• Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    Na Dleskovški planoti...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    Na Rinke...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    Na Kočno po Kremžarjevi...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    Na Veliki Draški vrh...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    Pod vrhom Viševnika...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    V Suhem ruševju na poti na Palec in Vrtačo...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    Na Begunjski vrtači...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    Nad Ivačičevo jamo pod Kredarico...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    S Skute...

  • Gorniški krožek
    Gorniški krožek

    S Hanzove na Prisojnik...

Tura 13 - Stol

V soboto, 12.12. 2015, sva se dva odpravila na enodnevno odisejado z vlakom v Žirovnico, potem pa na najvišji vrh Karavank. Tura, ki bo nekomu ostala v spominu kot občasno prebijanje ledu na uhojeni poti, se je iz zaspanega posavskega jutra počasi spreminjala v izlet, kjer sva odštevala višinske metre do vrha in naglas predvidevala, kdaj bova dosegla cilj. Iz železniške postaje v Žirovnici, ki jo potrpežljivi planinci iz Krškega z vlakom dosežejo v dobrih treh urah in pol, dejansko ni prave izbire - po asfaltu kakšne pol ure do prve markacije pri Završnici.

Od tam pa najprej slabo uro zložno navzgor do Valvasorjevega doma, kjer te prvič zamika, da bi dlje postal. Nato pa ravninski vložek do planine. Ta v jesensko zimskem času sameva. Do vrha je od tu debeli dve uri in ko tistemu, ki hodi prvič po poti, ki se kar naenkrat postavi navzgor, obljubiš klopco, moraš pač večkrat omeniti, da tudi ta pride... In res, Prižnica ponuja krasen razgled na Bled in Pokljuko z vsemi vrhovi Julijcev, ki se ponižno sklanjajo nad očakom v ozadju. A do vrha je še dobra ura in nekaj jadralnih padalcev izkorišča ustrezno termiko v visokogorju. Tu in tam se pojavijo kakšne flanke trdega snega, ki so lahko predvsem pri sestopu zoprno spolzke in tistemu, ki se odloči, da bo šel dol 'kar po riti', kmalu pokažejo, da to ni najboljši način sestopa. A vrh je kljub gneči, v katero lahko nepričakovano padeš, preprosto krasen. Tako lep je kot izgleda tudi sama gora iz doline. Ko se razgledaš še na severno ostenje, vidiš, da je pogled na Stol bistveno bolj romantičen kot na HochStuhle. Koča je polna štajerskih odvetnikov, ki analizirajo smučarske skoke iz Rusije, sama raje uživava v štrudlu in sušiva mokra oblačila. Kolebanje med tem, ali ostati ali oditi, se konča s prižigom svetilke in lovljenjem zadnjega vlaka, ki naju odpelje domov. Ja, tura je bila zame spoznavanje in podoživljanje, učenje. Bila mi je v užitek, tudi sonček se je na koncu vdal in poslikal nebo v gorečih barvah zahoda.

 

© 2019 MM