Ko zapustiš cestne strmali nad Drežnico in te cesta skozi Drežniške Ravne nekje sredi vasi usmeri desno, ti da asfalt vedeti, da ga bo kmalu konec. Pri kravjem napajališču, ki ga zaradi pipe v dobršni meri koristijo planinci, lahko na začetku makadamske ceste sicer lahko parkiraš, a  dostikrat raje potencialno žrtvuješ nekaj na podvozju nizkega vozila kot da bi  pešačil. Z vožnjo na planino Zapleč pridobiš kakšno uro, ki jo potem hvaležno porabiš v trenutkih užitkov na grebenu, sploh če je dan krajši. 

Turo bi kot celoti ocenil za zahtevno,nekako ti ne da miru od začetka do konca. Ko blatno cesto pred planino Zaprikraj zapustiš pri info tabli, se dvigaš strmo po pašniku, ki sega prav do grebena. Hitro se srečaš z ostanki zapuščene vojaške mulatjere, v zgornjem robu je dokaj zaraščena, tako da izbereš raje kakšno bližnjico več, ki te hitreje pripelje na greben, pod katerem nekaj deset metrov pot robom prečiš levo do Kala, kjer se greben dejansko začne. 

Ob poti so številni rovi in ostanki vojnih časov pred več kot 100 leti, nejasno je, kako so na takih strminah vojaki sploh lahko vztrajali dlje časa.  Vzhodno od macesnov na grebenu so prehodi lažji, čeprav gre vse do Vršičev za dejansko podrto pot, ki se na nekaj mestih izgubi, tako da te vztrajanje strogo na grebenu hitro pripelje do kakšnih plezalnih vložkov, resda  s čudovitimi razgledi. Skoraj nujno je, da so trave suhe, sicer se objektivna nevarnost hitro poveča in je tura bolj zahtevna kot ne. Do Vršiča gre za zelo raznolike prehode, skozi tunel, pa kakšen skalni skok je potrebno premagati… Idejo, da do Vršiča ni daleč, hitro opustiš, ko premaguješ predvrh, pa še enega zadaj… Grebensko hojo lahko zamenjaš tudi s hojo pa opuščenih vojaški poti, ki se vije kakšnih deset metrov nižje, a se na nekaj mestih prekine. Na Vršiču je čas za malico, za uživanje v razgledih, ki jih ni malo. Tu je grebensko prečenje tudi možno začeti – mulatjera iz Zaprikraja je dobro vidna.

Čuden občutek z vonjem po smrti, ki zaznamuje tako lep kraj, ne pojenja. Žalostno je gledati ruševine, ki jih je človek zaradi namišljene črte postavljal tukaj, in se jim je v sramu kasneje odrekel. Tu so ostale kot svarilo in v poduk vsem tistim, ki življenjsko problematiko sobivanja poskušajo še danes reševati z nasiljem in z sejanjem nestrpnosti. Čas in narava spreminjata vse počasi nazaj. 

Z Vršiča se spustimo na neizrazito sedelce, kjer se začne vzpon proti Oblemu brdu. Hitro pridemo na bolj nadelano pot, večinoma speljano po policami med strmimi stenami, ki se na trenutke hitro dviga. Z Oblega brda se dobro vidi Lopatnik, naslednji cilj nad Vrati in Krnčica, ki tukaj kraljuje v odsotnosti malo polj oddaljenega Krna. Sedlo Vrata je travnato, sicer dobro pognojeno z živalskim kompostom, a je kot nalašč, da dobro premislimo, kaj in kako naprej. Lopatniku se ne moremo izogniti, na vrh Krnčice pa se gre le, če  baterije potešenosti še niso polne. Planina Zapleč je namreč ravno spodaj in utrujenim nogam lahko nekaj govori, da ta dan hodijo le še navzdol. V resnici pa ima vsak na Vratih številne možnosti – od Skutnika in Grive, do katerih se je potrebno sprva s sedla malce spustiti v smei postavljenih možicev,  do Krnčice, do katere vodi zahtevno brezpotje preko grebena in ki se višje zgoraj priključi označeni poti na vrh. Z vrha se lahko podaljša še naprej, tokrat pa sem se odločil za srednjo varianto. Poplezavanje na vrh je uživaško, težko bi rekel izpostavljeno, toliko bolj pa je zračno na grebenu. Vrh je lep in prostran in čeprav  oznake vodijo še naprej, me obljuba tega dne usmeri nazaj po mulatjeri skozi tunel. Do avta je še daleč, čeprav nam je skozi na očeh. Čudovit dan na čudoviti turi.