Poročilo s terena

Tura se je končala v Soči. Seveda se nismo kopali, je pa to ime picerije v Solkanu,  nedaleč stran od nenavadne skulpture na osrednjem trgu, ki spominja na rep kita, a ima verjetno kakšen bolj metafizični pomen, ki ga ne razumem. Tam se je v času, ko se je dan že prevešal v večer, dogajalo skoraj vse, kar je za nas omembe vredno – pred prehranjevanjem je bilo potrebno spraviti na varno okoli pet metrov visoko sadiko bambusa, ki smo jo iz neznanih razlogov prinesli z zadnjega pobočja v dolino, dva vodnika pa sva – kot da ni bilo dovolj že ves dan – še malo tekala po Solkanu sem in tja in iskala avto, s katerim sva šla po kombi. Za bralca dokaj zakomplicirano in nerazumljivo, vendar glede na nam takrat znane okoliščine najbolj preprosto, optimalno in na koncu tudi edino izvedljivo. Vmes se kar nekajkrat vprašam, zakaj ima proces, ki sledi dogodku, veliko težo in veljavo le takrat, ko ga človek sproti komplicira.  Posledično ga rešuje z zelo prefinjenimi metodami, ki bi bile opazovalcu s tribune skoraj nerazumljive.  Je že res, da smo do picerije po okoliških hribih porabili dobrih sedem ur, do avta na izhodišču pa le petnajst minut, a je tudi res to,  da se je v teh sedmih urah skriva vsa vsebina dneva in posledično tudi odgovor, zakaj je kompleksnost pomembnejša od učinkovitosti.

posnel:Marko Gramc - DJI Mavic pro 3

Malo pred Solkanom smo se spustili iz Gabrijelovega hriba, Škabrijela. Trenutek, ko sem se tam na razglednem stolpu po triinšestdesetih stopnicah vzpona zavedel, da so meteorologi malce pretiravali z oranžnim alarmom, nam je postregel tudi s pogledom nazaj proti severu– bazilika je s svojim petdesetmetrskim zvonikom izrazito izstopala, za njo pa se je pogled odpiral na zasnežene spodnje Bohinjske gore in Krnsko pogorje. Tudi na zahodu je bilo podobno – italijanska veriga gora se je proti jugu potapljala v nižino in naprej v Tržaški zaliv. V sivem dnevu, obsijanem le delno na italijanski strani meje,  je bilo vse očem blizu. Čeprav se ta dan nismo povzpeli nad 700 metrov nad morjem, smo premagali kilometer vertikale na razdalji okoli 15 km. Seveda bodo merilci lahko povedali drugače, a smo po prigoljufanih dveh kilometrih na začetku prišli v te okvire, tako da je bila tura tudi nekaj lažja kot je bilo predvideno.

Pot nas je vodila večinoma po Poti miru, ki v svoj začrtani tematiki odraža čas, zaradi katere je nastala – številni rovi in kaverne, nekateri očem skriti, drugi se ponujajo ob poti, odražajo pomembnost kraja pred nekaj več kot sto leti. Kako pomembno je bilo v tistih nekaj letih vojski bivati na hribu? Vsi z orožjem so hoteli biti čim višje nebu.  Iz jeze in strahu je tu zraslo veliko pozidav nesmislov, danes imajo ti konstrukti oznako zanimivega, takoj po nastanku pa so imeli predvsem predznak smrti in sovraštva. Pismo avstrijskega vojaka govori o Italijanu, ki napada. Franz piše, da bo Italijan  ‘graben aufrolal’, kar pomeni, da bo okoli njega v rovu še več vonja po razpadajočih ostankih do nedavno še živih. Štirideset tisoč mrtvih duš kroži okoli njega in Franz se bori za cesarja. Je to domoljubje ali prisila? Na požganih pobočjih tako Madžar in Avstrijec kopljeta rove, nedaleč stran to počne še Italijan. Vsak zase. Nič novega nekaj let, za nekaj dni bitke in nato premik na zahod. Preboj, ki pomeni za Franza tudi poraz. Preveč postane premalo. Beg pomeni zmago. Ostanejo pa le ruševine.

V neposredni bližini bazilika, zgrajena na mestu potem, ko so tam vse porušili in razdejali. Večkrat.  Posvečeni kraji za romarje, danes aktualni tudi gorskim kolesarjem, ki imajo na pobočjih hriba speljane kolesarske proge za spust, kar je ta dan na videz bolj aktualno kot spoved in bogoslužje na vrhu. Odprta vrata nam omogočijo začasno zavetje pred burjo, ki dobiva pravi zalet v trenutkih, ko zapuščamo okolico samostana. Nikogar ni na spregled. Vse je tiho in spokojno. Spovednice so prazne. Nadaljujemo proti spomeniku Francu Asiškemu, kjer zakorakam v prvo pravo grmovje dneva, še pred tem se verjetno bratje frančiškani predramijo iz popoldanske meditacije.  

Kje so že mepijevci? Ves dan so se držali bolj zase in razen nekaj skupnih minut bi lahko rekel, da smo imeli spremljevalci izlet zase. Oni pa tudi, nekaj več je bilo malic kot je bilo predvideno, kontrolnih točk pa kar devet. Vse so našli. Dobro. Brez izgubljanja. Hrane pa očitno vseeno ni bilo dovolj. Zato tudi Soča.

Kam smo že šli?

ŠKABRIJEL - gora smrti

Svoje ime je ta 646 m visok hrib nad Solkanom dobil po nadangelu Gabrijelu, zavetniku cerkvice, ki je nekdaj stala na njem. 

Med prvo svetovno vojno… Škabrijel velja po nekaterih navedbah za najbolj obstreljevano točko na soški fronti in mesto, kjer je padlo največ žrtev na kvadratni kilometer. Prav zaradi velikih izgub so mu Italijani nadeli ime Monte della morte – hrib smrti. Z besedami »… gora svetega Gabrijela, dom mrličev, groblja labirintov, grmada človeških kosti, spomenik zverinstva …« je omenjeni hrib v črtici Sovraštvo opisal tudi pisatelj France Bevk.

Škabrijel 2017, vir muzej Celje

“Zlasti v 11. soški ofenzivi, torej v zadnjem italijanskem poskusu, da bi prodrli skozi položaje branilcev na soški fronti in prek Vipavske doline v notranjost monarhije, ob koncu poletja 1917, se je ta namera skoraj uresničila, kajti zasedli so Kuk, zasedli so Sveto goro in greben severno od Svete gore.”

Njihovo namero jim je preprečevala le še srdita avstro-ogrska obramba Škabrijela. Škabrijel je bil od sredine avgusta do približno 10. septembra 1917 prizorišče enih najhujših bojev na soški fronti. Ni naključje, da je med ljudmi oziroma zlasti med vojaki, navadnimi vojaki, ta gora dobila tak zlovešč prizvok ‘gore smrti’. “Ocene govorijo o tem, da je na tej gori – če ji ob samo 646 metrih nadmorske višine sploh lahko tako rečemo, ampak z Goriškega dejansko daje tak občutek – umrlo 40.000 vojakov, 25.000 Italijanov in 15.000 avstro-ogrskih vojakov.”

pogled na Sv. goro z Škabrijela 2017

Danes je na hribu 14 m visok razgledni stolp, povsod okoli pa se najdejo ostanki več kot 100 let starih vojaških objektov.

Sveta Gora - romarsko središče

Nad reko Sočo in Solkanom se strmo dviga romarska božja pot na Sveto Goro, visoko 682 metrov. Z gore se romarju odpre s severa slikovit pogled na Julijske Alpe, z vzhoda na Trnovski gozd, Škabrijel in Grgar, z juga na Gorico, Solkan in Sabotin, na Kras in Jadransko morje, z zahoda na vinorodna Brda, Karnijske Alpe in Dolomite. 

Zgodovina kraja je zelo pestra… Državni arhiv na Dunaju hrani listine o obstoju cerkvice na hribu že v 14. stoletju, ki so jo verjetno porušili Turki leta 1470. Leta 1540 so začeli z gradnjo nove cerkve, kije bila posvečena 4 leta kasneje. Avstrijski nadvojvoda Karel je leta 1565 izročil božjo pot v oskrbo frančiškanom, ki so iz Bosne pribežali pred Turki. Cvetočo božjo pot je leta 1786 ukinil reformist Jožef II., cerkev in samostan sta bila prodana na dražbi, frančiškani pa so se preselili v Gorico. Kasneje so se avstrijci premislili, okoli 1800 so dovolili romarjem zgraditi svetišče…

Sveta gora med 1. svet. vojno…  Sveto Goro je vojna spremenila v kup ruševin, frančiškane pa spet pregnala v begunstvo, v Ljubljano. Po načrtih arhitekta Maksa Fabianija so kasneje pozidali romarski dom, v katerem so uredili začasno kapelo.

Med vojnama… po posredovanju Vatikana so prišli na Sveto Goro italijanski frančiškani iz Trenta, ki so v letih od 1924 do 1928 zgradili samostan in novo cerkev po vzoru oglejske bazilike.

Med 2. svetovno vojno: 1944 je Sveto Goro zasedla nemška vojska, ki je cerkev spremenila v trdnjavo proti partizanom. 29. aprila 1945 so nameravali partizani bombardirati baziliko z letali, a so jo oblaki čudežno zakrili in ohranili.

Zvonik današnje bazilike, visok 50 metrov, ima štiri zvonove (najtežji 4335 kg)in pet malih zvončkov, ki naznanjajo uro.

Križev pot je bil prinesen iz porušene frančiškanske cerkve v Brežicah.

vir: svetagora.si

Naša pot potka od zgornje vidne točke ob Soči po desnem grebenu do mesta, kje je bila posneta fotografija; levo Sabotin

v soboto, 21.1.2023

Turo STa vodilA vodnik PZS Matej Mlakar in Gašper LETNAr (PD VIDEM KRŠKO) skupaj z Markom Gramcem (PD BREŽICE).

TURA JE ZA program MEPI – mednarodno priznanje za mlade – PRILAGOJENA, na trasi ture bodo morali poiskati 9 kontrolnih točk in eno gostilno, OSTALI UDELEŽEnci bodo vodeni le po označenih poteh.

Zahtevnost ture

Lahka tura v sredogorju z višinsko višino 1030m, 4 ure hoje navzgor, 2 ure navzdol, k temu prištejemo še čas postankov.
Višinska razlika: 1030m, dolžina: 16.5 km
Štart ture: Plave ob Soči, do tja se pripeljemo s kombijem oz. osebnimi vozili.

Oprema

Za kopno turo: planinski čevlji, termo perilo in toplejša oblačila za temperature okoli 10°C, rokavice, kapa, hrana iz nahrbtnika (vsaj 2 litra tekočine in dva sendviča), naglavna svetilka, večji postanek bo na gostišču nad Novo Gorico, kjer bo možno naročiti hrano in pijačo.

Odhod

6.00h izpred Srednje šole v Krškem, prihod nazaj okoli 20.00h

Stroški izleta

20€ oziroma manj (odvisno od števila prijavljenih - le za pokritje najema kombija in stroškov goriva na poti), za udeležence programa Mepi je udeležba brezplačna.

Prijavni obrazec

[pvc_stats postid="" increase="1" show_views_today="1"]
Multi Lingua »
Scroll to Top