so za 70 domačinov, ki še bivajo na otoku vozili rože za na pokopališče in hrano. Dan na otoku je bil... vroč. Še dobro, da sem dovolj bela, da se žarki samo odbijajo od mene. Edina žrtev je bil moj nos, zdaj sem lahko Sylvester the cat za Halloween. Bili smo na obeh koncih otoka in čeprav je oze, je preveč dolg za to da ni nikjer nobene sence. Edino kmetovanje, ki je kdaj uspevalo na tem otoku, je bilo sajenje kaktusov, ki pa jih sedaj že požira domače grmovje in par rožic. Lepo je bilo videti tudi pečine, ki se dvigajo iz vode in so velika nevarnost ladjicam v bližini, 10/10 varovanje koralam, ki se skrivajo pod morsko gladino. 2/10 za mucice, ki živijo na otoku, čeprav so cute, so tudi razlog, da nismo- oziroma nisem videla niti enega kuščarja, ki naj bi tam prebival. Dan smo končali v muzeju iluzij, osebno mi je bila najbolj všeč stena za risanje z UV svetlobo. Mogoče bi se dalo to vključiti tudi v mojo sobo (ati, delo te čaka). Konec dober, vse dobro. Voda nam je rešila dan in življenja tistih, ki so se metali s pečin.

Muzej je zgledal na zacetku dokaj mali. Nato pa smo se notri zadržali, kar nekaj časa hodili po njem in si ogledovali iluzije oz. nam to ni bilo več zanimivwo, saj imamo dovolj znanja fizike, da razvozlamo ukane. V muzeju smo posneli reel-e in jih objavili na instagram. Pri tem se je sotovaris zelo namučil, saj ne zna uporabljat telefona. Tako smo snemali in se pri tem celo na novo naucili , kako delujejo nekatere iluzije (ampak samo tiste, za katere nam ni bilo najbolj jasno , kako( vedeli smo samo osnove in ne podrobnosti☺️)). V muzeju smo bili tudi zelo lačni(ful ful ful lacni) in smo si čim prej zeleli oditi na vecerjo. Po zelo dolgem cakanju smo dočakali našo predragoceno hrano. Zelo smo je bili potrebni , saj smo veliko hodili po otoku in je minilo veliko časa od kosila. Odšli smo v KFC, amapk ni slo naročit in smo bili prisiljeni odditi.

Po muzeju iluzij smo odšli v "wana be Mrcator" Marcedona. Tam smo kupili sestavine za palačinke in recept se je vrtel okoli 1 kg moke. Po vrnitvi v apartma sta Luka in Gal pripravila maso za palačinke. Morala sta se znajt, saj nidta imela ročnega mešalnika in sta se rabila znajdit z rokami in žlico. Medtem smo Rožle, Matevž in Aljaž odšli v Kfc po prvi del večerje. Tam smo imeli probleme, saj se nismo mogli zmenit z prodajalko. Ona ni znala angleško, mi pa ne špansko. Tako smo se pogovarjali z kretnjami in prsti. Po dolgem, mučnem, napornem, izredno zahtvenem in napornem pogajanju s prodajalko smo obupani odšli v Mcdonalds. Tam sem odšel na potrebo na javnem stranišču, saj imamo preveliko vrsto v apartmaju. Nekako pa NISO imeli nuggets (izjemno razočarani smo nad njimi). Nato smo po uspešnem nakupu hrane odšli proti apartmaju. Tam smo pojedli in odšli na čistilni servis sob.

Naš izlet na otok Tabarca je bil eden lepših in zanimivejših delov našega popotovanja. Zjutraj smo se najprej odpravili z avtobusom nato pa še z ladjico, na kateri nam je bilo slabo zaradi kislega sladoleda. Ko smo prispeli na otok, nas je najprej navdušila njegova arhitektura. Zelo všeč nam je bila orientacija, saj smo lahko raziskovali prečudovit otok. Zamerilo pa se nam je delanje besed, saj smo se sramotili pred domačini in drugimi turisti. Po zaključeni orientaciji smo si privoščili tudi okusno kosilo in sladico. S polnimi trebuhi smo se odpravili tudi na plažo in raziskali jamo. Seveda ni šlo brez poškodb, saj so nas valovi pošteno premetavali. Opraskala se je profesor. Odpravili smo se na ladjico in spet nazaj na avtobus, ki je bil nabito poln in dotrajan-pod volanom so visele žice zlepljene z lepilnim trakom. Naslednja postojanka pa je bil muzej iluzij. Iskreno povedano smo vsi imeli večja pričakovanja za muzej glede na ceno. Po končanem ogledu smo bili vsi pošteno izmučeni in smo se odločili, da gremo na večerjo k našemu prijatelju na kebab. Dan pa smo zaključili s sladoledom iz Mcdonaldsa in ogledom NBA tekme.

Danes sem se že zbudil ob pol sedmih. Tokrat nisem dolgo čakal in sem ostale zbudil, saj nisem hotel, da gredo lačni. Seveda, smo še kar zamudili in itak da niso jedli zajtrka. Sedem petnajst je bil zbor, nato odpeketali proti busni, da gremo do nekega mesta, ki je me zelo spominjalo na Los Santos iz GTA serije. Ni bilo videti varno. Highlight dneva je bil prepir med dvema delavkama nekih agencij, kot v kakem filmu. Se je hitro videlo, da se nimajo radi. Imeli smo malo pavze preden prihodom ladje, zato sem šel iskat sladoled. Čakal sem vsaj 10 min, preden je prišel natakar, ker je bil preveč zaposlen z mešanjem ledu v čajčku. Opazil sem tudi, da španski šoferji nimajo brige, samo poln gas. Ladja se je precej majala, počutil sem se kot da jezdim konja, no všeč mi nekam ni bilo. Pristali smo na otoku, kjer smo dobili navodila "uživajte do kakih štirih in naredite točke", tako sem navodila razumel jaz. Naša skupinica danes ni hotela plavat, zato smo hodili. Vedno me preseneti špansko vreme, kljub temu da je november ( peklensko vroče ). Začeli smo s pohodom, se norčevali iz golobov ( ne vem, zakaj ), nato pa se malo ustavili na pomolu da " malo gledamo". Naredili smo krog okoli otoka in prišli do KT13. Tam smo izvedeli za precej pomembno nalogo - naredite besede in črke smo mi. Ker nisem mogel pravočasno fotografirati, sem snemal. Ogled cirkusa je trajal 7 minut (tako slabega procesa še nisem videl). To smo še ponovili trikrat, na različnih lokacijah. Končali smo z besedami, nekaj pojedli in odšli proti ladji za odhod. Tokrat je bil kapitan še bolj agresiven. Stereotipi SO resnični.

Najprej smo se zbudili ob 8:45 in imeli zelo veliko časa za zajtrk, nato smo odšli na avtobusno postajo, kjer smo med čakanjem na bus igrali namizni nogomet in raznorazne druge igre. Na busu sem se osebno pogovarjal z lepotico iz Kolumbije. Ko smo prispeli v Elche smo dobili nalogo da se sprehodimo po točkah in muzejih ter naredimo par reelov. Med obiskovanjem prve točke smo postali lačni in šli jesti zajtrk. Jedli smo čokoladni rjavček in menim da je väl jedel rogljiček z majonezo, amapk v resnici je bila to pistacija, oj kak sm full of šit. Vendar se je zgodilo nekaj nevrjetnega, po zajtrku sem šel kot študent iz univerzitete diskretno zraven dveh španskih čikas ter jih uprašal za sliko z mano. Ugotovile so da sem bil ful of šit, vendar so po angleško rekle "but we will happily take a picture with you". Po tem dogodku smo odšli v glasbeno šolo, ki pa je bila sicer zaprta, notri je bila samo čistilka. Angleško je govorila bolj slabo ampak po nekaj minutah smo ji povedali da smo sinovi lastnika stavbe, kar je začuda verjela in imeli smo dostop do vsega. Bila je res lepa (pa ne čistilka). Tik po tem smo si ogledali še par muzejev in se na koncu odpravili nazaj na bus da nas je peljal nazaj v Alicante. V aprtmaju smo imeli malo prostega časa. Po prostem času smo izpolnili kviz pri čem smo se dobro odrezali.

Cena muzeja bazilike Santa Maria je bila 2€ za vsakega izmed za nas. To se nam je zdelo predrago, zato smo se odločili, da v muzej ne bomo odšli samo na ogled bazilike. Ko smo prišli vanjo, smo ugotovili, da se v njej izvaja poroka. Mi smo se, kot kulturni dijaki potiho priključili k svetemu obredu. Sedli smo v zadnjo klop in sodelovali ter pridno poslušali. Do nas je prišla poročna priča, nas fotografirala in mi smo se seveda tudi nasmejali. Proti koncu poroke smo se odločili, da bomo ostali do konca. Ko so udeleženci poroke odhajali iz bazilike, smo mi ostali pri vhodnih vratih od nje. Tam smo počakali mlado poročenca in ,ko sta prišla smo jima čestitali v španščini ("felicidades"- kar pomeni čestitke), onadva sta se nasmejala in nam prijazno pokimala. Ko so se vrata zaprla, se je začelo praznovanje in streljanje. Tako smo se pritihotapilo in si uspešno ogledali poroko in pri tem nobenega motili.

Potem ko sem se zbudil, sem pogledal na uro, bila je 8:40 zbudil sem Nika, ki je še spal in se po hitrem postopku oblekel in pripravil na dan. Zatem sem šel dol in tam je bil le Gal, s katerim sem počakal vse ostale. Ko smo se zbrali smo se odpravili proti avtobusni postaji. Medtem ko smo čakali na avtobus, so ostali metali na koš, igrali namizni nogomet in zračni hokej. Zatem smo se odpeljali z avtobusom do Elcha kjer smo opravljali orientacijo. Prvo smo se odpravili proti muzeju palm. Med potjo je Eva zagledala striparno (comic book store) kjer smo si jaz, Eva in Domen odšli pogledat trgovino. Na žalost so bili vsi stripi in mange v španščini, zato nismo nič kupili. V muzeju smo se naučili, kako namakajo in gojijo palme. Zatem smo odšli do paleontološkeganmuzeja, kjer smo si ogledali fosile/ostanke živih bitij in različne kamnine. Tam smo si tudi ogledali video o razvoju življenja. Potem smo si šli ogledat baziliko, v kateri je potekala poroka. Po ogledu bazilike smo si šli ogledat arheološki muzej, ki mi ni bil preveč všeč. Tam smo si ogledali, kdaj in kako so živeli ljudje na tem območju. Ko smo končali z ogledom, smo se odpravili na kosilo. Proslusili smo iti v dve restavraciji ob baziliki, a sta bili zasedeni, zato smo šli v eno ob parku. Tam sem si naročil dumplinge polnjene z rakom. S Kajo sva še pojedla ostanke pri drugih, ki niso mogli pojesti do konca. Po kosilu smo si šli pogledat trdnjavo, ki je služila tudi kot tovarna in zapor. S tem smo končali orientacijo in odšli proti zbirni točki. Tam smo se dobili in odšli proti avtobusni postaji, iz katere smo odšli proti Alicanteju. Ko smo prišli do apartmaja, sem se začel učiti za kviz. Po kvizu ob 19:00 smo jaz, Lin in Luka odšli na sushi. Vsi skupaj smo si jih naročili 64, po 8 različnih vrst sushija. Meni je bil najbolj všeč navaden z lososom. Po večerji smo šli še malo po mestu, kjer smo opazovali maškare.

Mene, Lina in Tadeja je zadela lakota. Malo smo se hoteli odmakniti od italijanske kuhinje , zato smo izbrali azijsko, natančneje japonsko. Slišali smo za dobro hvaljeno azijsko restavracijo malo naprej od naše ulice imenovano "Miss sushi", slišano od Sare in Kaje. No, na ulicah je bilo ogromno ljudi oblečenih v maškare. Tukaj malo bolj resno jemljejo Halloween. Videli smo od otrok do psov ter starejših in vse možno. Bili so celo originalni. Restavracija je bila skoraj cela rezervirana, le 2 mizi sta ostali. Podali so nam QR-kodo za meni, kar je precej nepraktično ter Wifi kodo, saj tam signal ni delal. Meni sem težko prebral, Tadej je predlagal, da naročimo cel meni. Sushi je top of the top, definitivno predlagam. Vsaka toliko časa so malčki prišli noter in rekli "truco o trato", njihov "trick or treat". Nismo še hoteli iti nazaj, zato smo šli malo po glavnih ulicah. Tam je še več maškar, nekatere like celo prepoznam, a najboljši so bili vojaki. Imeli so precej dobre uniforme in sem se hotel slikati z njimi. Predolgo sem si ogledoval njihovo opremo, medtem so že odšli ( ni se mi dalo jih iskat ). Ura se približuje deveti, zato gremo nazaj. Zaprosil sem ju, če bi lahko malo taval po trgovini, da kupim očala. Mislim, da sem si kar kul očala nabavil. Na poti nazaj še srečamo Kajo in Saro. Malo se pomenijo in gremo nazaj proti domu.

Danes smo se odpravili na zadnjo večerjo. Namesto kot ponavadi smo se danes odpravili jesti in to je bila za nas velika odločitev. Namesto da bi kot ponavadi uživali medtem ko delamo večerjo in uporabljamo umetno inteligenco za recepte. Najprej smo morale ugotoviti, kam oditi na večerjo. Po 30min hoje in težkem posvetovanju z policijo smo prišle do restavracije. Po veliki analizi jedilnika smo naročili hrano. Ko je ta prišla, je bila zelo slabega okusa. Naše mojstrovine, ki jih pripravimo same, so boljšega okusa. Nas je pa precej presenetilo, to, da je natakar govoril slovensko, ko smo ga povprašale, od kod jo pozna, nam je odgovoril, da je delal z slovenskimi olimpijci. Potrudile smo se, da smo pojedle hrano, čeprav si je nismo želele. Naša zelo podrobna ugotovitev je, da je vredno kuhati v apartmaju, se pri temu družiti in spoznati različne načine kuhanja in priprave hrane.

Današnje jutro je bilo kar nenavadno glede na to, da sem vstala celo pred budilko, ki je bila nastavljena ob 9.00. S puncami smo ugotovile, da dneva ne moremo začeti brez kave in se kar v pižamah odpravile v Starbucks (ker smo se počutile radodarno, smo seveda kavo prinesle tudi profesorici). Ob 10. uri smo se odpravili proti muzeju Volvo Ocean Race. Muzej je bil presenetljivo zanimiv, saj smo lahko šli v simulator, da izkusimo kako izgleda jadranje. Po ogledu smo se vrnili nazaj v apartma, kjer je sledilo kosilo, ki je imelo še boljši okus ob misli na čisto posodo, ki jo bo pomil naš čistilni servis ( AKA soba 1). Po kosilu smo bili vsi navdušeni, ker je sledilo kopanje ( mogoče je bila to prva priložnost za nekatere, da so se stuširali). Ko smo končali s kopanjem, smo se vrnili v apartma. Večina nas je še zvečer odšla ven na večerjo ( ne priporočamo Taco bell). V apartma smo se vrnili NAJKASNEJE OB 21.00. V sobah pa smo poskušali ohranjati nočni mir, čeprav vsi vemo, da smo šli v resnici zelo pozno spat.

Dan se pa danes celo začne šele ob desetih, zato smo lahko nadoknadili spanec in se malo umirili glede na včerajšnjo norišnico... Odšli smo na ogled Volvo muzeja tukaj v Alicanteju, kjer smo izvedeli za najpomembnejšo in najbolj pričakovano tekmo z ladjami, Volvo ocean race. Zgleda da ni tako popularno, glede na to da smo vsi to prvič slišali. Notri smo si ogledali par simulacij ladij, in gledali preko VR očal video potovanja na njej. Tekma traja 7 mesecev, kar je ogromno, če smo fer. Slišali smo tudi, da za WC uporabijo samo en kotiček na ladji, in to shranijo v vrečkah... ne, hvalaaa. Potem smo imeli neke vrste simulacijo, ki je bila meni precej zanimiva, samo predstavljam pa si, da v realnosti bi me že desetkrat vrglo v morje. Kasneje smo prišli peš do muzeja moderne umetnosti ( MAHA). Se vidi, da nisem za razkošno in visoko življenje, ker kaj sploh sem gledal?? Imam občutek, da so umetniki dobili navdih od svojih otrok, kako čačkajo po stenah.. Par stvari mi je pritegnilo oko, samo ne vem, ali na dober način ali slab. Možno da je bilo tako nesmiselno, da sem se kar ustavil in gledal ter razmišljal - ali je ta umetnik bil mentalno zdrav?? Kakšen občutek naj bi v meni vzbudila umetnina v obliki stolpa iz stekla? Ampak je bilo kar zanimivo za gledati. Po približno urci smo odšli domov, kjer nas je čakal razgovor oz. zaslišanje glede vcerajšnega pandemonija. Na vrsti sem bil drugi, odgovarjal pa pred vsemi. Moram reči, da v resnici je ta "interogacija" bolj zvenela kot prijatelj, ki reees hoče izvedeti za vse, in ti nimaš izbire kot pa da poveš. Ni bilo stresa. Na koncu smo prišli do tega, da iz 4 osumljencev postane 22, torej je bilo vse v redu. Zelo zanimivi dogodki za zadnji cel dan v Španiji.. Spomina vreden.

Začelo se je v sredo v Zagrebu. Vsi smo bili polni pričakovanj in novih izkušenj. Ko smo prispeli, smo se nastanili in odšli v trgovino po nekaj za pod zob. To se mi je zdelo, kot super priložnost, da smo se že prvi dan malo zavedali, kje se nahajamo( to smo tudi vidli, ko smo dolgo časa iskali apartmaje ...) .Naslednje dni smo si ogledali dosti muzejev in pa opravili veliko orientacij, katere so nam pomagale spoznati mesto in se povezati med skupino. In tukaj se meni osebno začnejo mali problemi. Kot skupina smo seveda sodelovali in opravili vse naloge, ampak smo si pa dosti različni in imamo drugačne navade, kar je privedlo do manjših nestrinjanj in konfliktov. Problemi seveda niso bili strašni ampak mislim, da bi se lahko to popravilo za v prihodnost, da si zberemo skupine in pa da si zberemo kako spimo v sobah.Seveda pa tudi lepša plat ekskurzije, ko smo se lahko družili med sabo , se povezali, krojili nova prijateljstva in pa ustvarili zanimive in enkratne spomine v tem mestu Alicante. Mislim, da smo uživali, sploh v prostem času najbolj in pa upamo, da se bodo take ekskurzije še izvajale.

Naše potovanje se je začelo na letališču v Zagrebu. Ko smo prispeli v Alicante smo vsi komaj čakali apartma in posteljo po dolgem dnevu potovanja. Naslednje jutro pa nas je že zgodaj zjutraj zbudila naša budilka, da smo imeli cel dan časa za raziskovanje mesta. Naslednji dan je bil podoben, edina razlika je bila da smo imeli orientacijo po otoku Tabarca ( kjer smo si kupile PREdrage kopalke). Zvečer smo bili že vsi utrujeni od celodnevnih pohodov po ne pričakovani vročini. Ampak naslednje jutro ni bilo časa za izgovore o utrujenosti, saj smo že bili na poti v bližnje mesto Elche. Tam smo si lahko sami izbirali, katere zanimivosti si želimo ogledati in seveda posneti reele ( definitivno preveč reelov) za šolski instagram. Po ogledih smo se odpravili v Alicante, kjer smo si ogledali še muzej iluzij. Naslednje jutro je bila vidna prisotnost našega nadušenja, ker smo lahko spali malo dlje in si dopoldan ogledali samo en muzej. Popoldne pa smo se lahko končno vrgli v morje, čeprav je bilo malo mrzlo. Danes zjutraj pa smo še pospravli stanovanje, se spakirali, uredili in odšli proti letališču. Ker smo imeli dovolj časa smo si lahko še kupili nekaj za jest (bili smo lačni kot volki) in napisali tole kroniko.

Prvi dan smo prišli v Alicante in ker smo prišli pozno, zvečer nismo imeli časa za ogled česarkoli in smo se samo naselili v apartmaje, kateri so bili zelo dobri in udobni. Drug dan smo se zbudili in imeli ogled mesta ter orientacijo po točkah in na koncu se kviz. Tretji dan smo bili cel dan na otoku Tabarca in tudi tam meli orientacijo in na koncu ko smo bili že utrujeni, smo sli se v muzej iluzij, vendar smo morali iti, ker smo bili že naročeni in nismo hoteli tega zapraviti. Četrti dan smo sli pa v mesto Elche, kjer smo si mogli ogledat tri obvezne muzeje in tri po izbiri, tam smo bili cel dan in kasneje nismo več delali nič, je pa bil zvečer poseben dogodek, nekaj naj bi padlo iz apartmaja in to so opazile neke zenske tam ki so tudi klicale policijo, udirale v apartma in se drle na nas, to ne bomo nikoli pozabili. Peti dan smo imeli pa se ogled Volvo ocean muzeja in galerije, ki je imela veliko umetnosti ki se je meni zdela zelo nesmiselna. Sli smo spat in prišel je se zadnji dan, ker smo morali zgodaj zapustiti apartma smo odšli direktno na letališče in pred tem smo morali pospraviti veliko McDonald vrečk ki smo jih imeli na tleh. Na letališču smo bili že kar zgodaj in čakati na letalo je kar muka. Vendar kmalu ga bomo dočakali in prišli nazaj domov. Ekskurzija nasploh je bila odlična in če bi lahko, bi bil se kak teden.

Prvi dan smo prišli in nekaj pojedli in takoj šli spat. V drugem dnevu smo si šli ogledati mesto, kjer smo videli veliko zanimivih reči, kot na primer muzej zgodovine. Drugi dan smo šli na trdnjavo, kjer smo videli čudovit razgled nad mesto in različne kipe. Po trdnjavi smo imeli kosilo in imeli veliko prostega časa. Tretji dan smo šli na otok Tabarca, kjer smo hodili po točkah in snemali reele za instagram. Iz sebe smo potrebovali narediti besedo, tako da smo mi pozirali kot črke. Ogledali smo si tudi stare zgradbe na otoki ki so bile zelo zanimive. Po otoku smo šli v muzej iluzij ki je bil zelo dober imeli so veliko iluzij, ki jih še nisem nikoli videl. Četrti dan smo odšli v Elche kjer smo si ogledali mnogo muzejev, Eden od njih je bil arheološki muzej in ogledali smo si tudi palme. Peti dan smo odšli na plažo kjer smo se kopali in podajali žogo mene so tudi zakopali, bilo je fajn. Za naš zadnji dan smo se odpravili domov

Prvi in drugi dan, priznam, sem mislila da sem naredila napako, ko sem se prijavila na ekskurzijo. Bolje bi bilo, če bi počitnice preživela doma, je bilo nekaj kar sem razmišljala, ko smo iskali točke po mestu. Pa ne zato, ker se mi ni dalo hoditi, želela sem hoditi, želela sem prehoditi celotno mesto in si ogledati vse kar je imelo za ponudit. S temi točkami se mi je zdelo, da samo hitimo iz ene na druge, brez da bi se moja skupina ustavila in si šla kaj pogledat v stavbo in ne samo stati odzunaj in čakati, da kdo pride mimo in mu lahko rečemo naj nas slika. Skozi ekskurzijo sem sama začela jemati pobudo, da se ustavim, ne čakam na druge in si grem to kar me zanima na točkah sama ogledati. Ta možnost, da nisem rabila slediti vodiču ali profesorju, ali moji skupini. Mi je nekaj kar mi je o teh eksurzija najbolj všeč. Ne rabim slediti čredi, ampak se lahko odcepim in uživam sama. Drugi dnevi so tako postali veliko bolj zanimivi in nisem več dvomila o svoji prijavi. Zahvaljujem se profesorjema, da nam to omogočata, in nas spodbujata, da se izrazimo v samostojnega odraslega človeka, ki ne rabi pastirja, da mu kaže svet, marveč lahko sam prime za uzdo in si odpre oči.

Zadji večer je bil epski. Najprej smo se z celo skupino, ki je odšla v Alicante odpravili na plažo. Tam smo se hitro sezuli in v polnem teku odhiteli v morje, da bi se ohledili v njem, ker je bilo takrat še toplo. Postavili smo se v krog in si skupaj podaja žogico in se ob tem metali v vodo in se zabavali. Seveda pa nam ni šlo najbolše, ker nas je bilo preveč in delo so nam oteževali valovi, katere so postajali s tekom kopanja vse večji. Po končanem kopanju pa naše zabave še ni bilo konec. Z čuvajem plaže smo se namreč dogovorili za lopato in se z velik nasmeškom odpravili kopat jamo, da bi zakopali enega od članov ekskurzije. Pri kopanju smo si pomagali tudi z rokmai, d asmo čim hitreje končali. Nato smo ga zakopali do vratu pod mivko in mu dekorirali zenško telo in obliko morske deklice. To se nam je zdelo zelo zabavno, saj smo ob tem vsi uživali, tudi profesor. Zanimil pa je bil tudi del,ko se je zakopleni poskušal izkopat, saj smo mu mi to z veseljem oteževali delo. Nakoncu pa smo ga spustili in se odpravili nazaj v apartmaje.